Bilo je nekoč: Domžalska zima leta 1920

576

Po zaslugi domžalskega kronista in župnika Franca Bernika (1870 – 1948), ki je v Domžalah služboval več kot štiri desetletja ter je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino, lahko podrobno raziskujemo nekdanje življenje našega kraja. Zato se v tem članku vračamo v čas pred stotimi leti, točno v zimo leta 1920, ki je prinesla mir po mučni prvi svetovni vojni in tudi novo državo Jugoslavijo.

Domžalci so živeli v velikem pomanjkanju, pač prva svetovna vojna je dotolkla tako gospodarstvo kot tudi moralo nove države, saj se je odvijala prava politična bitka znotraj in zunaj nje. V Domžalah sta tako prva vojna kot nova država prizadeli hud udarec dotedanjemu razcvetu slamnikarske industrije. Podružnice tirolskih podjetij so se znašle v različnih državah, eno za drugim so propadla in opustila proizvodnjo v Domžalah. Nekatera domača podjetja so v tem času poslovala zelo dobro, vendar se niso uspela kosati s tirolsko proizvodno in trgovsko mrežo. K zatonu slamnikarske industrije je prispevala še svetovna gospodarska kriza in med drugim tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno.

Ker so imele tirolske tovarne pred vojno svoje podružnice po večjih krajih Srednje Evrope, so predvsem ženske šivalke zaradi boljšega zaslužka hodile na sezonsko delo na tuje. V župnijski kroniki iz 1920 – 1921, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, lahko preberemo: »Šele 16. februarja se je začelo v tej žalostni zgodbi delo po domžalskih slamnikarskih tovarnah, a še tedaj le v omejenem obsegu. Nekaj deklet je šlo v Bukarešto, Prago, na Dunaj in prav tudi v Beograd. A tudi po mestih so velike težave posebno vsled pomanjkanja hrane in vsled neurejene valute.«

Zanimiva je tudi vest o tem, kako so se v Domžalah delili darovi iz Amerike, ki so jih prispevali domžalski slamnikarji in slamnikarice. Bernikov kroniški zapis je bil naslednji: »23. marca je pridočil »Slovenec« (časopis) sledeče: Iz Domžal nam poročajo, da so domačini, ki se nahajajo v New Yorku, poslali domov okrog 20.000 K denarja za domžalske reveže. Ti darovi pa so se po posebnem odboru tako razdelili, da so dobili taki, ki niso potrebni, mnogo potrebnih pa ni dobilo ničesar. Ameriški rojaki, ko so za to izvedeli, so bili zelo ogorčeni, kakor temu je pismo, ki ga v odlomku priobčujemo: »Radi denarja, ki smo ga poslali na domžalsko občino, je pa tu vse ogorčeno. Mislili smo, da smo ga poslali pravim možem. Toda, kako so ga delili? Dolgoletna vojna jih ni smradila. Zakaj so dajali takim, ki imajo vsega dovolj, onim, ki nimajo pa nič? Vsled tega bo trpel največ zopet ravno revež, ker tudi ne bo nihče več pobiral za reveže; saj ne vemo, kamor naj pošljemo, da bo dobil res le revež. Mi nismo poslali denarja v Domžale, ker smo bogati in ker denarja nimamo nikamor dajati. Mnogo jih je bilo, ki so darovali, če tudi sami nimajo mnogo, ker po cele mesece ne delajo. In ta denar ubogih ubogim ti modrijani razdele med one, ki niso ubogi. To človeka boli. Ko bi Ti vedel, kako so ljudje tu jezni! Pojasnite te stvari v vaših listih. Ko bi imel čas, bi sam za »Slovenca« napisal članek, da bi ljudje izvedeli«. To pismo domžalskega rojaka iz Amerike pove, kako nerodnost je storil odbor s svojim razdeljevanjem. K temu pripomnimo še, da so ameriški darovalci sami odločili nekatere osebe v omenjeni odbor«…«

Danes se skorajda nepredstavljivo zdi, kako so nekdaj živeli v skrajno skromnih razmerah. S »trebuhom za kruhom« so hodili v daljna mesta z vizijo za boljši zaslužek, ki so ga pošiljali v rodni kraj – bodisi svojim družinam bodisi za prihodnost Domžal, npr. za gradnjo Družbenega doma, vrtec in dom za onemogle. Zato so danes Bernikovi podrobni zapisi toliko bolj nepogrešljivi za oris takratnega prostora in časa.

K. R. K.

Naslovna fotografija:
Slamnikarske šivilje v tujini
(Foto: arhiv SMD, orig. hrani J. Oberwalder)

Oglasno sporočilo