Pasji oče in reševalec živali Simon Mihorič: “Bojte se onih v kravatah, ti so uničili svet!”

5334

Simon Mihorič ne slepomiši in ni človek manir. Je človek srca, brezpogojnosti in s pasjo dušo. Ne tisto sentimentalno in vdano, pač pa predano, razumevajočo, dušo s popolno empatijo do pasjega načina razmišljanja. Dušo, ki že leta dolgo vodi društvo Srce za bulle.

Koliko klicev dnevno dobite v vašem društvu Srce za bulle?
Petdeset ali več in deset do petnajst elektronskih sporočil.

Ste neke vrste živalska policija?
Seveda, neuradno.

S kakšnimi težavami se srečujete na terenu?
Z zanemarjanjem, s pretepanjem psov in z drugimi grozodejstvi.

Zakaj ime Srce za bulle, saj rešujete tudi druge živali?
Bulli so mi posebej pri srcu, ker so diskriminirani. Res, rešujem tudi druge živali, tovrstna akcija se je začela pred približno štirimi leti z reševanjem dveh svinj vietnamk, ki sta tavali po železniški postaji. Odzval se ni nihče, samo mi, ki smo jih po ujetju prevažali v novem volvu, ena svinja pa mi je s čekani povzročila tudi lažjo telesno poškodbo na nogi.

Kako sodelujete z zavetišči?
V tolikšni meri, kolikor hočejo oni z nami sodelovati. Njim je na žalost v interesu, da imajo dolgo časa pse v zavetišču, saj nekatera dobijo okoli sto tisoč evrov donacij letno in to se zvišuje glede na pse, ki jih imajo v oskrbi.

Nekoč ste dejali, da bi jih polovico zaprli.
Seveda, ker je to, če lahko uporabim ta izraz, uradna mafija. Pri nas namreč zavetišča služijo z živalmi. Če posvojiš psa, jim daš sto evrov. Če jim čez nekaj časa želiš psa vrniti, jim moraš dati 300 ali več evrov. Kje živimo?Ali gre zavetiščem za denar ali živali? Pokličite katerokoli zavetišče pa boste videli, nekateri hočejo tudi 600 evrov za vrnitev živali. Zato posamezniki psa rajši ubijejo, ker država tega ne uredi. Zavetišča so torej velik biznis, saj od države dobijo ogromno denarja za zaščito živali, ko psa oddajo, dobijo posvojnino, če hočeš žival oddati, moraš spet plačati. Moje društvo nima niti centa za posvojnino, s tem absolutno ne služimo. Mene zanima samo, da je kužku lepo. In tudi to, da tam ne kastrirajo in ne sterilizirajo psov, se mi zdi nerazumljivo – ker se ti psi potem plodijo naprej. In mladiči spet pridejo v zavetišče.

Katera so najbolj kakovostna in najmanj kakovostna slovenska zavetišča?
Najbolj kakovostna so ljubljansko, zavetišče Maribor in koprsko (Marjetica) pa tudi celjsko lahko omenim.

V katerih pogledih se razhajate z drugimi društvi?
Mi ne oddajamo za denar, nimamo posvojnin za rešene živali, dosegljivi smo 24 ur dnevno.

Vam je bilo kdaj kaj očitano, torej s strani inšpekcije, drugega društva, denimo?
To je normalno, društva se med sabo nikdar ne bodo marala, čeprav ne vem, zakaj je tako. Tako je petnajst društev, na primer, in nihče nič ne naredi. Veliko je situacij, ki jih oni ne morejo rešiti. Mi imamo več oddaj psov, ker oddajamo brezplačno, drugim društvom pa gre to v nos, ker ne morejo tako zaslužiti. Slišal sem že očitke, da sem kriminalec, ker sem ves tetoviran.

Imate tudi veterinarsko kliniko Noe?
Ta je v lasti moje prijateljice, brez njih bi umrli. Osebno sem v minusu okoli tristo tisoč evrov lastnega denarja, ker gredo vsi posegi na živalih iz mojega žepa. »Saj, zato pa ne gremo na morje«, pravi moja žena. Mučimo se s prodajo majic z našimi logotipi, z donacijami, a to je le drobiž.

Od česa pa potem živite?
Ponoči sem varnostnik, vsak od naših približno dvestotih sodelavcev hodi v službo.

Zakon po novem živali opredeljuje kot čuteča bitja, gotovo bo marsikaj drugače?Seveda bo marsikaj drugače, za ta zakon smo se tudi mi osebno borili. Veseli smo, da je tako. Jaz te pravice, da bi žival kar vzel, če sem ji šel na dom pomagati, nimam. Ko sem vzel žival, je bila to kraja stvari, ne pomoč živemu bitju in s tem zakonom se bo to spremenilo.

Kateri postopki so potrebni, da človek prek vaše organizacije postane lastnik psa?Ko rešimo žival, objavimo na facebooku, prej pa žival še kastriramo in steriliziramo. V računalniku imam tudi bazo ljudi, s katerimi ravno tako navežemo stik. Mi imamo pregledane domove, tako, da točno vemo, kam gre žival. In ne nazadnje, mi odločamo, kdo bo dobil psa. Ko se morebitni novi lastnik sreča s psom, se takoj vidi, ali ga pes sprejema ali ne. Tako se je že zgodilo, da je pes pokazal, da mu človek ni všeč. Gre do njega, ga voha, ga čudno gleda, ušesa upogne nazaj in se vrne k meni. Potem gremo s psom na sprehod pa ne želi hoditi z njim…V tem primeru človek odide brez psa. Pa naj bo še tako užaljen.

Ste že kdaj kateremu od lastnikov psa odvzeli?
Seveda. Zgodilo se je, da smo žival oddali nekemu dekletu, ki je šla za teden dni na morje in psa privezala na verigo. Da je to storila, smo izvedeli od njene stare mame. Vse izvemo, smo dobro obveščeni, ljudje nas poznajo. To je kršitev, ki je ne moremo spregledati. Vzel sem psa policistu, vzel sem ga vojaku. Z mano se da zelo lepo pogovarjati, vendar pa, žival ni lastnina, čeprav je bila večkrat že predmet licitacij.

Ste pri svojih reševalskih podvigih že kdaj imeli težave s policijo ali z inšpekcijo?Da, dobil sem ovadbo, da sem kradel. Primer je bil v časopisu, ko smo šli reševati dva psa, inšpekcija se ni ustrezno odzvala, mi smo videli, da zadeve niso v redu, na veterini pa so bili k sreči mnenja, da sta psa prekomerno zanemarjena, podali smo ovadbo lastnika, poklicali novinarje. Vendarle pa so psa vrnili lastniku, sicer le začasno, saj smo na koncu uspeli. Mi smo podaljšana roka inšpektorata. A namesto, da bi delali z roko v roki, ni pravega sodelovanja, čeprav je našemu društvu pisalo že veliko inšpektorjev, ko so bili priča zlorabam in ugotovili, da inšpekcija ne naredi nič. Če bi se to izvedelo, bi bili dotični na cesti.
Jaz se ves čas kregam z njimi, od devetdesetih prijav lani so obravnavali le eno. Ne delajo za to, za kar so plačani. Zanje je vse dobro, zanje je mučenje samo to, če nima vode in hrane. Da je ves oguljen, komaj hodi in, da je na dva metra dolgi verigi, to zanje ni problem. Pes mora biti praktično na pol mrtev, da se zganejo. Naše društvo je začelo delati takole, če imamo, npr., primer zanemarjanja, rečemo osebi, naj najprej pošljejo na inšpektorat, da imamo zaledje, da smo kriti. Ne vem kolikokrat sem že pozval, da gremo – zavetišča in inšpektorat – na televizijo, v omizje, vendar ni bilo odziva.

Tudi vi imate doma pse.
Šest…vse pitbulle, ki žive s šestimi mački in z otrokoma. To je tudi pasma, ki sem jo začel reševati na začetku.

Kako bi opisali to pasmo?
Diskriminirana na podlagi videza., ki je šele deveta na lestvici ugrizov, prvih nekaj mest si delijo ovčar, labradorec, koker španjel, zlati prinašalec. Najprej je bila namenjena za varovanje otrok. Veliko manj agresivna od čivav, ki bi jih bilo treba iztrebiti, če bi bile velike. Pitbul je močan pes. Njega ni težko narediti nevarnega, ker je močan. Ampak tudi čivavo lahko narediš nevarno, pač nima močnega ugriza, ni tako mišičasta. Svetovna lestvica ugrizov pravi torej drugače, saj so ugrizi pitbulov nižje na lestvici, pred njimi pa so druge, “prijaznejše”, učljive pasme, kot je na primer, kot sem že omenil, nemški ovčar. Je pa res, da so bulli močni psi in je ugriz lahko hujši. Pa to ne pomeni, da je ta pes zloben, statistično gledano potrebuje več časa, da ugrizne, torej je veliko bolj potrpežljiv in miren, preden se čuti tako ogrožen, da napade.

Je torej to pasma dilerjev in narkomanov?
Mi smo dilerjem in narkomanom pobrali veliko psov, saj nas pogosto kličejo, da kdo iz skupine zanemarja psa. Tudi od policije naše društvo dobi to informacijo. Človek pod vplivom psihoaktivnih snovi še sebe ne obvlada. Pes je čuteče bitje in ga bo ščitil, tudi, če tak lastnik psa brca, tepe, mu ne da hrane. Pes ga bo ščitil. Težava je v tem, da si odvisniki mislijo, da so sami prešibki, da bi se branili, zato jih brani in ščiti pes, sploh ga ni treba hujskati. No, če še enkrat poudarim, tak človek še sebe ne more voditi, kako bo torej vodil psa?

Ali zagovarjate stališče, da ni nevarnih psov, pasem?
Da, so samo nevarni ljudje. V resnici so vsi psi isti. Če znaš delati z njimi, so vsi psi ‘normalni’. So družinski člani. Je pa tako, da, če bi mene nekdo dvakrat na dan brcnil, privezal na verigo in mi ne dal hrane, bi ga po dveh mesecih tudi jaz ugriznil. Pes ni nikdar kriv. Ne zna govoriti. Brani se le tako, da zarenči in ugrizne. Vendar je po drugi strani tudi tako, da nevarnega psa ni, mišičaste in strašljive pse pa si omislijo predvsem mulci, ki se na tak način postavljajo, saj potrebujejo svoj podaljšek. Takšni lastniki potem največkrat pokličejo nas, ker psu niso več dorasli. Mlad fant bi bil rad ‘frajer’, rad bi, da se ga v okolici bojijo in si želi takšnega psa. Dokler je pes še mlad, še nekako gre. In namesto da bi starš zahteval, da se pes šola in se nauči dela z njim, se s psom ne ukvarjajo na pravi način in po enem letu je pes podivjan. Takšnega pa otrok ali nedorasel mladenič težko obvlada. In potem se z njim postavlja, a, ker ga ne obvlada, pride do kakšnega ugriza, pes koga malo ‘uščipne’ in potem se začnejo scene. Pes, ki ni ničesar kriv, dobi zaznamek, da gre za nevarnega psa ali, da ga je celo treba usmrtiti. Jezijo me potem izgovori v smislu tega, da je pes znorel. Ne, pes ni znorel, ampak je lastnik cajtal svoj ego.

A pravijo, da ima pes kosmata ušesa.
Seveda, tudi mi, ljudje, jih imamo.

Ste pobudnik tega, da bi za lastnike katerekoli pasme uvedli psihoteste?
Da, predlog bomo spet dali ven in tudi država bi si dvigala proračun, vsak bedak tako ne bi mogel imeti psa.

Verjetno ste proti pasjim borbam?
Seveda, sem mnenja, bodi človek, bori se sam. Pitbul bo do konca služil ljudem, do konca, že ves raztrgan bo še vedno gledal svojega lastnika, mu s pogledom izkazoval vdanost, čeprav ima “sposobnost”, da v desetih sekundah ubije človeka. On pa ne, mučen, pretepen, a še vedno vdan. To je pitbul.

Prejeli pa ste tudi zlato knjigo s strani veterinarja in politika Dejana Židana?
Da, nagrado sem prejel pred dvema letoma za največ rešenih živali v Sloveniji.

Bili ste dvakrat v zaporu?
Prvič sem bil leta 2000 zaradi hude prometne nesreče, eno leto sem bil v komi, dva sta umrla. Vzel sem prednost avtomobilu, voznik je bil pijan in vozil je prehitro. Dobil sem tri leta zapora. Šest let sem se zdravil zaradi živcev, zaradi občutka krivde. Dve leti pa sem sedel zato, ker so moji kolegi vložili denar v denarno verigo in zaradi tega izgubili hišo, jaz pa, kakršen sem, sem napadel lastnika te verige. Onadva zdaj uživata v tujini, mene pa so zaprli. Z ženo sva ravno pričakovala prvega otroka. Zaradi tega mi je bilo še posebej hudo. Iskal sem pravico, kjer se je ne da najti. Veste, kaj mi je rekla sodnica, ko me je videla? “No, glejte kakšen ste, ni čudno, da se vas vsak boji!” Je to normalno? Mene pa res ni težko obsoditi, da sem kriv, če gledamo na videz, čeprav še v življenju nisem poskusil droge ali alkohola. Ko grem v Koper na plažo, samo slečem majico in imam v sekundi prazen pomol. Ljudje se me bojijo. To je noro, bojte se onih v kravati. Ti so uničili svet!

Zakaj ste se odločili za toliko tetovaž?
Zdaj jih imam že 997. Vsak tatu je zgodba, zgodba mojega življenja, almanah, skoraj nimam več kože brez tetovaž. Navadil sem se živeti z njimi, četudi me ljudje čudno gledajo. Saj mi ne plačujejo položnic. To je moja stvar, kakšen sem jaz. Pri desetih letih sem rekel mamici, da bom takšen, potetoviran, kot je bil neki gospod v Ankaranu. Imel je dva rotvajlerja in pri petnajstih sem ju imel tudi jaz. Moja mama pravi, da sem njen sin in da, če ne bi bil takšen, kot sem, pač ne bi bil njen sin. Tudi samemu sebi se včasih začudim, ko grem mimo ogledala: »O, moj bog, kakšen pa si?«  Mami sem obljubil, da se po glavi ne bom tetoviral, a potem so me ljudje izzivali. Ker sem upornik, sem vprašal mamo, ali bi bila kaj huda, če bi se še po obrazu. Pa mi je rekla, da je to moj obraz. In sem se začel tetovirati. Nalašč! Sem drugačen, želim biti drugačen, ne zanima me, kaj si drugi mislijo o meni. Moja pot ni pot ovce. Vedno grem po drugi poti. V banki me spremljajo štirje varnostniki. Zdaj sem jim vajen zabrusiti, da grem po svoj denar. Tudi v Sparu je bila situacija precej podobna. V Ameriki, Mehiki, Rusiji me nihče ne pogleda, tukaj pa vsi, kot da sem kriminalec. Jaz bi pa rad vsem samo pomagal.

Kako vidite prihodnost svojega društva?
Imamo svojo himno, stremimo k temu, da bi se v Domžalah domenili za postavitev zavetišča.  Ko nam uspe to, nam je uspelo praktično vse.

Saša Bešter

 

Oglasno sporočilo