Državni praznik – dan upora proti okupatorju – že drugo leto poteka z omejenim številom udeležencev in celo brez obiskovalcev. Tako je bilo tudi 27. aprila dopoldne v Domžalah, ko so se predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije poklonili 922 žrtvam 2. svetovne vojne, ki so darovali svoja življenja kot borci, taboriščniki, interniranci, ilegalci, talci, terenci, kurirji ali samo kot zavedni Slovenci, ki so vedeli, kaj narekuje narodna in državljanska dolžnost in jim za dosego ciljev svobode in demokracije ni bilo težko zastaviti niti svojih največjih vrednot.
Ob spomeniku borbe in dela, ki je bil postavljen leta 1975 in ga je zasnoval Tone Svetina, oblikovali pa v podjetju Mlinostroj, so se zbrali praporščaki in častna straža domžalskega občinskega Združenja častnikov veteranov vojne za Slovenijo ter dopustno število obiskovalcev. Žrtvam v spomin sta položila venec in se jim poklonila Marija Majhenič, predsednica Občinskega odbora ZZB NOV občine Domžale, in Jože Kosmač, predsednik Osrednjeslovenskega območja ZZB NOV. Občanom sta čestitala za praznik. Za posebno svečanost je poskrbela trobenta Jaka Einfalta.
V svečanem govoru so se spomnili preteklih dogodkov in sedanjosti; povezali so upor, odpor, borbo in zmago v 2. svetovni in v vojni za Slovenijo ter poudarili: »Ljudje na Domžalskem so že aprila 1941 pokazali zgodovinsko zrelost, na nek način so se nanjo tudi pripravili. Poznali so fašizem in nacizem iz Abesinije, državljanske vojne v Španiji, okupacije Češke, priključitve Avstrije, razkosanja Poljske, kar je izzvalo 2. svetovno vojno; zasedbe Nizozemske, Belgije, Francije, Danske in Norveške ter porazov britanske in francoske vojske. Slišali in brali so, kakšna je Stalinova komunistična oblast v Sovjetski zvezi. Zato bi bilo čakanje, da bi Slovence v vihri svetovnega spopada kdo osvobodil, samomorilsko. Protiimperialistična fronta, ki so jo sestavljali predstavniki ideološko raznolikih skupin, se je 26. aprila v Vidmarjevi vili v Ljubljani odločila za dejavni upor. Ne smemo pozabiti, da se je istega dne po Mariboru sprehajal Adolf Hitler in izjavil, da je to ozemlje spet treba narediti nemško. Na enak način bi se dogajalo na ozemljih, ki so jih zasedli Italijani, ki jim je Rapalska pogodba že prej podarila tretjino Slovencev, Madžari in Neodvisna države Hrvaška. V prvih dveh mesecih po okupiranju je šlo za pasivni odpor; po napadu na Sovjetsko zvezo se je začel v teh krajih oboroženi upor. Julija 1941 je bil ustanovljen Kamniški bataljon s štirimi četami: Rašiško, Mengeško-moravško, Radomeljsko in Kamniško četo, ki so delovale na območju med Trojanami in Šmarno goro ter Kamniškimi planinami in Savo. Upor je hitro prerasel v ljudsko in narodno vstajo, ki je oblikovala učinkovite partizanske enote, na terenu pa ilegalno ljudsko demokratično oblast, ki je vzpostavila vse nastavke, da je že maja 1945, v mesecu osvoboditve, svobodna domovina spet lahko začela delovati.«
Vsako leto 27. aprila predstavniki domžalskih krajevnih organizacij Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Venclja Perka, Slavka Šlandra in Simona Jenka pripravijo spominsko slovesnost ter v spomin in opomin položijo venec. Zberejo se ob enem lepših in prepričljivejših vojnih spomenikov na Slovenskem. Na hotaveljskem apnencu z vklesanimi besedili je postavljenih pet bronastih oseb kiparjev Petra Lobode in Frančiška Smerduja. Bronaste figure upodabljajo ubežnika iz nemškega taborišča, mater z otrokom, internirančevo mater, partizana s puško in upornika. Spomenik so odkrili poleti 1954 in je stal sredi krožišča v središču Domžal, leta 1980 so ga preselili prek ceste na začetek Kolodvorske ulice in ga utesnili ter omejili v njegovi svobodi enakovrednih pogledov iz vseh smeri.
Slovesnost je začel Franci Gerbec, ki je pozdravil navzoče, poudaril pomen državnega praznika in čestital meščanom. Manica Perdan Ocepek se je v svojem govoru naslonila na zapis Žive Vidmar o pogumnem, a pogosto pozabljenem protestiranju ljubljanskih žensk pred zapori in škofijo. Povzela je pričevanja žensk z Domžalskega: »V glavnem smo hodili v Račo, kjer smo dobili navodila, kaj partizani potrebujejo. Organizirali smo starejše ženske, da so doma pletle rokavice in nogavice iz domače volne…Večkrat smo se skrivali, saj smo dobivali namige, da bi lahko domobranci ali Nemci prišli ponoči in bi koga aretirali. Najmlajšega brata Milana, ki je komaj dopolnil 16 let, so prišli iskat domobranci in ga izročili Nemcem…Preden je šel mož v partizane, smo ponoči zanje pekli kruh. Kmetje so pripeljali moko za peko kruha, med njimi jo je večkrat pripeljal tudi moj brat, Cofkov Jaka. Seveda smo morali vonj kruha ponoči prikriti, zato smo v ogenj metali vejice rožmarina…Mladi nismo veliko razmišljali o nevarnostih, želeli smo se boriti proti okupatorju…V Kraljevem mlinu v Srednjih Jaršah je OF organizirala majhno bolnišnico, v kateri so okrevali ranjeni partizani in terenci. Zanje je skupaj z mamo skrbela, jih previjala in hranila Stanka Osolin. Leta 1944 so v ta mlin preselili tudi tiskarno. Stanko so domobranci zaprli v klet nasproti železniške postaje in jo zasliševali…Ivanko Mežnar iz Bišč, izdano, odpeljano v begunjske zapore, je na poti skozi zapore in pisarne spremljalo neusmiljeno mučenje, pretepanje in poniževanje ter sadistično početje mojih mučiteljev; največ je bilo med njimi gestapovcev, ki so bili zagrizeni, polni sovraštva do upornikov…Boža je imela na glavi kito, zvito in speto na temenu, in je vanjo skrivala pomembno pošto. Nosila jo je tudi na Gorenjsko, v druga okrožja. Glavo je dobesedno nosila na prodaj…Slava vsem dekletom in ženam, saj brez njihovega delovanja v partizanih in na terenu ne bi bilo uspešnega upora in osvoboditve.«
Nataša Belle je priklicala spomin na večno mladega in aktualnega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je uspel v vsakem krutem dogodku najti poetično tolažbo in upanje ter smisel žrtvovanja. Podžupan Občine Domžale Marjan Ravnikar je v zaključku povezal preteklost s sedanjostjo in izzivi, ki nas čakajo; vsem pa voščil za oba praznika: dan upora in praznik dela.
Avtor: Igor Lipovšek
Foto: Miro Pivar
Vir: Občina Domžale
