Goran Završnik, koordinator kamniške kulture: “Nikoli nismo spraševali ljudi, kaj si želijo videti”

0
2122

Goran Završnik, Kamničan, šele nato kulturnik in performer. Zase pravi, da ni umetnik, da niti noče biti, čeprav ga v različnih vlogah in predstavah lahko srečamo širom Slovenije. Kulturni menedžer, ki noče biti direktor. Skupaj z Rokom Koscem idejni oče Kamfesta, ljubitelj etno glasbe in uličnega gledališča, človek globalnega pogleda in lokalnega delovanja. Predvsem pa človek. Pogovarjala sva se o stanju v kulturi, razložila kaj je Špegu ter napovedala letošnji Kamfest. Kot dolgoletna znanca pa sva se v pogovoru tikala.

Goran, že več kot desetletje si v Kamniku sinonim za kulturo, ti to kaj laska? Si namreč nekdo, ki ga srečamo povsod. Kako je biti “povsod”?
Ja, dostikrat je to tudi problem. (smeh) Ne bi bil tako »povsod«, a ko smo sredi devetdesetih začeli delati v Kamniku in ustanovili Priden možic, moderne, urbane uprizoritvene dejavnosti niti ni bilo in so se potem po neki logiki nove zadeve kar same od sebe odpirale. Na začetku smo predvsem v Ljubljani delali ulično in pa impro gledališče. Priden možic je bil takrat eden izmed prvakov v impro ligi, zato nas je kamniška občina najela za srednjeveške dneve. Z nami so bili zelo zadovoljni, saj smo prišli z neke pol profesionalne sfere. Nekaj nas je bilo Kamničanov, večina niti ne, in takrat se je začelo sodelovanje z občino, ki se nas nekako še vedno drži. Nekaj padcev je bilo, a večinoma gre za zelo dober odnos, lepo zgodbo o uspehu  sodelovanja med nevladnim sektorjem in občino. In ker smo se dobro obnesli pri srednjeveških dnevih, ki so bili poleg narodnih noš eno od glavnih turističnih mamil v Kamnik, nam je občina potem tudi vsebinsko zaupala novo obnovljeni Dom kulture.

Vi ste bili tisti, ki ste Dom kulture dejansko postavili na noge?
Absolutno, programsko. Takratni župan Tone Smolnikar se je odločil, da je dovolj negotovosti s takratnim Kino domom, kjer so sicer bile neke dejavnosti, in da mora le-ta zaživeti, zato so v predale pospravili visokopotezne načrte, saj so bili takrat v obtoku ter dom obnovili v obsegu, ki je omogočal začetek. Mi smo potem s svojim nevladnim pristopom in z vsemi izkušnjami, ki smo jih pridobili v Kudu France Prešeren, na Metelkovi, na festivalih kot sta Ana Desetnica in Lent, dejansko lahko štartali tudi z izjemno nizkimi sredstvi.

Sredstev za kulturo nikoli ni bilo veliko. A dejansko ste zgodbo obudili, danes zadeva funkcionira, imamo bogato kulturno dogajanje, abonmaje, prireditve …
Včasih se sprašujem, če nismo prav mi takrat na nek način nehote naredili dumping. Občina bi bila takrat prisiljena dati več sredstev. Osebno mislim, da je bil način od spodaj navzgor pravilen, a res je bilo zraven veliko entuziazma, čeprav smo pol profesionalci in živimo od kulture. Mi smo vedno pripravili projekt in to pokazali občini in ne obratno, zato smo uspeli zvabili zraven tudi kup kreativne skupnosti. Je pa res, da je občina neodvisno od nas iz Kino Doma izselila del alternativne scene – mi bi z njimi lahko mirno sobivali, in to so nam nekateri izmed njih tudi zamerili.

Vi ste bili vedno nekje vmes, na nek način alternativci, a vseeno profesionalci, med tnalom in nakovalom med pregovorno kamniško narodnozabavno sceno in sceno garažnih bendov. Kako vam je uspelo zbalansirati to in postati vseprisoten?
Ja, prav zato smo na nek način veljali za »občinske ritoliznike«, čeprav to seveda ne drži. Mi smo vse to presegli z vztrajnostjo, prvo leto Kamfesta smo na roke znosili celoten sposojen oder na Mali grad, pet, šest ljudi, denarja smo imeli le toliko, da smo naredili za en dan programa. Takrat so se nam mnogi odkrito posmehovali, a jim tega nisem nikoli zameril, sem si pa vedno želel sodelovati z vsemi. In danes res z večino takratnih kritikov sodelujemo, postali smo dobri kolegi.

Se vam zdi da so vas Kamničani takrat vzeli za svoje?
Na začetku ne, šele kasneje, po prvem, morda drugem Kamfestu, ko so videli, da je stvar zanimiva.

Kdo je torej Goran Završnik v resnici?
Goran je definitivno v prvi vrsti Kamničan. V Ljubljani obstaja anekdota, saj še vedno veliko delujem tam – lahko vzameš Gorana iz Kamnika, ne moreš pa vzeti Kamnika iz Gorana. Pred štirimi leti je bilo po predstavi v Cankarjevem domu s strani kritičarke izrečeno »povezovalni del je prispeval Kamničan Goran Završnik.« Ne performer, temveč Kamničan. To mi je bilo všeč, saj nikoli nisem imel ambicij na slovenski sceni biti kakšni koli umetnik, sem pa izjemno vesel, ko lahko igram na ulici.

Ko ste ravno omenili ulico, ko je Priden možic vodil Dom kulture ste bili znani po odprtih vratih. Povsod v mestu te je možno videti, dostopen si komurkoli in kadarkoli. Ali ta način morda izvira ravno iz ljubezni do uličnega teatra?
To izvira iz Kuda France Prešeren, našega velikega očeta in učitelja. Lani je žal umrl moj največji guru – Peco, Željko Pelicon; moj drugi oče, od katerega sem se naučil vse. Sem pa leta 2006 začutil potrebo, da nadgradim svoje znanje, saj nisem dokončal študija slovenistike, in sem se prijavil na mednarodno šolo Marcel Hicter Fondation, ki poteka vsako leto po več različnih državah.  

In kakšna znanja si tam osvojil?
Kulturni menedžment, tako da sem v letih 2006 in 2007 veliko časa preživel v Srbiji, Črni gori, Franciji, na Portugalskem in Grčiji. Sicer ta diploma v Sloveniji ni akreditirana, a ker nikoli nisem želel biti direktor, mi je vseeno, želel sem le osvojiti določena nova znanja. Tam so me okarakterizirali kot »local hero«, kar ni samo pozitivno, temveč je lahko tudi negativno.

Torej ste nekako zaznamovani s Kamnikom. Verjetno to velja tudi za druge, ki se poskušajo iz periferije prebiti v prestolnico?
Ja, drži. To je zame največji problem slovenske kulture, ko se periferni ustvarjalci soočijo z snobizmom Ljubljane. In tudi to ima dve plati. Najboljši primer so skupina Matter, naš najboljši urbani projekt. Naše velike zvezde, a koliko so morali narediti, da so se v Ljubljani dokazali, saj jih kot Kamničane nihče ni hotel videti. In tudi mnogi Kamničani bi jih kar zatajili. A uspeli so ohraniti značaj Kamnika oz. bolj Duplice. To je ena velika odlika teh fantov, da nikoli niso pozabili od kod prihajajo in zdaj se zelo uspešno vračajo na koncerte tudi v Kamnik. Veliko jih namreč težko ohrani identiteto, po domače povedano, začnejo se ukvarjati s tem v kateri kafič v Ljubljani se bodo usedli, da bodo nekomu všeč.

Torej ne velja več tisto pravilo, da če želiš, da te doma cenijo, moraš uspeti zunaj?
Ne, to zagotovo ne velja v Kamniku. Mi smo s Pridnim možicem zelo uspešno nastopali na festivalih po celotni državi, pa smo se morali daleč najbolj dokazovati prav doma. Smo pa vse te izkušnje lahko dobro uporabili, ko smo pod županom Šarcem začeli delati občinske proslave. Stalno smo se morali dokazovati, proslave smo delali za 5, 6 ali 7 tisoč evrov, v Ljubljani bi bile verjetno vredne vsaj 15, morda 20 tisoč. Sploh pri Šarcu smo se morali še bolj dokazati, ker smo bili na nek način na »listi za odstrel«, saj smo na volitvah navijali  za drugega kandidata, za Braneta Golubovića. In določenim ljudem in naključjem se lahko zahvalimo, da se to ni zgodilo, novi župan je videl, da smo koristni in potem so je začelo štiriletno letno obdobje razcveta Priden možica in Kamfesta.

Če se prav spomnim je občina takrat izdatno podprla Kamfest?
Drži. Kamfest je imel že prej lepo rast, prvi ki je verjel v nas je bil Tone Smolnikar, ta je želel kamniško kulturno poletje, ki smo ga potem spremenili v bolj obvladljiv Kamfest.

Kamfest letos bo? Lani ste ga izvedli v okrnjeni koronski obliki. Kakšni so plani za letos?
Enaki in še boljši. Šest odrov povsod po mestu, se bomo pa dobesedno tik pred zdajci odločili kakšen bo režim glede publike.

Datum že imamo?
Deset dni, od petka, 6. avgusta do sobote, 14. avgusta.

Imamo že kakšen glasbeni posladek, ki bi ga nam ekskluzivno zaupali?
Definitivno lahko ekskluzivno povem, da bo letos en oder namenjen izključno etno glasbi. To je moj osebni boj, da ljudem povem, da narodnozabavna glasba ni enako narodna oz. etno glasba. Iz mešanja teh dveh pojmov izvira marsikateri nesporazum, tudi na višji, na politični ravni, ko dajejo narodnozabavni glasbi status temelja slovenskosti, kar je popolna nebuloza. Gre za to, da je treba zadeve dati na pravo mesto, ljudje namreč mislijo, da bomo mejo na Kolpi branili z vojsko, to je ena večjih zablod. Če se že moramo pred kom braniti, se lahko samo s kulturo. Če ima kultura dovolj globoke temelje, potem lahko nek narod obstane.

Dali ste mi dobro izhodišče za prehod na kulturno politiko, sploh glede na to, da imamo trenutno enega bolj »kulturnih« ministrov za kulturo?
Vir vseh težav slovenske kulture nikakor ni minister Simoniti, karkoli si že mislimo o njem. Mimogrede, njegov sin Vid Simoniti je bil nekoč član našega društva in danes deluje v Angliji, enkraten fant. Če bi bilo tako preprosto, da je Simoniti kriv za vse kar je narobe v slovenski kulturi, potem bi bilo to super. Mi z ministrstvom že od nekdaj sodelujemo, kadarkoli smo v svoj projekt verjeli, smo dobili denar in obratno, ne glede na to kdo je vodil kulturni resor.

Kakšno pa se ti na splošno zdi stanje v kulturi?
Ogromno »fejka« je, to je problem. V Ljubljano se zgrinjajo množice priložnostnih kulturnikov, pridejo iz periferije, publike pa ne pripeljejo s seboj. Žal je kulturni center le v Ljubljani, čeprav imamo tudi v Mariboru, Novi Gorici, tudi Kamniku in drugih mestih odlične umetnike in projekte. Torej, ni se težko razglasiti za umetnika in potem razlagati kako je vse slabo, da ni poskrbljeno za nas. Tu pa pridem do delikatne stvari, absolutno morata biti umetnost in kultura subvencionirana, sem nasprotnik liberalnega modela. Velike stvari se zgodijo, ker jih je nekdo sponzoriral, kdor koli že. Zahteva, kar je današnja tendenca, da vsaka zadeva krije in živi samo sebe, pa je smrt za kakršno koli raziskovanje in napredek v kulturi. To je gojišče izključno pop pogrošne kulture, s katero seveda ni nič narobe, kar se dogaja že od Šarčevih časov naprej, gre za nižanje premice. Izhaja pa iz govora na kulturni dan, ko je dejal »kultura mora biti za ljudi«. To je izjemno nevarno, posplošiti vse, kar pomeni, da mora biti vse razumljivo vsem.

Ampak to potem ni kultura, je le en del nje …
Ja, če gledamo tako, vedno zmaga vprašanje, zakaj dati za novo operno produkcijo pol milijona evrov in ne raje desetim avtobusom lačnih otrok. To je manipulacija. Za lačne mora poskrbeti država, omogočiti sobivanje, da ne izkoriščamo ljudi, zagotoviti delavske pravice … Kulturi pa moramo dati priložnost, da dela stvari, ki popeljejo duhovni nivo naroda na višjo stopnjo.

Pa se ti zdi, da je aktualni kulturni oblasti blizu tak koncept? Z določenimi dejanji kaže da ne najbolje …
To bi ponazoril s Carlom Orffom in nedavno mariborsko Carmino Burano, ki je bila sprejeta z velikimi aplavzi, tudi oblasti, kar spominja na velike, ušesom in očem všečne zadeve, ki zlahka prenesejo manko vsebine na račun spektakla, čeprav imam rad spektakle. Težko rečemo, da katera koli oblast ni kulturna. Hitler je recimo našel Wagnerja. Ukvarjanje s čimerkoli drugim, sploh problemskim, recimo v kombinaciji s tehnologijo in biologijo, kar v Sloveniji fantastično dela moja dobra znanka Maja Smrekar, ki je praktično na nakovalu gledalcev Nove24tv, samo da karkoli naredi, pa je že druga pesem. Torej, prepuščati raji, da se odloča kaj hoče gledati ni vzdržno.

In zato publike nikoli ne vprašate kaj želijo gledati in poslušati?
Točno tako, sovražim koncept »kaj hočete« videti. Nikoli nismo zares spraševali ljudi kaj želijo videti, saj se tako ne bi nikoli zgodili recimo Jumbinai. Le kdo pozna to južnokorejsko skupino, kdo bi to kupil? A potem so »razturali« s svojo etno korejsko glasbo na tradicionalnih inštrumentih, s post rockovskim principom. In poglej, poglej, čez tri mesece so igrali na zaključku olimpijskih iger v Seulu.

Z ekipo torej odpirate oči kamniški publiki …
Tudi sebi, tudi mi se ves čas učimo. Svet se venomer spreminja, določeni kolegi iz kulturne scene so v teh časih v neki depresiji. Ogromno igramo dejansko sami zase, za prijatelje, kot radi rečemo. Zato smo v Pridnem možicu zavezani uličnemu gledališču, ker tudi če gledališče sovražiš, si ga vsaj malo deležen, ko greš v mesto na sprehod. Je pa tu težava trženja, ravno tako kot je nevarna ideja, da mora kultura živeti sama sebe, je nevarno razmišljanje, da ne rabimo ničesar prodati. Mora biti kombinacija. Mi smo imeli v najboljših časih 120 tisoč od občine, kar pomeni, da smo imeli za plače. Za vse ostalo smo morali poskrbeti sami in to je tudi prav, to da motivacijo.

Zdaj si v novi vlogi, zadnje pol leta si javni uslužbenec, koordinator za kulturo v občini Kamnik?
V bistvu je točno tako kot sem si predstavljal javne uslužbence, je udobno, lahko poslušaš direktorja, narediš kar ti je naročeno in to je to. Ampak to pač ni v moji naravi, dela je veliko, sam si moraš zadati izzive. Moj največji izziv bo sinergično delovanje novega Zavoda za kulturo Kamnik, ki bo razdeljen na dve vsebinsko različni, a enakovredni enoti, Dom kulture in današnji Zavod samostan Mekinje. Želimo izvajati kulturni turizem v pravem pomenu besede, sploh ker ima samostan tudi prenočitvene zmogljivosti.

Torej si lahko obetamo nove turistično kulturne produkte?
Tako je, samostan sprejme za en avtobus gostov, kar pomeni, da je s svojim ambientom odličen tudi za kongresne aktivnosti, seminarje, recimo masterclasse kot je Godalkanje. Želimo si, da bi lokacijo prepoznale večje zasedbe, kot so orkestri, pevski zbori, saj imamo tako prenočišča kot prostore za vadbo.

Godalkanje?
Godalkanje je masterclass šola godcev, godalcev. Ljubitelj Kamnika, Bojan Cvetrežnik, violinist in ustanovni član skupine Terrafolk je prav na Kamfestu pred desetimi leti ustanovil Godalkanje, se lani vrnil, letos pa nadaljujemo v ogromni razsežnosti.

Ostajaš aktiven tudi na Špeglu. Kaj je pravzaprav Špegu? Gre za nekakšno nastavljanje ogledala Kamničanom.
Ja, ostajam. Špegu je informativno kritično zabavna oddaja, ki živi na Facebooku. Mogoče bi rekli tudi pol satirična informativna oddaja v službi resnice. Oddajamo vsak teden že od decembra 2018, zanimivo pa je, da smo znanja, ki smo jih pridobili tekom snemanja, uporabili tudi za razvijanje spletnih vsebin v mladinskem centru Kotlovnica in Domu kulture v korona časih. Torej smo se na epidemijo nevede pripravljali že eno leto prej.

Pokrivate pa le lokalne teme ali greste tudi širše?
Kdo ne pozna Kamnika oz. ni Kamničan nas težko gleda, moraš vedeti kje je Jodl, kaj je pekarna Center, kdo je kdo; ne glede na to pa nas gleda tudi Boštjan Gorenc Pižama. Se pa poskušava s kolegom Maticem dotakniti tudi sebe, si nastavljati ogledalo.

V Špeglu je čutiti tudi politično konotacijo …
Morda na prvi pogled Špegu izgleda levičarsko, a z veseljem obdelava tako leve kot desne. Tudi midva nisva čisto iz istega brega, vsaj ne pri vseh vprašanjih. Zagovarjava pa, da se da v Kamniku dobro živeti, ker nimamo nekih izrazitih ekstremizmov. Tudi ko pogledaš zapise svetnikov in svetnic v Kamničanki, se zdi, da se vsi držijo malo nazaj, ni obračunavanja, vse kar pride ven je precej na kulturnem nivoju.

Tudi sama imam občutek, da je bil Kamnik vedno sposoben tega, česar država že vrsto let ni. Strpnosti. Vedno se oblikuje neke vrste velika koalicijo, kar je v bistvu pogoj, da ne prihaja ekstremizmov.
Točno tako. Zato Špegu in podobni mehanizmi ljudem povedo za določene stvari, ki se dogajajo – da ne bi kdo od politikov in veljakov mislil, da se jih ne vidi. Naj politiki in njihovi aktivisti vedo, da jih ne bomo lepo gledali, če bodo začeli nagovarjati k sovraštvu. Nagovarjajmo k dialogu, k različnim mnenjem, to je naše sporočilo.

***

Pogovarjala se je Nina Stankovič

 

 

 

Oglasno sporočilo