Bredinih 80

0
704

Zaokroženi  življenjski mejniki so priložnosti, ko spregovorimo nekaj svečanih besed in izrečemo čestitko in iskreno stisnemo roko tistemu, ki je slavljenec. Letos  je osemdeseto pomlad srečala naša domžalska pisateljica Breda Smolnikar, gospa, ki je svoja prva knjižna dela izdala pod psevdonimom Gospa, ker so bili takrat časi neugodni za predstavljanje s polnim imenom in priimkom v manjšem vaškem okolju, kjer vsak vsakogar pozna in vsi o vsem vedo vse.

»Že takrat sem se morala, kot potem še tolikokrat pozneje, ob svojem pisanju srečevati s primitivizmom, ki me spremlja skozi vse življenje in ki se ga moram kar naprej otepati,« je povedala pisateljica ob priložnosti na  razstavi, ki jo je pred petimi leti (ob njeni 75-letnici) priredila Narodna univerzitetna knjižnica (NUK) iz vsega zbranega tiskanega opusa in njenega osebnega arhiva.

Njen literarni opus obsega več kot 30 del, od katerih je dobro polovico izdala v samozaložbi. Žal je literaturo Brede Smolnikar zaznamovala osemletna sodna kalvarija, sramotna obsodba, proti kateri se je vztrajno in neomajno borila za lasten umetniški izraz in svobodo pisanja. Ta temni madež se še vedno drži slovenske literature, čeprav je pisateljica po razsodbi Ustavnega in kasneje Evropskega sodišča oproščena vseh obtožb.

Pa vendar še vsa ta leta ostaja grenak priokus, saj je tudi Domžale, njen rojstni kraj, nikoli niso znale prav vrednotiti in razumeti. To je storila, kot v večini primerov, šele tujina, saj so Bredina dela prevedena v številne tuje jezike: v nemščino, španščino, francoščino, srbščino, angleščino, slovaščino in poljščino. V teh delih srečamo številne pretresljive in srhljive zgodbe o Abrnci in njenem možu, o Rozini in Brinovcu, o Dursumi, o umirajočem Stobu in njegovih ljudeh  in mnoge druge povesti, ki so se rodile v Domžalah, Mengšu, Trzinu … toda zgodbe, literarno, poetično predelanih oseb in kraja ne govorijo le o slovenski majhnosti, o klerikalno  zadrgnjenem okolju, pod prisilnim jopičem totalitarnih laičnih in cerkvenih oblasti.  Njene pripovedke pripovedujejo zgodbe, ki se lahko in so se dogajale kjerkoli, še posebej v ruralni Evropi.

V počastitev njenega življenjskega jubileja se je letos izkazala tudi javna RTV Ljubljana s ponovitvijo enourne oddaje Ko se tam gori olistajo breze. To je tudi naslov njenega najbolj znanega literarnega dela o trmasti, strastni in kšeftarski Rozini, po katerem so že večkrat nameravali posneti film, vendar o tem raje kdaj drugič, ko bodo in če bodo  kulturi in filmu bolj naklonjeni časi.

Pod pokroviteljstvom našega časopisa smo pred petimi leti, ob prireditvi v NUK-u, organizirali javni pogovor s pisateljico  v manjši kavarnici v Domžalah, pa žal ni bilo pravega zanimanja med ljudmi.  Takole je takrat sama komentirala ne prav uspel literarni dogodek:

»Velikokrat so mi ljudje iz mojega domačega okolja rekli, da bi z veseljem prišli v Domžale, če bi tu nastopila. No, prišli so  trije obiskovalci večera, ena pesnica, ena slikarka in prijatelj ene od organizatork. Tudi gostilničar je kdaj pa kdaj prisedel, če je imel čas in prisluhnil, kaj smo govorili. Bil je lep večer.«

Morda res družbena klima ni naklonjena literaturi, ki govori o resničnem, o manj lepem, o človeškem, o tem, pred čemer najraje zatisnemo oči in pozabimo. Vendar, le ta literatura je vredna in jo ceni tudi tujina prav zato, ker ni zavita v bleščeč kičast papir in okrašena z rožnato pentljo.

Čestitke Bredi za njenih 80!

       Danica Šraj

 

 

Oglasno sporočilo