Bilo je nekoč: Kdaj so začeli Domžalci hoditi v Ameriko? 4. del

233

Pisali smo že o začetkih slamnikarske industrije pred 150 leti, ki je odločilno zaznamovala Domžale in okolico. Po zaslugi domžalskega kronista in župnika Franca Bernika (1870 – 1948), ki je v Domžalah služboval več kot štiri desetletja ter je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino, lahko podrobno raziskujemo nekdanje življenje našega kraja. V času pred prvo svetovno vojno, ko je bila slamnikarska industrija na vrhuncu, so največje tovarne zaposlovale okoli tisoč ljudi in na trg poslale več kot milijon slamnikov. Ker so imele tirolske tovarne svoje podružnice po večjih krajih Srednje Evrope, so predvsem domžalske ženske šivalke za boljšim zaslužkom hodile na sezonsko delo na tuje.

Slamnikarice so odhajale na delo v tujino od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Tam so lahko hitro našle zaposlitev in bile najbolje plačane. V začetku 20. stoletja je odšla v Ameriko petina prebivalstva domžalske fare. Ne smemo pa zanemariti tudi odnosa, ki so ga bile deležne ženske doma in v tujini. Znan je rek, da v tujini so bile gospe, ko pa so zagledale domače kozolce, so postale babe. Na podlagi današnjega družbenega pogleda pa lahko sklenemo, da so se slamnikarice od drugih slovenskih migrantk tistega časa, ki so bile večinoma agrarne delavke, služkinje in gospodinje, razlikovale v tem, da so bile izučena delovna sila z lastnim prihodkom. Odhajanje deklet v tujino je bilo v Domžalah sprejeto in odobravano. V domače okolje so tiste, ki so se vrnile, prinesle znanje jezikov, nove navade, modne trende, širino velemest in male prestižne predmete, potem pa so se večinoma sprijaznile s tukajšnjim vsakdanom.

Franc Bernik je zapustil velik pečat predvsem na socialnem področju. Skrb za domače farane, ki jo v obliki različnih socialnih projektov spremljamo skozi njegovo delovanje v Domžalah, je nadgradil še z Dobrodelnim in Otroškim domom, ki sta postali glavni socialni ustanovi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Povod za ustanovitev je bilo dejstvo, da Domžale kot izrazito industrijski kraj potrebuje dom za varstvo otrok tovarniških delavk. Hkrati so potrebovali tudi dom za starejše in onemogle, ki niso imeli svojih stanovanj. Kljub skromnemu premoženjskem stanju domžalskih faranov je presenetljivo dejstvo, da je Francu Berniku uspelo izpeljati tako veliko uspešnih projektov, ki so zahtevali odlične organizacijske in finančne spretnosti. Glavni finančni viri so bili prostovoljni prispevki, krediti, lastni prispevki in tudi darovi domžalskih faranov iz ZDA, s katerimi je bil povezan preko Marijinih družb. To je vplivalo na pripravljenost domžalskih izseljencev, da so s precejšnjimi gmotnimi sredstvi podprli župnikovo socialno, kulturno in versko dejavnost.

Franc Bernik nam je zapustil tudi bogato bibliografijo ter obsežno kronistično delo, po zaslugi katerega je celovito predstavljeno življenje Domžal v prvi polovici 20. stoletja. Med njegovimi deli je tudi knjižica Srečni bodimo iz leta 1928, katero je posebej posvetil Domžalcem v Ameriki. V njej je z mnogimi zgledi in resničnimi dogodki opisal pot k sreči, ki jih mnogi rojaki morda niso našli v tujini. Že dlje časa v Domžalah tli zamisel o ponovnem natisu temeljnih knjig Franca Bernika o domžalski preteklosti v prvi polovici 20. stoletja. Letošnjo pomlad je v založništvu zavoda Kulturni dom Franca Bernika Domžale ter finančni podpori Občine Domžale izšla prva knjiga, ki sega v leto 1923 in je izjemnega pomena za zgodovino mesta Domžale, na vseh področjih življenja in dela med leti 1900 in 1923. V pripravi pa so ponatisi drugega in tretjega dela Zgodovine fare Domžale in knjige Iz nekdanje Goričice (1925) ter posebna izdaja strokovnih prispevkov različnih avtorjev, ki bodo podrobneje osvetlili življenje in delo domžalskega kronista in župnika. Prva že izdana Bernikova knjiga vam je na voljo v pisarni kulturnega doma in v muzejski trgovini v Slamnikarskem muzeju.
K. R. K.

Fotografija:
Vzorčno pismo kot prošnja za prostovoljne prispevke, hranjeno v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Takšna pisma je Franc Bernik pošiljal domžalskim izseljenkam v Ameriko, s katerimi je bil povezan preko Marijinih družb.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Oglasno sporočilo