Neznosna lahkotnost rušenja

933
Občinska oblast namerava v Domžalah v Stobu podreti stavbi in ju nadomestiti s postavitvijo novega objekta v vrednosti enega milijona evrov. Za kakšne namene naj bi služil, naši vrli, voljeni predstavniki, žal, še ne vedo.
Ta prostor z objekti ima zelo pestro preteklost, pomembno za našo lokalno dediščino (predvsem slamnikarsko) in ne nazadnje tudi za našo lokalno arhitekturno dediščino. Na tem mestu je leta 1857 slamnikar Janez Markužič postavil prvo zasebno  slamnikarsko tovarno, torej istega leta kot prvi Tirolec Pavle Mellitzer v Študi. Tovarna je kar precej časa konkurirala novo nastajajočim tirolskim tovarnam. Po njegovi smrti se je z vdovo Heleno leta 1888 poročil slamnikar Franc Cerar, ki je dejavnost na tem mestu razširil in povečal do te mere, da je na višku svojega delovanja postala njegova slamnikarska tovarna največja, ki so ji so sledile tudi nove stavbe. V tovarni je bilo zaposlenih 36 delavcev. Slamnike so šivali na 20 šivalnih strojih, jih finalizirali v dveh hidravličnih prešah in jih izvažali po vseh avstro-ogrskih deželah. Tovarna je imela svojo podružnico tudi v Celju. Franc Cerar je bil dve leti tudi domžalski župan, ki je veliko pripomogel k razvoju domačih podjetnikov tudi z osebnim jamstvom, bil je tudi član Mengeške slamnikarske zadruge in soustanovitelj tovarne Šešir iz Škofje loke. Žal je leta 1927, tako kot večina slamnikarskih tovarn, tudi njegova (takrat že sinova) šla v stečaj.
Na pobudo Franca Bernika, je domžalska župnija opuščeno slamnikarsko tovarno, s pripadajočimi poslopji, kupila. Stanovanjski del so namenili za Otroški dom (za sirote in nepreskrbljene otroke, dnevno zavetišče za šoloobvezne otroke in otroški vrtec), tovarniški del pa predelali v Dobrodelni dom za oslabele župljane. Oba zavoda sta bila za industrijski kraj zelo pomembna in nujno potrebna. Tako smo leta 1929 v Domžalah na tem prostoru dobili prvi vrtec in Dobrodelni dom (kasneje Dom počitka).

Vrtec

Načrte za predelavo in samo izvedbo obeh domov je izdelal domači stavbenik Ivan Sršen. Zunanjost stavb se je ohranila vse do danes.

Bomo zadnje ostanke naše dediščine, spomin na prvo domačo slamnikarsko tovarno, nato največjo domačo tovarno ter prvi vrtec in dom počitka, enostavno odstranili z buldožerjem in na tem mestu postavili kakšen novodobni arhitekturni čudež s še neznano vsebino? Le kakšen bo odziv stroke?

Občan iz Stoba

Oglasno sporočilo