Zadnje leto in pol se večina odraslega prebivalstva ukvarja z vprašanjem, ali smo še na tisti začrtani poti, ki smo jo imeli v mislih pred tridesetimi leti ali morda pod nogami ne čutimo razoranega makadama, morda celo živo blato, ki nas neopazno vleče vase. Tega se zaveda tudi del politike, vsaj tisti, opozicijski, ki se (za zdaj) vrti v krogu lastne nemoči, kako doseči enoten zasuk v drugo smer. Smer, o kateri se sicer načelno vsi strinjajo, le krmilo bi vsak sukal malce drugače.
Prvak opozicijske LMŠ Marjan Šarec je pred dnevi posredoval predsednikom drugih treh opozicijskih strank poziv za sklenitev dogovora o predvolilnem sodelovanju, ki vsebuje le tri točke:
1. Normalizacijo Slovenije, vrnitev k ustavnim temeljem in vrednotam, ki so nas osamosvojile in pripeljale v Evropsko unijo.
2. Oblikovanje skupne vlade, ki bo močna in trdna, brez strank in posameznikov, ki sodelujejo z vlado Janeza Janše in jo podpirajo.
3. Na volitvah nastopijo s svojimi kandidatskimi listami, lastnimi programi, a s skupnimi programskimi izhodišči in ob jasni predpostavki, da bo mandatarja izbrala tista stranka, ki bo na parlamentarnih volitvah prejela največ glasov.
Predlagal je tudi oblikovanje strokovnih skupin, ki bodo pripravile “skupne programske usmeritve, katerih rdeča nit mora biti dobrobit vseh državljank in državljanov ter Slovenije, in ne le posameznikov”. Po njegovem mnenju bi se morali posvetiti zlasti:
– javnemu zdravstvu,
– prehodu k zelenemu gospodarstvu,
– okolju prijazni politiki,
– digitalni preobrazbi,
– pokojninskemu sistemu,
– javnemu sektorju,
– vrnitvi neodvisnosti institucij in
– depolitizaciji nacionalno varnostnega sistema
Vendar so prvaki strank zadržani in previdni pri komentiranju. Dokaz, da bi vsakdo rad zadržal svoj okopani in zasajeni vrtiček, da si nihče ravno ne želi populiti skrbno zalivanih rožic in namesto tega posaditi skupno solato.
Če na stvari pogledamo s te perspektive, lahko rečemo, da bi se v primeru sprejetja tega programa sicer približno vrnili k prvotnemu izhodišču, še vedno pa bi ostala delitev na večje in manjše strančice, ki se bodo vsaka za svoj odtenek barve prepirale med seboj. Priznamo to radi ali neradi, strankokracija nam je ukradla državo. Tako, kot smo si državljani morali priboriti nazaj pravico do vode, si bomo morali tudi pravico do države oziroma odločanja o prihodnosti, po kateri bo ta naša skupna domovina hodila v bodoče.
In kakšen je način za vrnitev države tistim, katerih last je? Glasno bo treba pritrditi nekaterim dejstvom:
- Država ni trofeja, ni plen, ni bankomat, dobiti volitve ne pomeni, da je dotična stranka postala lastnik. To je in mora biti ljudstvo, državljani.
- Imenovanje v nadzorne svete in vodstva podjetij mora opraviti stroka in imenovati tja strokovnjake, ne pa prijatelje, politične kimavce in sorodnike vladajočih.
- Ob sprejemanju zakonov morajo ti biti v skladu z ustavo, ne pa da to kasneje, ko je škoda nepopravljiva, ugotavlja sodišče.
Če bomo še naprej nasedali delitveni igrici vaši:naši, beli:črni, cepljeni:necepljeni ali mladi:stari, bomo kot država končali v živem pesku nenasitne politike, ki si za hranjenje lastnega ega brez pomišljanja vzame karkoli.
Z enakim žarom, kot smo vsi skupaj zahtevali pravico nad vodo, moramo zahtevati pravico nad državo, pravico vedeti, kam gremo in pravico odločati o prihodnosti… Zato moramo javno vprašati vse, ki bi se radi šli politiko: vse lepo napisano, ampak kje pa je program, ki nam bo vrnil ukradeno državo?!
bb
