Dva privilegija sta se mi zarezala v ušesa v zadnjih dneh. Prvi so poslanski privilegiji, ki so si jih z veliko večino želeli izglasovati v državnem zboru, drugi pa je privilegij nas, navadnih smrtnikov, če nam povedo, kaj imamo na krožniku.
No, na koncu se je pri prvem izkazalo, da so naši izbranci ljudstva pokleknili pod pezo javnega ogorčenja in si premislili glede tega, da svoje plače povečajo še s kilometrino za vožnjo na delo, da imajo neobdavčeno najemnino za stanovanje in poslanski dodatek, da lahko dobijo nadomestilo tudi, če so samo en dan poslanci… To me seveda veseli, saj se je izkazalo, da tudi ljudski bes in mediji lahko pripomoremo k temu, da oblastniki kakšno lumparijo za lastni žep enostavno umaknejo.
A kaj, ko se je v tem času zgodila tudi afera s čevapčiči, ki so jim praktično vsi veletrgovci dodajali prepovedane dodatke, z željo po lepšem videzu le teh… A naši dragi inšpekciji in uradu za varno prehrano se ni zdelo vredno, da bi nas, potrošnike, o tem obvestili. Še bolj je šokantno njihovo pojasnilo, češ, ko so oni ugotovili spornost odvzetih vzorcev na mesu, je le to že izginilo s trgovskih polic, zato potrošnikov niso obveščali. Po domače, dragi moji, sporni čevapčiči so že končali v vaših želodcih, in ker nihče od uporabnikov ni prijavil, da bi imel kakšne zdravstvene težave po, recimo družinskem pikniku, so se na inšpekciji odločili, da vam tega, da ste jedli strupeno hrano, ne povedo. To pojasnilo pa vseeno dvigne pritisk, kajne? Najprej v dobri veri kupiš čevapčiče pri svojem najboljšem trgovcu, sosedu, prijatelju (vse te slogane uporabljajo naše trgovske verige, ko vas prepričujejo, kako enkratni in dobri so), in jih poješ. Ker pa te po obroku ne odpeljejo v bolnico, ti nihče ne pove, da so bili v bistvu zdravju nevarni, da ne rečem zastrupljeni. In če ste te čevapčiče slučajno zamrznili, je zaradi zamudnega obveščanja javnosti o spornosti čevapčičev zelo verjetno, da ste tudi zamrznjeno že pojedli.
Res je lepo tistim, ki imajo privilegij, da ničesar ne vedo. Saj veste, kako pravijo: “Če ne veš, ne more boleti…”
Jakob
