Kolumna NOV!CE 1 2020: Escape room za dedka

345

Ste žrtev ali storilec? Ko vstopate v sobo, kjer vam mlado dekle nepričakovano pove zgodbico o spolnem izrabljanju, ki ga je kot majhna deklica doživljala s strani dedka, kako se odzovete? Vam stopijo solze v oči, se počutite nelagodno, bi najraje zamašili ušesa in pobegnili?
O tem, kako se počuti žrtev spolnega izrabljanja smo veliko slišali – občutki sramu, krivde, ponižanja, manjvrednosti krojijo njihovo duševnost in posledično življenje. Kaj pa dedki, strici, očeti in drugi najbližji družinski člani, skriti v temačnih kotih soban, ki se s takimi igricami hranijo? Storilci nasilja nad otroki večinoma niso pedofili. So moški vseh let, ki izrabljajo svojo pozicijo moči nad tistim, ki te moči nimajo zaradi svoje starosti, spola ali ekonomske odvisnosti. Ali tudi storilci čutijo nelagodje, ponižanje in strah, se kesajo svojih dejanj ali pa se, ob soočenju s posledicami, ki jih trpijo žrtve, počutijo še bolj močni, še bolj neustrašni in neusmiljeni? O tem se v javnosti ne razglablja. Storilci, ki so na videz takšni kot mi, živijo svoja življenja varno skriti pred kamerami in mikrofoni, le malo njih dočaka sodne procese, še manj pa jih odsedi zasluženo kazen. V Sloveniji vsaka 3. deklica in vsak 5. deček doživi spolno nasilje. Gre le za približno oceno, sami si izračunajte koliko storilcev se skriva za temi številkami.
Vprašajmo se, v kakšni družbi živimo? Ali fantke od majhnega učimo dokazovanju moči, prevlade in grobosti, ali je to prava podoba, ki naj bi jo imel odrasel moški? Moč ima več vidikov, ne le fizično. Moč je tudi v tem, da se naučiš obvladovati sebe in ne druge. Za tako moč potrebuješ pamet. Ravno tisti, katerim družba a priori daje več moči, (če se z njo znajo ali ne spoprijeti), jo največkrat izrabljajo tako, da so nasilni do žensk, otrok, starejših, bolnih. Mačistična ideologija, ki je dolga stoletja krojila svet, je zašla v slepo ulico. V sodobnem življenju, ko lahko veliko stvari počnemo z možgani in s pritiskom na gumb, je fizična moč postala manj pomembna. Moški, ki so svoj primat gradili le na njej, so postali agresivni, saj s to presežno močjo danes ne vejo kaj početi. Še huje je, ko začutijo pešanje moči. Takrat zgubijo tla pod nogami in se sprevržejo v žrtev lastne podobe. Zato starejši ne smejo krojiti novega sveta. Moč, ki so si jo prigrabili, morajo prepustiti mlajšim. Vsaka generacija prinaša spremembe. Tako se je navsezadnje rodil (oz. se še rojeva) moški nove dobe, ki je skrben in prisoten družinski oče; njemu ni potrebno kazati mišic in zahtevati največji (ali nekoč celo edini) kos mesa na mizi. Skupaj s partnerko gradita vezi v katerih se dopolnjujeta. V tem je prihodnost družine in človeka.
Novodobna permisivna vzgoja je morda odgovor na zatirajočo, poniževalno in nasilno vzgojo generacije, ki je bila prepričana, da odrasli imajo vedno prav. Trganje starih vzorcev in grajenje novih je proces, ki zahteva veliko prilagajanja in zdrave pameti. Predvsem pa časa za premislek. Starš mora razumeti svojo vlogo in »pozicijo moči« uporabiti v korist in ne na škodo otroka. Še vedno je starš tisti, ki nosi odgovornost za otrokovo sedanjost in prihodnost. Naučiti ga je treba, da moč brez spoštovanja drugega vedno zapelje na stranpoti.
Miomira Šegina

Oglasno sporočilo