Kiosk, ki ga je leta 1966 oblikoval slovenski arhitekt Saša Maechtig in požel svetovno priznanje. Tri leta kasneje je strokovni članek o njem objavila angleška revija Design magazin, zatem ga je Muzej moderne umetnosti iz New Yorka vključil v kolekcijo dizajna 20. stoletja. V 90-ih letih se je zaradi gospodarskih sprememb v Sloveniji proizvodnja tega fenomena ustavila in svet je pozabil na ‘čudež’ arhitekta Maechtiga.
Po petdesetih letih pa so evropska mesta, predvsem London, spet odkrila legendarni rdeči kiosk, ki je tako doživel svojo renesanso in namestitev na najbolj eminentnih trgovskih ulicah. Londonu ob bok se ponosno lahko postavijo Domžale, saj tak lepotec že desetletja stoji na ploščadi pred Mladinsko knjigo. Izgubil je sicer svojo lepo rdečo barvo (sedaj životari v nekakšni rumeno-zeleni varianti), zob časa ga je najedel na vseh vogalih, premišljenemu designu spoštovanega arhitekta pa je sedanji lastnik dodal razna dopolnila, kot na primer polomljen senčnik iz bambusove trave, leseno ograjico, ki je podobna slovenskemu »gartelcu« in še kakšna zanimivost bi se našla, da o »abšlesanosti« starega lepotca ne izgubljamo besed; še vedno pa služi namenu ‘zadovoljevanja lačnih obiskovalcev’, res pa je, da ti ne smejo biti preveč natančni glede splošnega videza (kioska, ne svojega, seveda).
