Bilo je nekoč: Kdaj so začeli Domžalci hoditi v Ameriko?

736

2. del

Pisali smo že o začetkih slamnikarske industrije pred 150 leti, ki je odločilno zaznamovala Domžale in okolico. Po zaslugi domžalskega kronista in župnika Franca Bernika (1870 – 1948), ki je v Domžalah služboval več kot štiri desetletja ter je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino, lahko podrobno raziskujemo nekdanje življenje našega kraja. V času pred prvo svetovno vojno, ko je bila slamnikarska industrija na vrhuncu, so največje tovarne zaposlovale okoli tisoč ljudi in na trg poslale več kot milijon slamnikov. Ker so imele tirolske tovarne svoje podružnice po večjih krajih Srednje Evrope, so predvsem domžalske ženske šivalke za boljšim zaslužkom hodile na sezonsko delo na tuje. Franc Bernik je poročal, da sta prvi dve delavki odšli v New York že leta 1882.

Drugi pomemben vir za pripoved življenja nekoč na obrobju Domžal je zbirka pisem iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah, kjer je živela družina Giovanelli. Namreč v okviru priprav za ohranitev ene izmed redkih najstarejših lesenih hiš na domžalskem območju smo v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale pripravili interpretacijski načrt z naslovom Kofutnikova domačija kot ekomuzej, v katerem osrednje mesto zavzema zgodba župana Johana Giovanellija, ki pa je močno povezana tudi s slamnikarstvom. V njegovi ožji družini je bilo kar pet družinskih članov, ki so delali v slamnikarskih tovarnah v Domžalah, po Evropi in v New Yorku.

Ameriška pisma s Kofutnikove domačije nam odstirajo le majhno nišo v življenja Kofutnikovih tako v Ameriki kot doma v relativno kratkem obdobju, a so za raziskovanje zelo dragocena. Poslane fotografije so ohranjale žive podobe ljudi, ki so si bili blizu, sporočale so o pomembnih dogodkih ter tudi prinašale podobe preživljanja prostega časa in okolja, v katerem so živeli. Ker nam danes slamnikarji ne morejo sami pripovedovati svojih življenjskih zgodb, so pisma edini dokumenti, skozi katera lahko dobimo vpogled v njihovo življenje, v njihov način razmišljanja in medsebojne odnose, kot so jih opisali sami. Fotografije pa ostajajo dokument o tem, kaj jim je bilo pomembno, da pokažejo svojcem.

Iz pisem, ki so jih sorodniki v letih 1922-1929 pisali v Srednje Jarše, razberemo, da je bila družina zelo povezana, skrbeli so drug za drugega tako z nasveti in navodili, kot materialno – iz Amerike so v Jarše redno pošiljali denar in stvari (predvsem obleke), v nasprotno smer pa kaj malega, kar je spominjalo na domače kraje – lipov čaj, posušene gobe… Zelo zanimiva so poročila o tamkajšnjem socialnem življenju, tudi o tem, da je bila domžalska skupnost na tujem močno povezana. V pismih spregovorijo tudi o časih, ko je bilo težko dobiti delo in da življenje v Ameriki ni bilo tako enostavno, kot so si predstavljali doma.

V enem od ohranjenih pisem beremo o delu in življenju v New Yorku zakoncev Lovrenca in Frančiške Giovanelli, ki sta sprva dve hčerki pustila doma in kasneje poskrbela, da je bila družina zopet združena in povečana še za tri sinove (Brooklyn, 12.5.1922): »Midva se imava po navadi, zdrava sva, delava oba, od jutra do noči sva v fabrki. Zvečer pa doma delava in tako nama gre hitro čas naprej, zato pa ne smete zameriti, ker bolj malo piševa. Saj smo sami Kranjci skupaj v fabrki, nas je gotov kakih 60, tako da nam ni dolgčas. Ob nedeljah pa smo največ s Franco in Mihom skupaj, se malo na travo peljemo ali pa v kako gmajno, posebno sedaj, ker je že tukaj v mestu zelo vroče, da se malo pofrišamo. Druge zabave tako ni v Ameriki… Po otrocih nama je pa čezdalje bolj dolgčas, naj raje bi jih kar sem vzela, pa malo morava še počakat.«

Z leti so otroci odrasli in ju redno obiskovali – na ohranjenih fotografijah jih lahko opazujemo, kako so bili razvrščeni po velikosti. Otroci so odrasli in se poročili, imeli otroke, stanovanja, službe in situirano življenje. V pismu iz leta 1969 vdova Frančiška piše domačim, da živi sama v štirisobnem stanovanju. Strah jo je kriminala, ki ga je mnogo v Ameriki. Omenja, da ji je 75 let ter da je upokojena že enajst let. Zapisala je še: » Pri slamnikih ni več dela, vsi nosijo rute ali lasulje, poleti pa nič…«

(se nadaljuje)

K. R. K.

Literatura:
Pogačnik Jarc A., Roškar S., Rus Krušelj K., Vrtačnik Merčun V.: Kofutnikova domačija kot ekomuzej; Načrt interpretacije; Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale 2017. Prajs, M., Ferlič, Ž.: Ameriška pisma iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah iz prve polovice 20. stoletja: Raziskovalna naloga s področja etnologije. Osnovna šola Rodica, Domžale 2016.  Prajs, M., Prajs, Š.: Fotografije iz Kofutnikove domačije v Srednjih Jaršah: Raziskovalna naloga s področja zgodovine. Osnovna šola Rodica, Domžale 2018.

Fotografija:
Frances Giovanelli na izletu okoli leta 1930. Fotografija sporoča o načinu preživljanja prostega časa in stvareh, ki so jih v Ameriki lahko privoščili. (Arhiv KDFBD)

 

 

 

 

 

 

Oglasno sporočilo