Javni spomeniki v Domžalah, ki jih (še) ni

484

Ni potrebno, da se poglobiš v ne vem kakšno raziskovanje, kot se je podala v občinskem glasilu Slamnik ga. avtorica članka M.A. Kegel in ugotoviš, kakšno je stanje na tem področju v Domžalah, predvsem v samem mestu – en velik nič, kar popolnoma drži, tako kot ugotavlja v nadaljevanju članka tudi g. Jurij Smole, programski vodja Galerije Domžale. Ali je v našem mestu to lahko sploh kako drugače? Če se ozrete okoli sebe, ne vidite drugega kot eno veliko degradacijo javnega prostora, kar pomeni, da bo potrebno urediti najprej to, da bomo lahko nato v ta prostor (mikro prostore) umeščali tudi javne spomenike, ki so nadgradnja javnega prostora in naj bi s svojo estetiko in umetniško vrednostjo pripomogli tudi h kulturi in kvaliteti bivanja. Pametni pa to načrtujejo in urejajo istočasno.

Kaj pa je sploh javni spomenik? Spomenik ali javni spomenik je objekt, ki so ga zgradili ali oblikovali ter postavili na javno dostopno mesto prvenstveno zaradi njegove spominske ali druge simbolne funkcije. Posvečeni so osebam ali dogodkom, redkeje državam, živalim, predmetom. Pogosto so postavljena tudi  za namen komemoracij in spominskih srečanj in seveda tudi zaradi estetske in umetniške vrednosti (po moje bi moral biti to prvenstven namen vsakega javnega spomenika), ki pripomoreta k boljši kulturi bivanja. Tipi javnih spomenikov so:  Kipi, ki so lahko abstraktne kiparske forme ali pa »realistično« bolj ali manj prepoznavne figure ali portretna poprsja slavnih-pomembnih osebnosti; Arhitektura – to so objekti ali skupine objektov, stene, obeliski, slavoloki, spominski stebri, spominske plošče…Izbrani javni spomeniki imajo lahko tudi status kulturnega spomenika. Posamezne večje javne spomenike postavlja država, večino običajno lokalne skupnosti, mesta, civilna združenja, redko posamezniki.

Kako bi se to nično stanje, kar se domžalskih javnih spomenikov tiče, dalo urediti, je avtorica članka našla rešitev v odkritju domačega strokovnjaka s tega področja. Bo strokovnjak dovolj? Omenil sem, da večino spomenikov postavijo lokalne skupnosti, če sem bolj natančen vodstva teh skupnosti, a če ti nimajo posluha in interesa za to (ter seveda za to namenjena sredstva), ne bo mogel postaviti spomenika nikjer in nikoli, tudi v Domžalah ne, niti prvi in največji kipar na svetu, sam Bog. Malo me bega tale naziv strokovnjak, kaj je zdaj to, je to likovni strokovnjak , strokovnjak umetnik, strokovnjak kipar…Na kaj se nanaša ta naziv ? Na kiparja umetnika (ponesrečen naziv za kateregakoli umetnika – klavirski koncert nam bo zaigral strokovnjak pianist Aci Bertoncelj !!!), ki zna narediti spomenik (abstraktno ali realistično formo, figuro) ali na strokovnjaka, ki zna svoje delo (ali od drugih avtorjev) umestiti v prostor, in kakšne so reference, da postaneš tak strokovnjak – da jih postaviš 3, 30, 100 ??? Ne glede na to, da ne boste narobe razumeli, je g. Jurij Smole vsekakor velik poznavalec likovne umetnosti, tako z likovno teoretičnega vidika kot umetnostno-zgodovinskega in ne nazadnje praktičnega, saj je vendar  v prvi vrsti kipar in tudi pedagog, ki vsa ta znanja prenaša svojim študentom. Vsled vseh teh vedenj in znanj je leta  2014 med drugim prevzel tudi programsko vodenje Galerije Domžale, kar je bila pozitivna novica, vsaj zame. Skoraj prepričan sem bil, da bo za svojo prvo otvoritveno razstavo, ker je kipar in tudi zato, ker je bila ravno tisto leto tudi 120 letnica rojstva priznanega slovenskega (v Domžalah zagotovo najbolj pomembnega) likovnega umetnika, rojaka kiparja Petra Loboda, reprezentančno predstavil prav njega in bi se mu tako poklonili in oddolžili z razstavo tudi v domačem kraju. A žal se to ni zgodilo, bolje, da se ne spominjam, kakšna je bila otvoritvena razstava. Letos, pet let kasneje, je 125 letnica rojstva Petra Lobode, imamo obnovljeno galerijo. Je bila otvoritvena razstava obnovljene galerije razstava Petra Lobode? Ne. Ampak bo pa razstava študentke Petra Lobode (Peter Loboda je bil štiri leta profesor na Likovni akademiji v Ljubljani in sicer od ustanovitve leta 1948 pa do njegove prerane smrti leta 1952) Štefke Petrič. Kar je vsekakor prav, še bolje bi bilo, če bi bila to otvoritvena razstava ob odprtju obnovljene galerije. No mogoče bo kdaj prišel na vrsto tudi profesor.

Je kipar Peter Loboda na seznamu pomembnih osebnosti, ki si zaslužijo javno obeležje? Na mojem vsekakor je (dvakrat). Pravzaprav bi to lahko naredili takoj (pa tako rekoč brez stroškov), zato predlagam, da poimenujemo Galerijo Domžale v Galerijo Petra Lobode Domžale. Bi bilo to mogoče?  Če imamo Kulturni dom poimenovan po pomembnem možu (na otvoritvenem vabilu je še pisalo Kulturni dom Domžale, pa se je tako rekoč čez noč preimenoval v Kulturni dom Franca Bernika Domžale), ne bi bilo nič narobe, če bi se tudi galerija poimenovala po pomembnem našem likovnem umetniku. Naslednje leto se bomo ob okrogli letnici spominjali še enega pomembnega domžalskega moža – Staneta Habeta. Se mu za njegov doprinos na glasbenem področju lahko oddolžimo tako, da Glasbeno šolo Domžale preimenujemo v Glasbena šola Staneta Habeta Domžale?

Avtorica nam postreže s celo plejado imen, ki bi si zaslužila kakršnokoli javno obeležje, a mi ta seznam deluje malo neresno (od Cenke do Prešerna) in preobsežno, saj so na seznamu tako rekoč vsi Domžalčani, nekateri celo še živi (živim so postavljali spomenike samo diktatorjem), na seznamu manjkajo samo še župani in častni občani. Da bi vse to lahko realizirali, bi pa res potrebovali en velik park ali zelo, zelo dolgo alejo in zgodilo bi se to, na kar je že opozoril g. Jurij Smole, da bi nastal en nepregleden konglomerat raznoraznih kiparskih stvaritev, skratka odlagališče spomeniške navlake. Zato mislim, da bi bilo k temu seznamu-pobudam prav pristopiti bolj kritično in racionalno.

Na tem seznamu recimo ni prvega domžalskega učitelja in ustanovitelja Godbe Domžale Franca Pfeiferja, ki je bil v svojem času na kulturnem in šolskem področju (šolo je vodil 40 let) izjemna osebnost. Ali si zasluži obeležje?  Pravzaprav si zasluži dva, enega pri bivši šoli (danes Domžalski dom), drugega pa pri Godbenem domu.

Velikokrat sta kot zelo zaslužna moža omenjena Franc Bernik in Matija Tomc. Francu Berniku smo se na nek način že »oddolžili« s poimenovanjem kulturnega doma po njem, glasbeniku, profesorju Matiji Tomcu pa še ne. Za začetek bi že zelo veliko naredili, če bi bila pokopana v lastnem grobu-grobnici!!! Novi prostor z grobnico pa bi morali primerno urediti in opremiti s primernim spominskim obeležjem. Za ta projekt je prostor na starem pokopališču (trenutno je še). Imamo voljo in moč, da se to realizira?

Domžale imajo kot eno redkih mest priložnost, da lahko postavijo tudi konjeniški spomenik, saj imamo svojega junaka, ki je svoja junaštva, s katerimi se je zapisal v zgodovino in naš spomin, dosegel na konju. To je Adam Ravbar. Kot Adam Ravbar in kot konjeniški spomenik, bi moral imeti reprezentančno umestitev v prostor. Jaz ga vidim v strogem centru mesta na ponovno urejenem krožišču, kjer smo spomenik (tudi krožišče) že imeli in smo ga precej nespretno »porinili« v kot. Sploh pa ni nujno, da ta spomenik izvedemo v bronu, kamnu, lahko ga izvedemo s sodobno atraktivno tehnologijo, recimo kot hologram.

V Domžalah nimamo nobenega spomina, obeležja v spomin na vse padle v prvi svetovni vojni . To obeležje jaz vidim bolj kot eno protivojno obeležje, obeležje za vse žrtve vseh nesmiselnih vojn. Lokacijo vidim na južnem delu Železniške postaje, tam kjer so se naši fantje in  možje, ki so odhajali na bojišča I. svetovne vojne, poslovili od svojih domačih in se nekateri nikoli niso vrnili.

Eno večjih, če ne največjo, pozornost pa moramo posvetiti naši najbolj pomembni dediščini -slamnikarstvu in njegovemu najbolj prepoznavnemu izdelku -slamniku (tudi cekarju, vse prevečkrat pozabljamo nanj). A ne na način, da bi postavljali neke gromozanske slamnike na krožiščih ali kje drugje, kar bi lahko izpadlo kar hitro zelo abotno. Vsekakor bi lahko najprej poskrbeli za tistega, ki je to znanje iz Italije prinesel k nam pa naj bo to odsluženi vojak  iz Ihana ali pa popotnik. Ali pa za slamnikarico(e) šiviljo(e), ki so to znanje iz Domžal prenašale v svet. Figuro bi lahko postavili na pločnik pred Slamnikarskim parkom, nekje med progo in občinsko stavbo. To bi lahko bilo tudi hkrati obeležje neznanemu junaki-junakinji…Tako si obeležja za to dediščino predstavljam bolj kot manjše rešitve-izvedbe (ni nujno, da bi bile vse kiparske ali arhitekturne), ki bi bile razpršene po vsem mestu (občini) in bi nas tako spominjale na slamnikarstvo tako rekoč na vsakem koraku. Mesto bi moralo bolj »dihati« s to našo unikatno dediščino. Poskusi so, a tega bi moralo biti še več. Imamo grb, slamnikarski muzej, park , sejem, ulico in ponesrečeni poizkus s tablami na vseh vpadnicah v občino. Oblikovalsko popolnoma zgrešeno, a je avtor(ica) pozabil, da so table namenjene opazovalcem, ki brzijo v avtomobilih mimo njih in, da je njihov fokus cesta… Zato bi moral(a) operirati s čim manj elementi in čim večjimi. Napis Občina Domžale je premajhen in podnapis-slogan zaradi svoje majhnosti (neberljivosti) nepotreben. Zdaj pa še element, ki me najbolj ziritira vsakič, ko se peljem mimo teh tabel. Slamnik – pravzaprav pol slamnika, najbolj pomemben element na tabli je prerezan na pol??? So bili naši slamnikarji polovičarji? In kakšen je ta slamnik, z udrtino na vrhu oglavnega dela in kot da je spleten iz ene plesnive rumeno zelene slame. Slamnikarji se ob taki predstavitvi slamnika najbrž obračajo v grobu. Res ne vem, kdo odloča in potrjuje, da se take in podobne rešitve (v strašnem promocijskem filmu o Domžalah se glavna protagonistka v zadnjih kadrih sprehaja ob pšeničnem polju s plastičnim slamnikom na glavi ..!?!) plačujejo in plasirajo v javnost, v prostor. Te vstopne table bi morali nemudoma popraviti. Rešitev obstaja.

Nanizal sem nekaj predlogov, ki mislim, da bi jih bilo umestno slej kot preje realizirati in nato takoj nadaljevati s takimi projekti (kot je Baltazar ipd.), ki imajo v glavnem le estetsko in umetniško sporočilo, ki nam bodo s smiselno »strokovno« izvedbo in umestitvijo v prostor dvigovala kulturo in kvaliteto bivanja. Za vsa ta obeležja, javne spomenike, skulpture bi morali poiskati idejne rešitve avtorji, ki bi se odzvali na razpisane natečaje-razpise, ki bi jih razpisala občina, izbor pa naredila kompetentna komisija. Ali pa bi napravila pred izbor (za večje projekte bi lahko pripravila tudi razstavo) in končno odločitev prepustila občanom, ki bodo s temi projekti sobivali, živeli. Ne smemo pa pozabiti (tudi na te ne, ki jih že imamo) na vzdrževanje le teh. To bi moralo biti sistemsko urejeno, da se ve, kdo je vzdrževalec, skrbnik javnih obeležij-spomenikov in kako mora skrbeti zanje in koliko nas to stane. Lahko (no, kakor se vzame) je postaviti spomenik, zatakne se pa takoj pri vzdrževanju. Skoraj bolje je, da obeležij nimamo kot pa, da so zanemarjena, zapuščena.

Da pa se kaže premik na tem področju, je poskrbel župan, ki je maja letos ustanovil Komisijo za postavitev spominskega obeležja Aciju Bertonclju (zato Acija ni na mojem seznamu, ker me je prehitel že župan, drugače bi vsekakor bil, pa še ta razlika je, da bo župan to realiziral, kar kaže na pozitiven premik na tem področju, moj predlog bi bil samo pobožna želja). Sprašujem se, kako to, da avtorica članka o tem nič ne piše, pa v celem članku raziskuje prav to tematiko. Najbrž občane zanima, kakšna je ta komisija in kaj je napravila v teh osmih mesecih. Pri sestavi devet (9?) članske komisije naletimo na en kadrovski mrk, kajti med devetimi člani ni niti enega kiparja, niti enega umetnostnega zgodovinarja, niti enega arhitekta !?! Kaj je že zapisal naš veliki pesnik v Apelu in čevljarju? Le čevlje sodi naj kopitar. Ga. M. A. Kegel se vam ne zdi čudno, da v tej komisiji ni domačega pomembnejšega strokovnjaka s tega področja, kot ga nazivate in predstavljajte v prispevku, g. Jurija Smoleta? Mene čudi tudi to, do o tej komisiji nič ne veste, če bi, bi najbrž kaj napisala o njej. Mogoče bi občanom lahko razkrila tudi to, zakaj je predsednik te komisije po 4. seji odstopil in kakšni so rezultati teh štirih sej in seveda glavno vprašanje, kdaj bomo to obeležje dobili.

Ne želim, da bi občani in občanke posedali po klopcah kot živi kipi in bili z vsem zadovoljni. Zelo pa si želim, da bi se na tem področju res kaj premaknilo na bolje in da bi tudi Domžale v prihodnosti dobile podobo pravega urejenega mesta, ki bi ga krasili tudi javni spomeniki visoke estetske in umetniške vrednosti. Da bomo to dosegli, sta potrebna širina, odprtost, transparentnost in v prvi vrsti strokovnost.

Roman Kos

Prispevek je mnenje avtorja in ni nujno, da odraža stališča uredništva.

 

 

 

Oglasno sporočilo