Mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. V Slamnikarskem muzeju Domžale, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, smo se odločili, da pobliže predstavimo nekdaj izredno pomembno domžalsko tovarno usnjene galanterije. Za uspešen povojni razvoj tovarne je bilo nujno tudi stalno strokovno izobraževanja kadra, zato je bila ustanovitev državne strokovne šole Usnjarski tehnikum ključnega pomena za Domžale in celotno nekdanjo Jugoslavijo.
Po drugi svetovni vojni je bilo kar 55% vse državne usnjarske industrije v Sloveniji oziroma v Domžalah, kjer je bila usnjarska tradicija dolga že več kot sto let. Pokazala se je potreba po bolj izobraženih delavcih v usnjarski stroki ter v usnjarsko-galanterijski stroki. Pred tem so si morali bodoči delavci v usnjarstvu izobrazbo pridobiti v tujini – na Češkem, Slovaškem, v Nemčiji, Franciji in Belgiji. Doma je bilo izobraževanje kadrov prepuščeno usnjarskim mojstrom in vajeniškim šolam (npr. Obrtno-nadaljevalna šola Domžale). Ker je bila v Domžalah že podržavljena Pollakova tovarna usnja z dvema usnjarskima obratoma, je bilo smiselno bodočo srednjo usnjarsko šolo ustanoviti prav v Domžalah.
Usnjarski tehnikum je bil ustanovljen leta 1948 s strani Generalne direkcije za kožo i gumu v Beogradu in Glavne direkcije za usnje in čevljarsko industrijo v Ljubljani. V prvi letnik se je vpisalo nekaj deset dijakov iz vseh delov tedanje države Jugoslavije. Prostore so uredili nad staro Pollakovo usnjarno. Hkrati so gradili novo usnjarno, ki je bila dokončana leta 1949. Takrat se je pričel praktični pouk. Konec januarja 1955 je šola dobila dijaški dom za 120 dijakov, leto dni kasneje pa je bila ustanovljena tudi vajeniška šola.
V naslednjih desetletjih se je Usnjarski tehnikum večkrat preimenoval in širil svoje dejavnosti. Leta 1956 je nastala Tehniška srednja usnjarska šola Domžale (TSUŠD). Šoli se je priključil še Inštitut za usnjarstvo, industrijski obrat, dijaški dom ter strokovna komisija za pomočniške in mojstrske izpite usnjarske stroke. V tovarni usnja je bilo zaposlenih po 30 kvalificiranih in polkvalificiranih usnjarjev. Poslovanje je bilo urejeno tako, da je tovarno vodil strokovni kader, z dohodki pa so vzdrževali tudi vse omenjene ustanove, v katerih so bili zaposleni diplomirani inženirji tehnologije, direktor, tehnični vodje obratov in predavatelji.
Leta 1961 je šola zopet dobila novo ime – Tehniška srednja usnjarska galanterijska šola Domžale (TSUGŠD). Samostojno izobraževanje za galanterijsko stroko se je začelo že leto prej, oddelek pa so ustanovili na pobudo tovarne TOKO. Pokroviteljstvo tovarne je bilo pomembno, saj šola ni imela ne delavnic ne priročnikov za pouk strokovnih predmetov in zlasti nobenih finančnih sredstev. Status ustanoviteljev šole so prevzele tovarne TOKO, Torbica in Usnjeni izdelki (kasneje Galant). Poleg rednih oddelkov je potekala še večerna šola z usnjarskimi in galanterijskimi oddelki ter dveletno intenzivno šolanje za tujce. V Domžalah se je izobrazilo okoli 20 indonezijskih, alžirskih in egiptovskih usnjarjev ter inženirjev. (se nadaljuje)
K. R. K.
Lit. In viri: Besedilo v večini povzeto bo prispevku Tanje Stergar: 60 let srednjega šolstva v Domžalah: od Usnjarskega tehnikuma do gimnazije; v: Zbornik ob 60-letnici Srednje šole Domžale, ur. Nataša Jurjevec Juvan, Srednja šola Domžale, Domžale 2009.
Iz tiskane izdaje Domžalsko-kamniške NOV!CE 11 2019
