Domžalska zgodba o nekdanji pomembni obrti pletenja kit iz slame, ki je skoraj odšla v pozabo; 1. del

153

PRI NAS PLETEMO KITE IZ SLAME …

Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah pripravljamo razstavo, kjer bo podrobneje predstavljena pripoved pletenja kit iz slame – o zgodovinskih začetkih pletenja pri nas, o postopkih priprave slame za pletenje, o vzorčkih pletenja in njihovem trgovanju, o današnji uporabi slamnatih kit in današnjem pomenu za ohranitev.

Pri raziskovanju obrti pletenja kit iz slame smo zbrali precej novega gradiva iz preteklosti, ki ga bomo prvič predstavili tudi javno. Izhajajoč iz dejstva, da se je slamnikarstvo nekoč delilo na dve panogi – pletenje kit iz slame in šivanje slamnikov – je glavno vodilo pri iskanju gradiva vse, kar je povezano s slamo in kitami, pletenimi iz slamnatih bilk. Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje pa seveda niso gojili žita le zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Ob žetvi pa so pletice izbrale najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih prodajali oziroma iz njih šivali slamnike.

O prvih začetkih slamnikarstva pripovedujeta dve zgodbi, da je znanje izdelovanja slamnikov prišlo iz Firenc v Italiji. Prva govori, da je znanje izvira iz Ihana, kamor ga je prinesel nek fant, ki je služil v avstrijski vojski v Firencah. Druga pripoveduje o tujem popotniku, ki je pri neki hiši iskal prenočišče, pa mu ga sprva niso ponudili, dokler ni gospodarjev sin prepričal očeta. V zahvalo za gostoljubje jim je tujec pokazal, kako se pletejo slamnate kite in kako se iz njih sešije slamnik.

Jovan Janko je leta 1903 zapisal (Domače obrti na Gorenjskem, v: Dom in svet, letn. 16, št. 10), da se je sčasoma slamnikarska obrt razširila iz Ihana tudi v sosednje vasi. Razlikoval je dve podvrsti: strojno proizvajanje slamnikov od leta 1867 dalje in ročno izdelovanje slamnikov, vpeljano šele leta 1898 – t.i. vezani oz. vozljani slamniki. Takole je zapisal: Pri prvi vrsti proizvajanja t. j. pri šivanih slamnikih, je treba slamnatih kit. Kite naplete gorenjski kmet, kamniški okoličan, oziroma njegovi otroci; s šivanjem kit v slamnike pa se pečajo „šivalke”, katerih je največ v službenih v tovarnah. Imamo torej opraviti z deljenim delom, katerega druga polovica t. j. končno proizvajanje slamnikov, je postala že skoraj monopol tujcev, dočim je pletenje kit ohranilo značaj domačega obrta. Dobiček tovarnarjev je torej odvisen od višjih ali nižjih cen slamnatih kit, katere kupujejo tovarnarji od kmetiškega ljudstva.«

Dostikrat je bilo rečeno, da je bila »kranjska« kita precej grobo pletena v primerjavi s fino pletenimi italijanskimi kitami. Prav tako se je podobnih težav, med drugim tudi teh, da kmetje na Kranjskem niso sejali žita zaradi slame za pletenje, kot so to počeli drugod, zavedal že Matija Oberwalder. Leta 1897 je v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil zapis o pridelovanju slame za pletenje slamnatih kit – pšenica bi morala biti posejana zelo na gosto v pusto zemljo in požeta, preden bi bila do konca zrela – na tak način so slamo za pletenje sejali v okolici Firenc. Med drugim je natančno opisal, kako je treba slamo požeti in jo pripraviti za pletenje: »Če hočeš prav in pametno pridelovati pletilno slamo, moraš najprej izbrati pripravne vrste pšenico, to je tisto, ki ima prav drobna stebelca in enakomerno tenka od najvišjega kolenca do klasa. Tej vrsti pšenice pravijo pri nas ‘bela resnica’. Poleg tega ti je zlasti paziti na to, da jo o pravem času požanješ. Pravi čas za žetev je tedaj, ko je tisti del stebelca, ki je ovit od najvišjega kolenca dalje, skozi in skozi enako trd. Tak pa je kakih 8 do 10 dni potem, ko se je cvetje osulo. Tisti čas si izvoli solnčen dan, prepričaj se, da ni pšenica mokra ne od dežja, ne od rose, ampak suha, poruj potem stebelca s koreninami vred in jih poveži z omočeno staro slamo in enako robo prav trdno pri koreninah, toda le v tako debele snopiče, da jih prav z lahka objameš z roko. Te snopiče moraš najprej prav skrbno posušiti. Ker pa ne sme nič več do njih noben dež ali kaka druga moča, zato je najboljše, da jih na kakem kraju, do katerega ne moreta dež pa rosa, obeliš tako, da visi klasje naravnost doli, in da se stebelca ne preganejo z vodoravno ali poševno ležo.«

(se nadaljuje)
K. R. K.

Na fotografiji:
Pletenje kit iz slame v reviji Dom in svet iz leta 1903. (iz arhiva SMD)

 

 

Oglasno sporočilo