O strahu

152

Strah je slab svetovalec, pravi latinski pregovor. Modri tudi pravijo, da je nekaj zdravega strahu menda koristnega, saj nas ščiti pred nevarnostjo. Vendar moramo na koncu vse nitke v rokah držati mi. Menda. Kar se mi zdi naloga, ki presega mojo človeško zmotljivost. Ali pač ne. In mora človek (p)ostati gospodar samega sebe.
O strahu je napisano že na desetine knjig in če bi bilo dovolj le vedeti, potem se mi zdi, na svetu ne bi bilo več prestrašenih ljudi. No, to so knjige s področja osebnostnega razvoja in rasti. Ki trudijo človeka prebuditi. Ozavestiti. Mu vliti pogum. Da vzdrži v tem svetu, kjer se takšne in drugačne strukture naravnost trudijo, da bi držale človeka v ujetosti in strahu. Ta svet pač ni popoln. In je z določenega zornega kota nepošten. Po drugi strani pa, vse nas dočaka in pričaka ravno zato, da nas okrepi. Ojača. Nam da možnost, da se lahko razvijemo v polnosti, razširimo krila in vzletimo v življenje. Seveda brez hlastanja. Ker naj bi bilo tudi to znamenje strahu. In tudi brez obotavljanja. Ker, verjetno že veste odgovor: Predstavlja prestrašenega človeka. Bolj ali manj, saj vsi potrebujemo čas za razmislek, na prvo žogo se odločati menda ni ravno pametno.
In kdo vse nas lahko straši ali bolje rečeno, komu se pustimo ustrahovati? Vsak ima svoj odgovor, nekdo orkestriranim medijem, ki mu perejo možgane, kdo drug strukturam oblasti. Bogovom v belih haljah, ki, ker jih vodita nevednost in sla po dobičku, predpisujejo zdravila, ki jih sami ne bi nikdar použili. Duhovnikom, ki strašijo s peklom in z izvirnim grehom. Ali pa zgolj mrkim ljudem. Dolgo zgodovino ustrahovanja mase pa imajo, če pokukamo med teoretike zarote tudi iluminati. Ampak, se bo že še našel kakšen psihoanalitik, ki prisega le na uradno znanost in uradne informacije in samozavestno razglaša, da so tisti, ki prisegajo na teorije zarote, psihotiki. Kot da je svet vedno pošten in vse, kar govore znanstvene avtoritete, vedno pravilno, resnično, verodostojno. Čeprav so mnoge takšne uradnim resnicam oponirajoče teorije, milo rečeno, privlečene za lase.
Bojimo se menda vojne. Še posebej zato, ker tiste, ki vodijo svet, navdaja z zanosom in jim pomeni dobiček. Ljudi, ki najprej zanetijo razdore, nato pa manipulirajo z obema sprtima stranema.
Strah nas je sodišča, kjer vse prevečkrat velja pravilo, da je pravica – pravica močnejšega. Strah nas je lahko tega, da kot ženska ne bomo enakovredno obravnavane. Ali, da se ne bo spodobilo, da se razjočemo, če smo moški. Morda ljudi, ki vse probleme rešujejo po kratkem postopku, torej silo in ne z dialogom. Nekje sem prebrala, da menda lahko trepetamo pred idejo, da je strah pred kaznijo temelj državljanske discipline. Ideje, ki povečini ne teži k popravi krivic in izboljšanju prestopnikov, ampak, kot se je izrazil nek psiholog, k poglabljanju njihovih občutkov zavrženosti. Da o kaznih, ki so nesorazmerne s težo prestopkov, niti ne izgubljamo besed in, ki imajo namen zgolj in samo ustrahovati.
Avtorico tega teksta je včasih strah tudi zamisli, ki razglaša: Kdor ni z nami, je proti nam. Kajti mnogi ljudje danes ne dopuščajo nevtralnosti. Nasprotno, tako ali drugače zahtevajo opredelitev zanje.
Strah nas je lahko osebkov, ki menijo, da ženska nima duše. Ali takšnih, ki trdijo, da je tudi živali nimajo. Ker tako menda piše v »svetih« knjigah. No, morda se ne bojimo takšnega ali drugačnega absurdnega stališča, prej nas je strah tega, da ljudje verjamejo vsemu, kar piše.
Strah nas je seveda lahko tega, da bomo lačni, brez strehe nad glavo in brez obleke. Pa za družino, otroke, starše. In morda celo tega, da je človek vse prevečkrat človeku volk. Ki ga z drugim ne druži predana ljubezen ali sočutje v stiski ampak zgolj in samo interesi. Zato potrebujemo reformo. Reformo razmišljanja. Reformo občutenja. In postavljanje pike. Tedaj, ko se nam zdi, da nadaljevanje ne vodi več nikamor.

Saša B.

Oglasno sporočilo