Pri nas pletemo kite iz slame …

0
1285

Domžalska zgodba o nekdanji pomembni obrti pletenja kit iz slame, ki je skoraj odšla v pozabo; 3. del

Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah smo pripravili razstavo, kjer je podrobneje predstavljena pripoved pletenja kit iz slame – o zgodovinskih začetkih pletenja pri nas, o postopkih priprave slame za pletenje, o vzorčkih pletenja in njihovem trgovanju, o današnji uporabi slamnatih kit in današnjem pomenu za ohranitev. Razstava je na ogled do konca marca 2021.
Pri raziskovanju obrti pletenja kit iz slame smo zbrali precej novega gradiva iz preteklosti, ki smo ga prvič predstavili tudi javno. Izhajajoč iz dejstva, da se je slamnikarstvo nekoč delilo na dve panogi – pletenje kit iz slame in šivanje slamnikov – je glavno vodilo pri iskanju gradiva vse, kar je povezano s slamo in kitami, pletenimi iz slamnatih bilk.
Janko Moder (1914–2006), slovenski prevajalec, urednik in publicist, je med mladostnimi spomini na svoj rojstni kraj Dol pri Ljubljani in slamnikarsko družino, iz katere je izhajal, podrobneje opisal, kako so nekoč pletli kit iz slame (Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani, v: Slovenski etnograf, Etnografski muzej v Ljubljani, 1962, str. 73-84). Izpostavljam nekaj zanimivih odlomkov: »Slamnikarstva ni brez kit. To je prvo. Pa tudi narobe: toliko kit, kot so jih včasih napletli v našem koncu, bi ne bilo, ko bi ne bilo slamnikarstva… Večina žensk pa je imela čas za pletenje kit v glavnem le jeseni, pozimi in v zgodnji spomladi (dokler ni slama pošla). Takrat pa se je res pletlo, kakor se reče. In da ni bilo dolgčas, so se ženske rade dobile v večjih skupinah, zdaj pri tej hiši, zdaj pri drugi, zlasti mlajše. In za temi so kajpak pritisnili moški, da so pomagali in svetili. Bil sem sicer še premajhen, da bi mogel presojati, v čem je bila njihova pomoč, a je že morala biti tolikšna, da se je splačalo s kito k sosedu. Nekaj vzroka za tako skupno pletenje je treba iskati v družabnosti, nekaj pa tudi v varčevanju. Takrat še ni bilo elektrike, zakaj bi torej žgali smrdljivec in svetili po vseh hišah, če pa je ena petrolejka lahko svetila domala vsej vasi?«
Janko Moder je bil eden največjih prevajalcev, saj je v njegovem opusu preko 400 književnih prevodov, prevajal je iz več kot 20 evropskih jezikov, kar je svojevrsten fenomen ne le v Sloveniji, ampak tudi na svetu. O sebi je pravil, da je bil otrok prve svetovne vojne, namreč rodil se je 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto, mati pa se je preživljala s slamnikarstvom. Mamin oče Anton Mejač je leta 1912 kupil nekdanjo Erbergovo graščinsko pristavo v Dolu. Oče je bil mizar, zato si je v novi hiši, kamor se je priženil, hitro uredil mizarsko delavnico. Ker se je oče pozno vrnil iz ruskega ujetništva med prvo svetovno vojno, je večino prvih let preživel v družbi deda, babice in mame in pri njihovem delu. In to se je sukalo, ker ni bilo dosti zemlje, predvsem okoli slamnikarstva in kit. Zapisal je, da so to bili njegovi najlepši mladostni spomini. In kako so pletli?
»Vsaka ženska je imela pred seboj na mizi pušelj ali pest lepo odbrane enakomerne, ovlažene slame, v naročju pa kito. Plesti se je moral naučiti že vsak otrok, še preden je znal brati. Seveda so bile prve kite, zlasti fantovske, nerabne, kvečjemu za zapletanje starih cekarjev; bile so vijugaste kakor zasavska cesta, grbančaste, cikcakaste, robate, zdaj debele, zdaj tanke, zdaj pretrde, zdaj premehke, zdaj pregoste, zdaj preredke in kar je še takih in podobnih napak, ki se jih morejo spomniti odrasli, samo da otroku zagrenijo še tisti kanec užitka, ki bi ga sicer utegnili imeti pri delu.
Ko je bila slama pripravljena, je pač čakala na priložnost za pletenje. Ta se je včasih ponudila prej, včasih pozneje. Nekatere ženske v vasi ves ljubi božji dan niso imele drugega dela kot pletenje kit. Ena takih j e bila Trobentarjeva Meta, samska in hudo nesrečna zaradi pohabljene noge. Pa ni hodila po številkah, temveč je imela v vasi ugledanih nekaj hiš (ali gospodinj) in pri njih je preživela večino dneva. In ves čas pridno pletla in ves čas pripovedovala in poslušala novice. Praoblika današnjega »ustnega časopisa.
Kakor hitro se je zbralo v hiši več ljudi, je bilo kakor enkrat ena jasno, da si niso prišli voščit samo dober večer. Peli so in zbijali šale, pripovedovali storije in resnične doživljaje, kakor je bilo že enkrat opisano. Ne da bi se posebej spuščal v igre, pripovedke in druge družabne kratkočasnice, ker so najbrž pri vseh takih večernih zbiranjih približno enake, naj omenim le tri stvari, ki so precej posebne samo pri pletenju kit, ker drugod ni za to potrebnih pritiklin. Ena takih je »žegen«, ki si ga vsak večer gotovo prislužilo nekaj moških, namreč pljusk vode iz skledice. Še pogosteje je bilo pokropilo s šopom mokre slame in pa šaljivo pritikanje pletenja pod nos, da si dobil od štrlečih slam vtis mačjih mustač.«

(se nadaljuje)

K. R. K.

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here