Lepo, sončno delovno jutro. Pred mano črnolaso dekle v tekaški opremi drži telefon v roki in lovi korak s časom. Pot ob Kamniški Bistrici je zamenjala pisarne in avtomobilske kabine – ljudje so, pregnani s Corona virusom, zadolženi za delo od doma. Vmes si vzamejo čas za hitri sprehod na soncu.
Dekle stopi hitreje, gre čez mostiček. Odločim se za razgled na Kamniške hribe s ta istega mostička in pazim, da se ne naslanjam na kovinsko ograjo (pazi, virus!). Ozrem se na desno in tam spet zagledam črnolasko, ki jo na koncu mosta čaka fant. Si bosta padla v objem? Namesto poljuba si očistita roke z razkužilom, moški na obrazu ima masko ali šal, ne vidim dobro, ona pa se usede na zid. Razdalja je po predpisu – vsaj dva metra. Zdi se, kot bi šlo za srečanje pred stotimi leti, ko sta se fant in dekle dotikala le s pogledi. In besedami. Ali je pozabljena romantika na pohodu?
Zagledam se v reko in race, ki svobodno pljuskajo po vodi in si izbirajo partnerje za pomladno parjenje. Njih človeške skrbi ne dotaknejo, živijo v svojem naravnem ritmu v katerega najbrž pogosto poseže civilizacijski razvoj (morda razkroj?). In ko smo ljudje začeli verjeti, da je narava ustrežljiva dekla, nas je z enim zamahom postavila na realna tla. Corona virus je lekcija iz katere se moramo veliko naučiti – virus je močnejši od vseh do sedaj preizkušenih vojaških orožij, prodre v vsako družbo in je neustavljiv. Je nevidni sovražnik, ki deluje po principu gverile in se mu je skoraj nemogoče upreti. A koliko je nevaren, je tudi razsvetljenski in nas opozarja, da sodobne vlade vlagajo enormna sredstva v vojsko in oborožitev, namesto da bi vlagale v zdravstveni sistem in blaginjo vseh ljudi. (Je kaj takega sploh moč dočakati v demokraciji, ki je postala nosilka interesov manjšine?) Ljudje, ujeti v mrežo potrošnje, ki je postala mantra vsake »napredne družbe«, bomo zdaj, v teh izrednih razmerah, pretehtali svoje dejanske potrebe in postavili nove prioritete. Kot kažejo izkušnje iz zadnjih trgovskih obhodov, je na prvem mestu straniščni papir, šele potem so na vrsti kruh, mleko in vse ostalo. Brez slabe vesti mažemo ta svet, a se bojimo lastne umazanije.
Zmanjšan cestni in zračni promet, začasno zapiranje proizvodnih obratov in tudi manj odvržene hrane kažejo nek nov obraz okolja v katerem živimo. Ali ste opazili kako čist je zrak in lepši pogled na nebo? V reki se bohotijo ribe, vrste sprehajalcev pa lovijo sončne žarke v zaukazanem gosjem redu. Ko prečkam mostiček za Šumberk, začutim prihod pomladi… Vem, da se jo bomo zapomnili, ker bo drugačna od vseh do sedaj.
Miomira Šegina
20.3.2020
