Kulturni talibanizem

0
1470

Naša trenutna manira dojemanja kulture, umetnosti in zgodovine je v stilu talibanskega razumevanja prava: odstraniti, kar ni po naše, uničiti sledi nekih prejšnjih razmišljanj in slediti tistemu, kar množica obožuje. Če je v primeru Talibanov to fundamentalistično šeriatsko pravo in izigravanje islamizma, je v našem, domačem primeru slediti domačijsko narodnjaškemu okusu na vseh ravneh družbenega ravnanja.  Zaman vsa izobražena srenja, brez veze vse nakopičeno znanje v knjigah in literaturi, kdo še šmirgla neke raziskovalce in umetnostne zgodovinarje, zdaj smo v modi mi – narodnjaki, ljubitelji tega, kar ljubi narod, kar se zdi lepo in razumljivo množici in bodočim volivcem.

V zasledovanju takšne ideologije je pred kratkim iz domžalskega parka ob občini izginila umetniška skulptura Fontana, delo slovenskega kiparja Draga Rozmana, postavljena nekega davnega leta 1997 kot umetniška obogatitev parka ob občini in v veselje obiskovalcev parka. Pa so »leta pasala« kot bi rekli Primorci in skulpturo je občasno preraščala trava, ponečedile so jo ptice in ponekod jo je prekril mah in lišaji, vzdrževal pa je ni nihče. Nove občinske oblasti so imele druge skrbi kot je podoba neke skulpture, saj so morale skrbeti za svojo svetlo podobo in všečnost, kajti volivci so nemirne ptice, ki se lahko hitro preselijo k občudovanju druge politične opcije.

Ker je z anonimno in tiho odstranitvijo skulpture nastal v javnosti manjši škandal,  oglasila se je stroka in se čudila, kako lahko kar čez noč izgine marmorna skulptura, težka blizu tri tone, za gotovo ne bomo nikoli izvedeli, v kateri občinski betici se je porodila ta genialna ideja. Uradno so krivi občani, ki so se menda pritoževali nad umetniškim delom, ki da s svojim zanemarjenim in rogovilastim videzom kazi urejenost parka.

Našli so butalsko rešitev, odmontirali in razstavili fontano, katere delovanje sicer poganja občutljiv mehanizem, vse skupaj dali na tovornjak in odpeljali nekam, kjer ne bo nikogar motila. Da je podoba parka lepša in bolj po okusu naroda, so zasadili travico in vse je tako, kot da umetniške  marmorne skulpture nikoli ni bilo.

Menda občinske strukture razmišljajo o drugi, bolj primerni lokaciji za to umetniško delo. Bolj gotovo pa samo čakajo, da se poleže prah, ki ga je dvignilo izginotje skulpture iz parka, kajti obstaja dvom, da bi to kje postavili, saj bo v vsakem primeru terjalo vzpostavitev vodnega mehanizma in redno vzdrževanje. Lepa skulptura, ki naj bi sprehajalce vodila k premišljevanju o tem, kako se iz zemeljske nezavedne ravni poraja vodna moč, očiščevalna energija sveta.  Očitno so to pretežke misli  in preveč zapletena filozofija za naš kraj.

No, menim, da bi bilo za občinske veljake in birokrate, pa tudi za razumevanje  večine volivcev primerneje, če bi v prihodnje postavili recimo spomenik tenstanemu krompirju ali golažu.

Danica Šraj

_____________________________________________________
Naslovna fotografija (fotomontaža):
Na kozmetično prenovljeno Kolodvorsko ulico, kjer je bila predvidena fontana, ta pogrešani umetniški izdelek zagotovo ne sodi.
_____________________________________________________

Kam in zakaj je bila odpeljana skulptura Vodnjak iz Slamnikarskem parku pri občinski zgradbi v Domžalah?

 

Oglasno sporočilo