Spoštovani bralci, tokrat vas vabimo na kratek sprehod med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Tematska pot je namenjena domačinom in vsem obiskovalcem našega mesta, da bi spoznali dediščino kraja, edinstveno v slovenskem prostoru. V ta namen smo Slamnikarski muzej, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, Občina Domžale in avtorica projekta Saša Roškar, pripravili tiskani vodnik, ki je na voljo v muzeju ter v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. Krožna pot v centru mesta se nadaljuje mimo izbranih pomnikov o slamnikarskih tovarnah, ki s svojimi zgodbami sestavljajo mozaik slamnikarske zgodovine Domžal. Posebej so predstavljene tiste tovarne in delavnice, ki so pomembneje vplivale na podobo in zgodovino kraja in so v prostoru določljive še danes. Čeprav so znane lokacije tudi drugih, v tematsko pot vse niso vključene vse, saj pot ni zasnovana kot zemljevid vseh slamnikarskih lokacij, ampak kot pripoved o spreminjanju prostora prek zgodbe o tovarnah – pripovedi, ki je uresničljiva tudi na sprehajalnem potepu. Tokrat vas vabimo v eno izmed domačih domžalskih delavnic v Stobu, ki stoji še danes.
Franc Cerar, Tovarna slamnikov in klobukov
Stavbi v okviru nekdanje slamnikarske tovarne stojita še danes, v njima so različne dejavnosti.
Del Cerarjeve tovarne pred letom 1929, kasneje je bil tu otroški vrtec. (vir: arhiv Slamnikarki muzej)
Naslovna fotografija:
Drugi del Cerarjeve tovarne kot Dobrodelni dom po letu 1929. (vir: Arhiv Knjižnice Domžale)
Leta 1857 je Janez Markužič, po domače Logar, v Stobu sezidal manjšo slamnikarsko tovarno. Po njegovi smrti se je z Markužičevo vdovo oženil slamnikar Franc Cerar in na njenem domu v 90. letih 19. stoletja nadaljeval z obrtjo. Zato se je tudi Cerarjevi tovarni reklo Pri Logarju. Bil je eden največjih domžalskih slamnikarjev, ki se je pred 1. svetovno vojno uspešno spogledoval s tirolsko konkurenco. Poleg kit je od manjših izdelovalcev odkupoval tudi slamnike in jih preprodajal po svoji trgovski mreži. Svoj čas je zaznamoval tudi kot domžalski župan med leti 1919 in 1921, kasneje pa je bil član Slamnikarske in klobučarske zadruge z.o.z v Mengšu. V tovarni je bilo zaposlenih 36 delavcev, letno so proizvedli 150.000 kosov.
Po 1. svetovni vojni je podjetje prevzel njegov sin, a ni zmogel doseči uspehov svojega očeta. Slamnikarska tovarna je propadla leta 1929 in premoženje je prevzela Hranilnica in posojilnica Domžale. Premičnine so prodali na dražbi, nepremičnine je kupila župnija. V njih je še istega leta uredila Dobrodelni dom in vrtec. Prvi je bil namenjen ostarelim brez stanovanja, varstvo za otroke pa so potrebovale matere, ki so delale v domžalski industriji.
K.R.K.
