»Zagovarjamo pravice starejših, zahtevamo vsem dostopno javno zdravstvo!«

0
743

Pogovor z Darinko Klemenc, članico izvršnega odbora društva Srebrna nit in prvo sodelavko gospe Biserke Marolt Meden.

Imamo množico političnih strank, od katerih ima skoraj vsaka, najsi bo leva ali desna, v svojem programu skrb za starejše, za njihov blagor in pokojnine. ! Ampak ne bi rada očitala političnim strankam kakšne  fige v žepu,  pa vendar iskreno rečeno, zagovarjanje starejših jim prinaša politične točke in simpatije bodočih volivcev, medtem kot naši sogovornici in njenemu društvu tega resnično ne moremo naprtiti. Društvo je nastalo zaradi nonšalance in neodgovornega odnosa države do najbolj ranljive skupine prebivalstva. V naši okolici živi gospa Darinka Klemenc, ki z vsem srcem pomaga pri skrbi za starejše, ne oziraje se na lastne koristi, politične točke ali zajemanje iz državnih jasli. Zato smo se odločili, da jo poprosimo za nekaj odgovorov na  vprašanja, ki zadevajo starejše in malo manj stare. Takole je povedala: 

Prosim, če na kratko opišete cilje in osnovno vodilo, ki ga zasleduje Srebrna nit – Združenje za dostojno starost.
V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost, ki deluje od oktobra 2017, si prizadevamo za izboljševanje kakovosti življenja starejših v vseh okoljih – tako tistih, ki živijo doma, kot onih, ki so v domovih starejših (DSO). Zagovarjamo pravice starejših, obsojamo diskriminacijo in nasilje vseh vrst nad starejšimi, podpiramo kakovostno, varno in humano obravnavo (tudi zdravstveno) starejših na vseh ravneh, se zavzemamo za vsem dostopno javno zdravstvo, seznanjamo in opolnomočamo starejše, ozaveščamo javnost o problemih starejših, opozarjamo na nepravilnosti in neustrezen odnos do starejših, sodelujemo z vladnimi in nevladnimi organizacijami, smo glas množice neslišanih in nevidenih posameznikov in skupin, ki sami te možnosti nimajo. Dela je zelo veliko. Skrbijo nas vedno večje razslojevanje ljudi, starizem, revščina, neurejena zakonodaja v državi. Prav v času epidemije smo veliko opozarjali na neustrezno ravnanje s stanovalci v domovih starejših (ne podpiramo »rdečih con«), da o t. i. triažiranju in preštevilnih smrtih v DSO-jih ne govorimo. Mnogi člani in tudi drugi nas spodbujajo in podpirajo naše delo, imamo telefonsko linijo za pomoč ljudem, tudi svojcem starejših,  ki se znajdejo v stiskah. Teh stisk je veliko.

V tem času je v javnosti veliko govora okrog sprejemanja Zakona o dolgotrajni oskrbi. Kot smo lahko priča, se ob tem zakonu iščejo politične koristi in preigravanja. Zakon naj bi omogočal enako dostopnost vsem tako doma kot v ustanovah (DSO-jih). Kaj vi menite o tem?
Na Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) ves čas opozarjamo tudi mi. Računsko sodišče je v reviziji« Skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč̌ drugih«, 2019, ki zajema obdobja od 2007 do 30. 6. 2018), ugotovilo, da so bili Vlada RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter Ministrstvo za zdravje (MZ) neuspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Mnenje RČ je bilo tudi, da načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe ni bilo ustrezno, saj vlada ni določila in razmejila nalog, za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev. Leta 2017 so na MZ prevzeli nalogo priprave predloga ZDO. Zakon si namreč leta in leta podajata obe ministrstvi. In s tem dve stroki: zdravstvena in socialna. Problem je v dokazovanju, katera stroka je pri oskrbi starejših bolj pomembna oz. prevladujoča. Danes je jasno, da DSO-ji niso več socialne ustanove, temveč najmanj zdravstveno socialne, saj so stanovalci pretežno bolni ljudje z več (zlasti kroničnimi) obolenji, z veliko terapije in potrebujejo prvenstveno zdravstveno nego. Seveda brez socialne komponente ne gre. A celotna politika se ni zavedala, da bi morali že pred dvajsetimi leti sprejemati ukrepe za sledenje demografskim trendom. Ko so sprejeli usmeritev deregulacije in deinstitucionalizacije, ob sočasnem sprejemu ZDO in krepitvijo skupnostnih oblik storitev, so prepustili socialno politiko trgu, nehali graditi domove starejših (novejše, sodobnejše) in niso sprejeli ZDO. Zdaj smo, kjer smo. Da je MDDSZ podelilo koncesije za preko 1000 postelj, se ni preveč veseliti. Račun bo izstavljen – stanovalcem in njihovim bližnjim, ki ga bodo plačali z oskrbnino.

ZDO gre v smeri integrirane oskrbe, kar je sicer v redu, le vprašanje je, ali se bosta stroki/ministrstvi sploh uskladili (zato v Srebrni niti zagovarjamo samostojno ministrstvo za starejše), ali pa bo sprejeta zakonodaja na brzino (vlada pospešeno sprejema vso mogočo zakonodajo), torej neka varianta zakona, ki bo potem delala težave, ker se vlada, žal, ne usklajuje z deležniki, ki se jih področja dotikajo. Spomnimo se medijskega nastopa ministrov Gantarja in Cigler Kralja, ki sta slovesno napovedala na TV sprejetje ZDO, čez teden dni pa stranka NSi (Cigler Kralj) ni soglašala s financiranjem, Gantar pa je odstopil. In se je spet ustavilo. V Srebrni nit smo na zadnjo varianto predloga ZDO oblikovali precej pripomb; bojimo se med drugim vdora zasebnega kapitala in zaslužkarstva na račun že tako revnih starejših, tudi pri storitvah v domačem okolju. Zavzemamo se za krepitev javne mreže in predvsem možnosti izbire uporabnikov: pomoč doma ali v instituciji.

Predsednica Srebrne niti gospa Biserka Marolt Meden je pisala odprto pismo ministru Poklukarju glede njegovih namenov, kako pomagati starejšim. Zanima me, ste kot društvo sploh dobili kakšen odgovor s strani ministrstva?
Odgovorov je bolj malo in so vse preveč splošni: »prizadevali si bomo, ustanovili smo delovno skupino, bomo uredili, pripombe smo upoštevali«, ali pa prelagajo področja in odgovornosti drug na drugega, zlasti med resorjema zdravstva in sociale.

Kakšno je vaše mnenje o financiranju zdravstvene oskrbe starejših? Pomanjkljivosti in prednosti trenutne ureditve.
Želimo si, da bi krepili javni zdravstveni sistem, ki je nenazadnje v času epidemije dokazal, da ga nujno potrebujemo. Skrbi nas pomanjkanje medicinskih sester, družinskih zdravnikov, kadra v DSO-jih, neobstoj specializacije iz gerontologije. Nujno je treba sprejeti kadrovske normative za področje zdravstvene nege. Pričakujemo preureditev dodatnega zdravstvenega zavarovanja na način solidarnostnega prispevanja v skladu z možnostmi, saj vemo, da starejši z nizkimi pokojninami težko plačujejo enako ceno za dodatno zavarovanje kot aktivni zaposleni. Pričakujemo, da se bo širila košarica pravic na področju zobozdravstva in še kje. Še posebej v DSO-jih pa je nujno potrebno okrepiti in primerno financirati celotno področje zdravstvene oskrbe.

Kako vi gledate na negovalne bolnišnice v Sloveniji? Se res počasi spreminjajo v pribežališča za tiste, manj premožne, ki si ne morejo financirati bivanja v domu za starejše?
Negovalnih bolnišnic ali vsaj negovalnih oddelkov pri posameznih bolnišnicah je v Sloveniji zelo malo, premalo. Ne gre za nikakršna pribežališča, temveč za zdravstvene institucije, lahko samostojne ali v sklopu akutnih bolnišnic, namenjene pacientom, ki potrebujejo podaljšanje neakutne zdravstvene obravnave, zlasti zdravstvene nege in rehabilitacije. Gre za pripravljalno obdobje za vrnitev v domače okolje ali v okolje doma starejših. O napotitvi odloča zdravnik in ne pacient ali njegovi bližnji. Bivanje v takšni bolnišnici je tudi časovno omejeno in stroške pokriva ZZZS. Imamo samo negovalno bolnišnico v UKC Ljubljana in nekaj oddelkov v drugih bolnišnicah ter bistveno premalo postelj v bolnišnicah oziroma oddelkih za podaljšano bolnišnično zdravljenje in rehabilitacijo.

Mreža patronažne službe je očitno preobremenjena, manjka preventivnih storitev. Kje, menite, da je rešitev?
Imamo dobro razvito patronažno službo z dolgoletno tradicijo, na katero smo lahko ponosni. Naš model, sestavljen iz preventive (ki jo je zdaj veliko premalo na račun kurativnih/zdravstveno-negovalnih storitev) že nekaj časa proučujejo v t. i. »razvitih« državah, ki smo jih nekdaj imeli za zgled. Ob tem je ključno javno zdravstvo; v času epidemije se je izkazalo, da je dobro razvito primarno zdravstveno varstvo, kamor spadajo patronažna dejavnost (zlasti ta je bila med epidemijo na udaru), referenčne ambulante, centri za krepitev zdravja in kar pokrivajo v veliki večini diplomirane medicinske sestre, dragoceno področje skrbi za zdravje in življenje ljudi.  Dodatno pa je potrebno okrepiti pomoč patronažnim medicinskim sestram, katerih število stagnira, nastaja pa problem preseganja kompetenc profilov, kot so npr. socialne/i oskrbovalke/ci. Patronažne medicinske sestre vidijo kot eno od izboljšav tega področja (vsaj dokler ne bo zakonsko urejena dolgotrajna oskrba), da bi socialno oskrbovalko na vsakem terenu priključili v razširjen tim patronažne medicinske sestre (kot smo to v preteklosti že imeli in se je izkazalo kot zelo dobro)  in bi imela strokovno podporo. Za organizacijo izvajalcev bi veljali vsaj minimalni normativi (avtomobil, oprema, prostori…). Pa še preseganja kompetenc ne bi bilo, ker bi se – glede na situacijo, ko bi bilo to potrebno-, v pomoč na domu vključil še tehnik zdravstvene nege ali celo diplomirana medicinska sestra. Preventiva, ki jo je, kot rečeno, premalo, in ki je vključno s kurativo neobhodno potreben element primarnega nivoja zdravstvenega varstva, pomeni za ljudi ogromno prednost in bi jo morali krepiti. In dobra primarna, tudi patronažna, obravnava marsikdaj prepreči bolezen, poslabšanje le te ali celo hospitalizacijo. Res pa je, da je problem pomanjkanja kadra velik, prav tako kot premalo finančnih sredstev s strani ZZZS.

Domovi za starejše so bili v prvem valu epidemije Kovid-19 strahotno na udaru. Se ta slika lahko ponovi ob recimo tretjem ali četrtem valu? So DSO-ji po tej izkušnji kaj bolje pripravljeni?
Vse je mogoče, a upajmo, da se ta žalostna zgodba ne ponovi. Na odgovorne (MDDSZ in MZ) smo v Srebrni niti naslovili več vprašanj, prav v zvezi s pripravljenostjo na naslednje valove epidemije COVID-19. Odgovorov je bolj malo in niso prepričljivi. Žal odločevalci premalo upoštevajo tako izvajalce kot uporabnike in slabo odgovarjajo na javna pisma. Podprli smo tudi pobude o ureditvi prezračevanja in odzračevanja zaprtih prostorov v DSO-jih. Mnogi domovi so potrebni prenove. Proračun je preskromen za vse potrebe in izkoristiti bi morali evropska sredstva, ki so na razpolago. Ena najhujših groženj v prihodnosti so zastareli kadrovski normativi tako za zdravstveno nego kot socialo oskrbo. Kadra je absolutno premalo, na kar v zdravstveni negi opozarjamo že vsaj zadnjih 15 let. Zdaj je »elastika počila«, je dejala na TV ob mednarodnem dnevu medinskih sester predsednica Monika Ažman, moja naslednica na Zbornici – Zvezi. Zato so zaposleni preobremenjeni, sramotni nizko plačani, ob tem pa se je struktura stanovalcev bistveno spremenila in potrebujejo zlasti zdravstveno oskrbo – 24 ur na dan, poleg socialne. Starejši v DSO-jih potrebujejo več ur zdravnika na leto, več diplomiranih medicinskih sester, tehnikov zdravstvene nege, bolničarjev negovalcev (vseh teh na tržišču zdaj primanjkuje), fizioterapevtov, psihiatrov, kineziologov, kliničnega dietetika. Dobro bi bilo, da bi neke vrste referenčne ambulante organizirali tudi v DSO-jih in medicinske sestre opolnomočili za vodenje kroničnih bolezni, n.pr. predpisovanje medicinskih pripomočkov in bi tako razbremenili zdravnike. Ob teh izboljšavah bi lažje preboleli tudi ev. nove zagone epidemije. Zdaj je več znanja in izkušenj glede soočanja z epidemijo. Potrebno pa je številnim zaposlenim in tudi vodstvom izreči veliko zahvalo, da so zdržali v tej agoniji, v začetku brez zaščitnih sredstev, ob pomanjkanju kadra, v strahu pred neznano boleznijo in v nesebični skrbi za  ljudi.

Kakšno je vaše videnje ob ustanovitvi Demografskega sklada? Je to zgolj politična priložnost za prerivanje med strankami ali lahko resnična rešitev za pokojnine v prihodnosti?
V Srebrni niti smo spremljali razprave o primernosti ustanovitve Demografskega sklada, kot je bil sprejet. Pridružujemo se stališčem strokovnjakov ekonomistov in civilne družbe, da sedanja oblika ni optimalna, predstavlja poskus združevanja vsega državnega premoženja in posledično pomeni poskus političnega nadzora nad njim in tudi nad, recimo, STA, ki se vključi v sklad. Način delitve dobička iz naslova dividend (približno 150 milijonov letno) ni v skladu s prvotnim namenom demografskega sklada, ki naj bi bil namenjen le pokojninam čez leta, ko sredstev v te namene iz plač zaposlenih ne bo dovolj. Že danes proračun krije primanjkljaj pokojninske blagajne. Nedopustno je, da se bo iz demografskega sklada financiralo gradnjo domov starejših, kar mora zagotavljati proračun, in družinska politika, kar je tudi dolžnost države iz proračuna.

Bomo lahko kdaj rekli, da je za starejše pri nas dobro poskrbljeno? Ali vsaj enakomerno poskrbljeno?
Težko napovedati. Glede na odnos oblasti in odločevalcev do reševanja problematike starejših generacij, na to, da se dve desetletji sprejema Zakon o dolgotrajni oskrbi, da se po nekaterih informacijah nižajo sredstva za pokojnine, da je veliko preveč starejših, ki živijo na robu revščine ali celo v njej, da se srečujemo s povečanjem starizma in nasilja nad starejšimi, zlasti v družinskem okolju, da se v družbi zmanjšujejo pravice starejših, da preveč mlajših ne čuti empatije in potrebe po pomoči starejšim, da moramo prevrednotiti vrednote, preiti od egocentrizma do altruizma, da o bivalnih pogojih za starejše ne govorimo (neskončne vrste čakajočih za posteljo v domu starejših, ob hudo previsokih cenah oskrbe, ki jo stanovalci plačujejo sami). Ne gre le za domove starejših, temveč tudi za druge oblike bivanja starejših, recimo stanovanjske skupnosti. Naj kot medicinska sestra s preko 40 let dela v zdravstveni negi, zdaj predavam medicinskim sestram poklicno etiko, omenim še aktualne probleme v zdravstveni oskrbi, recimo veliko zmedo s cepljenjem in cepivi, težak dostop do zdravstvenih storitev v času epidemije, problem slabe informacijske pismenosti starejših, osamljenost … ko vse to zložimo skupaj, je težko napovedati, kdaj bo življenje starejših res vredno življenja. Tudi težko verjamem, da bo za vse enako poskrbljeno, saj se družba razslojuje na lokalni in globalni ravni, kar seveda občutijo tudi starejši.

Ali lahko vaše društvo nadomesti večkrat zlagane ‘skrbi’ za upokojence, ki imajo zgolj politična pričakovanja? Tu mislim na razne politične stranke, ki se zavzemajo za rešitve upokojencev in njihovih statusov?
Ustanovljeni smo bili iz potrebe po večjem spoštovanju dostojanstva starejših – v široki paleti razumevanja tega pojma, po ureditvi čim bolj celovite skrbi za starejše, ki zaradi številnih pomanjkljivosti vpije v nebo. A ugotavljamo, da se zelo malo ljudi, kljub številnim združenjem (civilnim, strokovnim, političnim), ki usmerjajo svoje delovanje na starejšo populacijo in imajo polna usta skrbi zanjo, konkretno in iskreno zavzema za te ljudi. Odločili smo se, da delujemo kot civilno združenje, da nastavljamo politiki in odločevalcem ogledalo, jih opozarjamo na njihove dolžnosti, predvsem pa si kot prostovoljno neprofitno društvo, prizadevamo za izboljšanje kakovosti življenja in dostojanstva starejših. Tudi hudo bolnih in umirajočih. Menimo, da je čas, ko se mora v državi urediti tudi zakonska možnost odločanja posameznikov o dostojnem dokončanju življenja. Želimo konkretno, brez visokih parol in obljub, pomagati eni najbolj ranljivih skupin  v naši družbi.

Pogovarjala se je Danica Šraj

 

 

 

 

Oglasno sporočilo