Pri nas pletemo kite iz slame… (4.del)

0
548

Domžalska zgodba o nekdanji pomembni obrti pletenja kit iz slame, ki je skoraj odšla v pozabo. 

Tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah smo pripravili razstavo, kjer je podrobneje predstavljena pripoved pletenja kit iz slame – o zgodovinskih začetkih pletenja pri nas, o postopkih priprave slame za pletenje, o vzorčkih pletenja in njihovem trgovanju, o današnji uporabi slamnatih kit in današnjem pomenu za ohranitev. Razstava se je zaključila z marcem 2021, zaključujemo tudi to serijo kratkih prispevkov z zgodbami iz našega arhiva.

V zadnjem prispevku predstavljamo kitarstvo kot trgovsko-posredniška dejavnost, s katero so služili odkupovalci kit. Kitarji so z odkupi obvladovali določeno območje in so natanko vedeli, kje pletejo kite in kdaj bodo na voljo za odkup. Kitarji so odkupljene kite prodajali slamnikarskim tovarnarjem. Svoje osebne spomine nanje je zapisal prof. dr. Valentin Rožič (1878-1935), rojen na Sv. Trojici pri Domžalah. Senator, politik, pedagog in publicist je zapisal v prispevku, objavljenem v Domžalcu, listu v proslavo trga Domžale, 6. avgusta 1925:

»Boste rekli, kaj pa ima kita – ali pletenje z Domžalami opraviti.

O, da, mnogo, vse je naredila kita za Domžale.

Kajti: vse kite slabe in dobre, fine in napol fine fičfač, siksak, petač, široke in ozke, tanke in debele, bele in pisane – vse, prav vse, smo prodali kitarjem – ki so prišli iz Domžal, Stoba, Štude, Depaljevasi, Ihana kupovat kite za slamnikarske tovarne v Domžalah, ki so bile že močno razvite. In to prav po ceni. Kljub nizki ceni ni bilo večjega veselja v vasi, v hiši, kakor tedaj, ko je prišel kitar z bogato napolnjeno mošnjo naokoli. Komaj se je videl iz samih kit, tako je bil obložen ž njim krog celega života. Kako smo otroci občudovali njegovo bogastvo, ko je samozavestno odmotal debelo usnjeno mošnjo, kjer so se poleg krajcarjev in firarjev svetili tudi zeksarji, cvancgarce in srebrni goldinarji. Poleg belih zeksarjev pa nam je prinesel polno zanimivih novic, ki so se širile po svetu, a mi nismo vedeli zanje. Spominjam se še kitarjev iz Domžal, Štude in Ihana, posebno Kačarja iz Ihana, Ceneta iz Domžal in šenklavškega mežnarja nad Ihanom.«

Valentin Rožič nato nadaljuje, da so pri njih ročno šivali tudi slamnike na model, ki so jih nosili v Domžale v velikih koših. Svojo pripoved zaključuje:

»In da ne pozabim glavno: pri pletenju kit ob zimskih večerih in dneh se ni toliko govorilo in razpravljalo o nobeni stvari, kakor o bogatih Domžalcih, fabrikantih Tirolcih, ki imajo krasne tovarne, delavnice, o slavni gospodi, ki se v krasnih kočijah vozi po belih cestah. Takrat namreč še ni bilo slovitega Kamniškega brzovlaka ‘fikfik’. Za vsakega bogatega Domžalca, Tirolca, smo natanko vedeli, kako streho ima njegova hiša, kak je njena zunanjnost in koliko tisočev ali milijonov ima. Zavedali smo se pa tudi, da smo mi, ki smo na roke pletli kite za Domžale, s svojimi žulji in rokami v potu svojega obraza krepko pomagali zidati prve, slamnikarske tovarne v Domžalah.«

Avtor je z napisanim želel izpostaviti dejstvo, da je bilo sodelovanje pletic in pletičev slamnatih kit v okoliških krajih bolj ali manj soodvisno s slamnikarskimi tovarnarji v Domžalah, ki so kite odkupovali za šivanje slamnikov. Pletenje kit je bilo precej slabo plačano delo, hkrati je bil takratni sloves tujih veletovarnarjev slabšalno označen zaradi kapitalistično usmerjenega gospodarstva, ki je v večji meri zanemarjal domače delavce. V objektivnem pogledu pa so Tirolci in Sudetski Nemci s prihodom v naše kraje od sredine 19. stoletja dalje Domžale postavile na svetovno priznani slamnikarski zemljevid. Tu so dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo in energetske vire, kar so nadgradili s podjetniško idejo, sodobno tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja. Domači kmetje pa so s pletenjem kit pridobili dodaten zaslužek, ki žita niso gojili namensko zaradi slame za pletenje, temveč zaradi prehrane. Ob žetvi so izbrali najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih nato prodajali kitarjem ali iz njih sami izdelovali slamnike.

Vendar ne pozabimo na domača pričevanja, ki so neposredno zrcalila takratni čas in prostor. Naj zaključim z napisano Rožičevo mislijo: »Ustanoviteljica Domžal takih kot so dandanes, je domžalska kita. Domžalski slamnik, ki je že davno zaslovel po celem kulturnem svetu, je izdelek domžalske kite, katere pšenična slama, je zrastla v neposredni domžalski okolici.«

 K. R. K.

Viri in lit.: V. Rožič: Pšenična kita – soustanoviteljica trga Domžale, v: Domžalec, nepolitičen list v proslavo trga Domžale, 6. avgust 1925, št. 4 (arhiv Knjižnice Domžale), M. Brojan: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale: KDFBD, 2012; Arhiv Slamnikarskega muzeja Domžale.

 

Ilustracija kitarja v Slamnikarskem muzeju Domžale, avtorica Mateja Kozina.

Oglasno sporočilo