Uvodnik Domžalsko-kamniške NOVICE 09 2020: Tone Partljič: Strah te je, draga?

0
835

Česa? Da boš umrla? Potem te mora biti strah vsak trenutek v življenju. Kajti na koncu življenja se vedno umre.
Strah te je epidemije oziroma pandemije covida 19? Seveda, to je logično. Nihče ni rad bolan. Toda tako je bilo strah ljudi vso zgodovino. Zaradi kuge, zaradi kolere, španske gripe, davice, tifusa, ebole, aidsa … Tudi prašiče in kokoši in ptice je strah zaradi prašičje kuge, kravje norosti, ptičje gripe ali kako že pravijo njihovim epidemijam. Z boleznimi živimo – to je usoda.
Uničenja, ki jih zagrešijo virusi, so vseeno manjše zlo od vojn, ki jih sprožajo ljudje. Virusne bolezni nas le opozarjajo, da nas je preveč za tako ‘majhno’ Zemljo, da mnogi živijo v bedi in nesnagi, da so nam ‘napoti’ nemočni starci, da imamo nore voditelje …
Se bojiš nekaj obdobij samote? Jaz se bojim drenja, korakanja in parad, nasilja množice, ‘norih’ vodij, ki bi vladali celo pandemijam … Bojim se ljudi, ki bi radi nadomestili bogove, in tudi ljudi, ki se preveč bojijo.
Mnoge virusne bolezni ljudje že zdravijo, nekatere s cepljenjem. A imaš ljudi, ki se bojijo cepljenja. Imaš ljudi, ki so pametnejši od zdravstvenih delavcev in raziskovalcev.
Tudi covid-19 se bo utrudil in bo na koncu ukročen. Potem bo nekaj časa mir. A bo prišel kak drug jezdec apokalipse. Še zmerom je. Toda ljudje še zmerom smo. Še zmerom je ljubezen in so spočeti otroci. Ustvarjalci še zmerom pišejo, slikajo, igrajo, pojejo, plešejo … Strah ni slab, če nas opomni, da moramo biti kdaj tudi ponižni. Ampak jutri bo zopet jutro in bojo zvezde in bo zajokal nov otrok.
In tudi vem, kaj bo na koncu mojega življenja. Zakaj bi me bilo strah, če to vem. Iz teme sem zažarel kot zvezda in svetil svoj trenutek, potem se vračam v temo. To je tako gotovo, da se ni kaj bati. Seveda, če pa mislim, da sem Bog, potem je huje.

Vir: FB

Oglasno sporočilo