NOV!CE 2006: Mengšu Center evropske prihodnosti – sprehod po protokolarnem gradu Jable

0
692

Čudovit srednjeveško zasnovani grad Jable pri Mengšu je bil po pisnih virih pozidan leta 1530, nekateri drugi zapisi pa ga prvič menda omenjajo že leta 1268. Zadnje večje prezidave je doživel po potresu leta 1895. V osnovi gre za štiritraktno enonadstropno stavbo s podstrešno pol etažo. Vhod je v obliki preprostega renesančnega portala, nad katerim je bil nekoč grb Lambergov, prvih lastnikov. Notranje arkadno dvorišče so pozidali na začetku 17. stoletja. Slavnostno jedilnico, ki je sedaj preurejena v prekrasno konferenčno dvorano, je poslikal baročni slikar Franc Jelovšek leta 1745.

Mateja Jančar, vodja CEP Jable

Grad je imel bogato notranjo opremo, ki pa se žal ni ohranila, tako kot se ni ohranila na nobenem od okoliških gradov, za kar so poskrbeli iznajdljivi domačini in okoličani.

Skladišče za semensko žito
Tako kot večina, je bil tudi grad Jable v prejšnjem družbenem sistemu namenjen mnogo bolj konkretnim stvarem, kot pa sprehajanju grajske gospode. No, kot vemo, je tista leta po drugi svetovni vojni gospoda izginila, tu so se nastanili delavci. Večina prostorov je bila namenjena skladiščenju raznih semenskih žit, saj je bil na gospodarskem delu posestva pod gradom poskusni kmetijski center, ki je upravljal tudi z okoliškimi zemljišči. No, leta 1997 so stanovalce, ki so mnogo pripomogli k uničenju gradu, izselili, občina pa se je pričela resneje prizadevati za obnovo gradu. Dve leti kasneje je bil grad in bližnje območje razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.

 

Podoba graščine, kakršna je bila še leta 1998 pred začetkom obnove

Občina Mengeš je najprej nameravala v gradu Jable urediti prostore za svoje potrebe, potem pa je to izkazalo za prevelik zalogaj. Leta 1999 je Ministrstvo za kmetijstvo podalo vlogo za preureditev grajskih hlevov za potrebe Centra za razvoj kmetijstva in podeželja. Izdelana je bila programska zasnova o izrabi vsega varovanega območja Jable (gradu, parka, kmetijskih in drugih objektov in zemljišč). Prva faza prenove je bila zaključena v maju leta 2004. Kljub temu se načrtovani center za razvoj kmetijstva ni preselil v grad, menda zaradi sprememb programa, tako vsaj pravijo. Velik interes za prenovljeni srednjeveški biserček je pokazalo Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je videlo v njem čudovito priložnost za ustanovitev Centra za evropsko prihodnost. Po dveh letih po zaključku obnove bo grad dobil novo vsebino in bo lahko zaživel novo stoletje svojega grajskega življenja.

Grad, vreden tega naziva
Obnovljen lepotec je postavljen na skrbno izbrano lokacijo, nad izvirom potoka na robu skalnatega pobočja. Do njega se lahko pripeljete z avtom ali pridete peš po nekdanji grajski posesti in se povzpnete po kamnitih stopnicah. Dvorišče je sicer še v urejanju, kljub temu pa vas ob glavnem vhodu pozdravi skrbno negovana gredica pisanega cvetja.
Notranje dvorišče je skrbno tlakovano in priznati je treba, da je odgovorni projektant Aleš Hafner, univ.dipl.arh. več kot dobro opravil svoje delo. Vse arkade so obnovljene, v zgornjem delu, kjer so pisarniški prostori, sejna soba, poročna dvorana in številne manjše dvorane, so zastekljene in vse skupaj predstavlja zaprt prostor.
Posebno lepa je poročna dvorana, saj jo poleg zelo pazljivo izbrane opreme krasijo še izvirne slikane tapete iz blaga, ki so se edine od opreme ohranile, ker jih je ves čas po drugi svetovni vojni hranil Narodni muzej. Sedaj so restavrirane in obnovljene ter prava paša za oči.
Brez zadrege bo lahko zunanji minister povabil še tako svetovljanske in vsega blišča navajene goste v sejno sobo, ki ji poseben čar poleg izredno lepega pohištva dajejo tudi izbrana in okusno postavljena svetila. Povsod okrog so urejeni manjši prostori, pisarne, sprejemnice. V eni od njih je ohranjen izviren parket s čudovito intarzijo, pravo mojstrsko delo. Ohranjena je struktura vseh oken, arhitekt je z veliko mero znanja vključil v interier svetlobo, ki prodira skozi grajske line; te dajejo prostorom posebne čar. Do zadnje podrobnosti je urejena tudi mansarda, kjer so bivalni prostori, prava mala komfortna stanovanja z vsem udobjem, sanitarijami, priključki za vso potrebno tehniko (tv, internet, itd.).
Poglavje zase je večnamenska dvorana, večinoma naj bi služila za predavanja in kongrese, ki je vkopana v hrib na severnem delu gradu. Vhod v dvorano z 150 sedeži je na mestu, kjer je bila nekoč ledenica in kolarska delavnica. V tem prostoru je poleti prijeten hlad, kot v kakšni kraški jami. Tu so poleg vse opreme pripravljene tudi kabine za prevajalce, prostor za garderobo in podobno. V spodnjih prostorih je prostor za veliko kuhinjo in potrebne spremljajoče prostore. V kleti je pripravljen prostor za vinoteko.

Kaj bo počel Center za evropsko prihodnost?
V prvi polovici leta 2008 bo Slovenija predsedovala Evropski uniji. Vlada je med glavne naloge uvrstila tudi širitev EU, seznanjanje in odločanje o številnih vprašanjih, ki so povezana s približevanjem držav kandidatk in tistih, ki si prizadevajo, da bi to postale, bo menda ključnega pomena. Slovenija želi tem državam strokovno pomagati tako, da bi postala prostor, kjer bi potekal dialog med EU in kandidatkami. Ustvariti želi pogoje za srečevanje in strpno izmenjavo mnenj med kulturami in različnimi pogledi na prihodnost Evrope in sveta.

Vlada RS Slovenije je 8. julija 2004 sprejela sklep o ustanovitvi strokovne ustanove, ki bo pomagala pri uresničevanju teh ciljev. Ustanova se je sprva imenovala Center za podporo približevanja EU, letos pa je spremenila ime v Center za evropsko prihodnost. CEP, kot se krajše imenuje, je neodvisna in nepridobitna ustanova, ki jo trenutno financira vlada RS, v prihodnje pa bo za sredstva kandidirala tudi na mednarodnih razpisih.

Trenutno pripravljajo naslednje projekte:
– konferenco o družbenem in gospodarskem razvoju Kosova
– izobraževanje kosovskih državnih uradnikov (jesen 2006),
– oblikovanje posebne delovne skupine, ki se bo ukvarjala z vprašanjem dialoga med civilizacijami (druga polovica 2006).

V letih 2006 in 2007 načrtujejo naslednje dejavnosti:
– izobraževanje makedonskih državnih uradnikov in študentov
– usposabljanje na področju preprečevanja korupcije v Bolgariji;
– usposabljanje na področju zagotavljanja varnosti meje Črne gore
– nekaj projektov o zahodnem Balkanu v sodelovanju z angleškim zunanjim ministrstvom.

O stroških in drugih malenkostih
O tem, koliko je vsa ta čudovita prenova stala državljane Slovenije, nismo izvedeli prav veliko. Del sredstev je bil porabljen iz proračuna kmetijskega ministrstva, nekaj iz zunanjega ministrstva, skratka precej razpršena sredstva. Takole čez palec je podan znesek okrog 800 milijonov tolarjev za prenovo in mena okoli 200 milijonov za opremo. Eno z drugim bi se sukalo okoli milijarde tolarjev, vendar so to številke zgolj na pamet. Očitno pa je, da je naši vladi mnogo do tega, da napravi dober vtis na Makedonce in Kosovarje, ki se bodo postavili v čakalno vrsto za vstop v EU. Kaj pa bodo na CEP-u počeli potem, ko bo prenehalo naše predsedovanje EU, mi še niso znali povedati, se bo pa gotovo kaj našlo.
Ko se obiskovalec takole nepoučen o vseh skrivnostih političnih in drugih dogovorov, sprehaja po prelepih grajskih sobanah, se ne more otresti vtisa, da bi bila tu lahko enkrat kasneje krasna zasebna diplomatska univerza, kakršna pred letom ni dobila zelene luči za ustanovitev. Ali pa kakšen drug podoben “college” za izobraževanje diplomatov ali menedžerjev.

V brošuri CEP-a je zapisano takole:
“Sedež CEP je na gradu Jable, ki ga je obnovilo Ministrstvo za kmetijstvo. Grad, ki po obnovi zadnji dve leti ni bil v uporabi, je bil izbran zato, ker je v njem dovolj prostora za dejavnosti izobraževanja, seminarje, okrogle mizi, konference. Tako je hkrati poskrbljeno tudi za ohranjanje slovenske kulturne dediščine.”

To slednje prav gotovo drži.

Danica Šraj

_________________________________________________________________

Grad Jable v sliki in besedi

Pogled iz obokanega preddverja nudi žlahtno podobo arhitekturno dovršeno rešenega objekta.

Srednjeveški grad, katerega nastanek sega v 13. stoletje, je iz zanemarjene in na pol podrte ruševine postal pravi arhitekturni biser v bližini Mengša, natančneje v Loki pri Mengšu. V naslednjih letih bodo številne diplomatske poti vodile tja, saj v njem deluje Center za evropsko prihodnost ali krajše CEP, katerega svečana otvoritev je bila pred kratkim. Center deluje kot neposredna vladna služba, grad pa je sedaj v pristojnosti Ministrstva za zunanje zadeve. Več o gradu in Centru pišemo v posebnem članku, na tem mestu pa predstavljamo posamezne fotografske utrinke iz tega res lepo obnovljenega gradu.

Vhod v grad krasi nekaj stoletij star kamnit portal, nad katerim je bil nekoč grb Lambergov, prvih lastnikov.

V grajskih stolpih so urejene sobane, morda bodo kasneje pisarne, kjer je arhitekt našel skladno sožitje med svetlobo, ki prodira iz grajskih lin in diskretnimi svetilkami.

Osrednja okrogla dvorana v zgornjem nadstropju sicer še ni dobila svojega namena, poseben čar pa ji dajejo okusno nameščena svetila in svetloba iz malih grajskih lin.

Na drugi strani hodnika obiskovalca očara prenovljena in lepo opremljena sejna dvorana. Tu je bila nekdaj grajska jedilnica.

Ko se po starih stopnicah povzpnete v prvo nadstropje, vas za prvimi vrati na levo pričaka čudovito urejena poročna dvorana z originalnimi, sicer prenovljenimi stenskimi tapiserijami.

Vhod v podzemno dvorano s 150 sedeži. Kjer je sedaj vhod, je bila včasih grajska ledenica in kolarna. Arhitekt je oboje imenitno rešil tako, da je vhod grajen v starem grajskem stilu, dvorana znotraj pa je opremljena z vsemi sodobnimi napravami in opremo.

V eni od sob je ohranjen lep intarzijski parket, ki daje slutiti, da je tisti, ki ga je dal položiti, imel precej pod palcem.

Grad si je ogledala Danica Šraj

 

________________________________________________________________

Pred prenovo gradu

Grad za en tolar
Nedavno nas je presenetila novica, da je župan na seji Občinskega sveta Občine Mengeš predstavil načrt za prenos lastništva Gradu Jable na Občino Mengeš, oz. načrt za odkup omenjenega gradu po ceni enega tolarja. Ceni, ki je, kot sam pravi župan mag. Tomaž Štebe, “za nas edina sprejemljiva”, vedeti je namreč treba, da prenos lastništva pomeni tudi obvezo obnove in vzdrževanja, kar pa pomeni več sto milijonov tolarjev, koliko točno verjetno ne ve še nihče. Poleg tega je težko verjeti, da bi občina grad dejansko lahko dobila po taki ceni.
Julija je prišlo do prvega sestanka uporabi in gospodarjenju z gradom Jable, na katerem so se sestali skrbniki gradu (predstavniki Kemijskega inštituta Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, Biotehniške fakultete Ljubljana, KPC Jable). Direktor Kemijskega inštituta je na sestanku predlagal kupnino za grad in bližnja zemljišča v višini 10 milijonov tolarjev, župan Tomaž Štebe pa je kot simbolični znesek predlagal 1 tolar, medtem ko naj bi se pri ceni pripadajočih zemljišč dogovarjali v okviru normativnih cen.
Povedal je, da občina želi, da se tudi dejavnost in objekti KPC Jable vklopijo v bodočo urejeno okolico, primerne dejavnosti pa naj bi bile visoka tehnologija, rastlinski poskusni center, raziskovalno, študijsko in laboratorijsko delo, medtem ko naj bi se oz. se bo morala intenzivna proizvodnja sčasoma umakniti.
Direktor KPC Jable meni, da je še veliko prezgodaj govoriti o odkupu gradu po ceni enega tolarja in tudi prezgodaj za dajanje izjav o tem. Pravi, da si želijo vrniti gradu življenje, vendar je odkup gradu oz. prenos lastništva stvar pogajanj med skrbniki in Občino. Poudaril je tudi, da tu ne gre le za grad ampak tudi za okoliška zemljišča.
Kdo bo plačal obnovo gradu je naslednje vprašanje, saj si občina take investicije zagotovo ne more privoščiti, tudi če bi grad že dobila. Župan pravi, da se že pojavljajo zainteresirani uporabniki, ki bi lahko najeli prostore v gradu, in da občina ne bo namenjala več kot 5 milijonov tolarjev letno (določeno obdobje). Večino denarja naj bi prišlo iz privatnih in državnih virov, saj je grad uvrščen v zakon o obnovi kulturnih spomenikov in naj bi vanj država vložila 170 milijonov tolarjev, enak delež pa naj bi zagotovili soinvestitorji. Tako bi grad po njegovem mnenju posredno imel tudi komercialni efekt, prinašati bi moral dovolj denarja za potrebe vzdrževanja.
Sondaža gradu, po naročilu Zavoda za spomeniško varstvo je pokazala, da gre za dragocen renesančni grad. Žal so v preteklosti ljudje dobro poskrbeli, da so ga izropali in uničili. Kljub temu se pod ometom skrivajo renesančne freske, pod nizkim stropom pa star renesančni strop. Statično gledano naj bi bil grad v “dobri kondiciji”, le en vogal so že v preteklosti podprli s stebri, da se ne bi podrl. Grad in okolica gradu sta danes zanemarjena, grad je zaprt in prazen.
Obnova gradu pa zagotovo ne bo enostavna, ne le da je vprašljivo ali bo gospodar pripravljen grad kar tako oddati, vprašljiva je tudi ogromna gora denarja, ki bi jo bilo za obnovo potrebno zbrati. Skeptični so bili tudi občinski svetniki, ki na svoji seji niso hoteli sprejeti sklepa, ki bi župana pooblastili, da si prizadeva za odkup gradu. Očitno se tudi jim zdi projekt preveč megalomanski. Vse kaže, da ima v Mengšu vsak župan vsaj enega, zadnjega so občani na referendumu zavrnili, kakšna pa bo usoda gradu bomo še videli. Upamo, da bo govor o njem, spodbudil vsaj nove rešitve.
U. Blejc

 

Oglasno sporočilo