Podcaster, pisatelj, komik, igralec, raper in prevajalec Boštjan Gorenc – Pižama: »Berite, bodite ljudje!«

0
513

V mladih letih je bil prepričan, da bo učitelj, sedaj je gospod pisatelj, ko gostuje po šolah. Krotilec besed, človek mnogih krivulj, človek s črkami. Njegovo največje vodilo je biti človek za Druge, njegova strast oder in knjige.

Na svoji spletni strani se opišete kot zaljubljenega v jezik. Kaj ste študirali?
Študiral sem angleščino in sem bil v mladih letih prepričan, da bom učitelj. Bil sem pod močnim vplivom Robina Williamsa iz Društva mrtvih pesnikov. Sanjal sem, da bomo brali poezijo. No, nekaj časa sem tudi poučeval, potem pa me je odneslo v drugo smer.

V času vašega udejstvovanja v Improligi se je rodila tudi ljubezen do stand up komedije.
Najprej se je rodila radovednost, stand up so ljudje tudi mešali, imeli so občutek, da gre za Improligo. Veliko nas je bilo, ki smo v stand up prišli iz Improlige. Tam nisem nastopal samo kot improvizator, ampak sem tudi povezoval Improtekme. Občinstvo je bilo treba ogreti s kakšnimi šalami. Pred dvajsetimi leti se je to dogajalo drugače, prišel si na oder, povedal dve, tri šale in to je bilo to. Z razmahom interneta pa so ljudje vse šale že poznali in se je bilo treba izmišljevati svoje stvari. Začel sem zato z zafrkancijami na neke aktualne zadeve. Poleg tega je bilo veliko interakcije s publiko, tako sem komponiral šale in zabavne odgovore na predloge, ki jih je dala publika. Potem sem se vprašal, če sem sposoben to zapakirati v nekaj daljšega, v petnajst minut. Posnetke stand upa je prenašal tudi you tube, to je bila prednost. Dobil sem priložnost za svoj prvi stand up nastop z Jurijem Zrncem in Janezom Usenikom. Je kar uspelo, ni bilo slabo tako, kot sem se bal, da bo. To je bilo leta 2004. V Impru nikdar nisi sam, vedno se lahko zaneseš na soigralce, tudi ljudje so bolj prizanesljivi, hitro padejo v reakcijo, v smeh. Potem je šlo naprej in zdaj smo tukaj, kjer smo.

Znani ste tudi kot prevajalec. Najljubše knjižno delo, ki ste ga prevedli?
Kapitan Gatnik je bil tisto, s čimer sem se razvil kot prevajalec, prek tega dela so me bralci tudi spoznali. Naj povem, da gre tu za bralce začetnike, stare od šest do deset let. Za prevod knjige Dobra znamenja sem bil uvrščen na častno listo IBBY – mednarodno liste za mladinsko književnost. To je bila moja najljubša knjiga, ki sem jo imel priložnost prevajati.
Za potrebe tega prevoda sem bral Dalmatinovo Biblijo in časnike iz začetka 19. stoletja, kjer so uporabljali bohoričico. Trenutno sem še v bohoričici, saj smo nekaj dni pred premiero Reformatorji na odru v Cankarjevem domu v gledališki predstavi za dva igralca. Scenarij za predstavo sem pisal na način, ki bo zanimiv za mlade. Rekel sem si, da mora biti v njej tudi humor. Po dveh letih sem končno spet redno na odru, kjer bom upodabljal Adama Bohoriča, moj soigralec, Nik Škrlec, pa Jurija Dalmatina. Izšla pa je še ena knjiga Terryja Pratchetta, ki sem jo prevajal, to je mladinsko fantazijsko delo Miceni svobodni možje. Avtor je znan po romanih o Plošči, Discworld, en roman iz te zbirke je pri nas prevedla Maja Novak, imeli smo potem še nekaj prevodov, ki niso bili ravno na nivoju. Zgodba gre o mali deklici Faniki, ki si želi postati čarovnica. Sumi, da je bila to tudi njena babica, čeprav velikokrat za čarovnice označimo ženske, ki so bile nekako čudne, živele na samem in imele mačke, pa to sploh niso bile. To je bila vsekakor ena izmed zgodb, za katere si želiš, da bi te našle kot prevajalca in na koncu se to tudi zgodi. Res imenitna knjiga, ki je ne moreš popredalčkati ne med fantovske, ne med dekliške, primerna je nasploh za mladino in tudi za odrasle. Torej, ko Fanika skuša postati čarovnica, ji vilinska kraljica ugrabi njenega brata, ki se ga mala deklica odloči reševati z micenimi svobodnimi možmi, škrateljci ali škoteljci, nekakšno parodijo na Škote. V prevodu sem res užival, posebej, ko sem prevajal zagonetno škotščino v hribovsko gorenjščino. Ob tem sem brskal po svojem spominu na odraščanje na Gorenjskem, iskal tiste besede, ki zvenijo pristno gorenjsko, so primarne in na nek način brutalne. No, med Škoti in Gorenjci obstaja veliko podobnosti, tudi ta, da so oboji znani po svoji skoposti. Ko Škoti govorijo, imaš občutek, da bodo skočili nate in te premikastili. Skratka, knjigo toplo priporočam. Zanimiva knjiga, ki sem jo prevedel, pa je tudi Malala in čarobni svinčnik. To je navdihujoča prvoosebna pripoved Nobelove nagrajenke za mir Malale Jusafzaj. Ko je bila pakistanska deklica Malala še brezskrben otrok, si je želela čarobni svinčnik, s katerim bi si izpolnila svoje povsem otroške želje: z njim bi na vrata svoje sobe narisala ključavnico, da bi imela mir pred bratcema, ustavila čas, da bi vsako jutro lahko spala uro dlje, zbrisala smrad smetišča poleg njene hiše. Toda ko je Malala odraščala, se je njen svet spremenil in z njim tudi njene želje. Začela je spoznavati socialno neenakost otrok ter neenakopravnost med spoloma in želela, da bi njen čarobni svinčnik postal orožje za boj proti vsem krivicam tega sveta. Pri rosnih 10 letih je pod talibansko oblastjo doživela prepoved izobraževanja deklet. Namesto čarobnega svinčnika je Malala zdaj v roke vzela resničnega. Sama v svoji sobi je pisala o izzivih, s katerimi se je soočala in pisala o življenju pod Talibani. Ko se je Malala, stara komaj 11 let, oktobra 2012 vračala iz šole, so jo brutalno napadli Talibani. Čudežno je preživela in odtlej se zavzema za pravico pakistanskih deklet do izobraževanja in se bojuje proti talibanskemu ekstremizmu. Knjiga odpira otrokom okno v svet druge kulture, res, en otrok, ena knjiga, en svinčnik lahko spremenijo svet.

Kdo je vaš vzornik s področja književnosti?
Terry Pratchett. Robert Rankin. Mart Lenardič z zbirko kratkih zgodb Boj v požiralniku. Prebijanje četrte stene, to je neposreden nagovor lika občinstva, je navzoč tu. Vedno rad posežem tudi po pesniku iz Poljanske doline Janezu Ramovšu, ki je povzdignil krajevno ljudsko govorico na raven pesniškega jezika. Ponuja ironičen pogled na svet. Trpkost in grozo, ki se mešata s smehom. Vedno se rad potopim v njegove pesmi.

Kaj pa s področja stand up komedije?
Bolj spremljam Britance kot Američane. Nedosegljiv vzor mi je Bill Bailey. Pri njem sem si rekel, če bi imel toliko posluha kot on in, da bi znal toliko inštrumentov, bi delal kot on.
Greste skozi življenje z neustrašnim korakom ali vas je tudi česa strah?
Zadnje čase sem šel na srečo naokoli s poskočnim korakom, ker sem delal poslanico ob Tednu otroka. Strah me je tega, ali je tisto, kar trenutno delam, prava stvar, in epidemije.

Kaj je za vas notranje, duhovno bogastvo?
Skušam živeti po vodilu, dajmo biti ljudje eden do drugega. Ko to človek zna, je najbolj duhovno bogat. Sicer pa me bogati poezija. Mnogo pesmi me nagovori.

Kaj ste najraje od vseh družbenih vlog znotraj katerih ste dejavni?
Najraje sem zabavljač in oni, ki pride na šolo, gospod pisatelj, ki tamalim pove, da so knjige zabavne. Najlepši občutek je, ko ti knjižničarke pišejo, da je obisk v knjižnici zelo narasel.

Kako preživljate leto zadnje, poldrugo? Vas je epidemija prizadela?
Ko sem bil doma, sem bil učitelj in to z enim učencem – s svojim otrokom ( smeh). Pripovedoval sem tudi zelo veliko pravljic in sicer prek facebooka, to je bil način, da vrnem skupnosti to, kar mi je dala. V prvem lockdownu sem pravljice pripovedoval vsak dan in tako dodobra razbremenil starše, v drugem pa sem sklenil, da povem le eno pravljico tedensko. Pravljice sem si sproti izmišljeval in dal otrokom in staršem možnost, da povedo, kaj bi želeli, da liki počno. Ena taka pravljica je bila na primer o pernatih pustolovcih kokoški Kiki in petelinčku Rikiju. Pravljice sva pripravljala tudi skupaj s prijateljem Srečkom Mehom, ki me je spremljal na violini in tako pomiril nemirno otroško publiko, meni pa omogočil, da zajamem sapo (smeh). Tako je nastal Meh Pižaminih pravljic. Omenil bi tudi Lahkonočnice, to so pravljice slovenskih avtorjev, ki jih berejo stanovalci in stanovalke v domu upokojencev. Imamo različne tematike, o strahu pred pajki na prime, pa na temo enakopravnosti. Povedal bi še, da sem se pred časom počutil prav nadzemsko, saj je moje pravljice bral Jurij Souček. Ko sem odraščal, sem poslušal njegove pravljice, zdaj pa bere moje lastne ( smeh). Omenil bi še nekaj s področja delovanja bralne kulture, tako sodelujem v programskem svetu bralne značke, že četrto leto za Ciciban izberem neko knjigo, ki naj jo otroci bero, včasih izberem tudi tuje avtorje, na primer nizozemske.

Zabava, ki jo ponujate, je vse prej kot umik iz družbene realnosti, ostajate družbeno kritični.
Sprašujem se ali ima kaj haska. Torej v svetu, kjer ni več sramu, kjer nihče ne prevzema odgovornosti, v tem svetu se tudi moč satire zmanjša.

Z Anžetom Tomičem ustvarjata podcast za legitimno preživljanje prostega časa Glave, kjer z gosti klepetata tudi o pop kulturi. Kakšna je razlika med slovensko in ameriško pop kulturo denimo?
Lani ob prvem valu sva naredila serijo, pogledala sva vse filme Harryja Potterja in debatirala o tem. Navdušila sva ljudi in sebe, skočila sva stran iz sveta panike. Z ženo Mojco se pripravljava na drugo sezono podcasta Danes praznuje. In razlika med slovensko in ameriško pop kulturo? Pri slednji je večja produkcija.

Kako bi se opisali na osebni ravni?
Pri meni so bolj krivulje kot ravni. Včasih sem govoril, da sem človek s črkami, zdaj sem krotilec besed, ker se mi kakšna postavi točno tja, kamor hočem in točno tako kot hočem. Sicer pa nimam pojma, kakšen sem na osebni ravni.

Kakšne načrte imate za prihodnost?
Omenil sem že, da sem prevedel Kapitana Gatnika, prevajam pa tudi Pasjega moža Dava Pilkeya. Čaka me še prevod Stripovskega kluba mačjega mulca istoimenskega avtorja. Zagotovo so to knjige, ki spodbujajo ustvarjalnost. Vsekakor si želim, da bi doživeli čim več ponovitev predstave Reformatorji na odru, če ne bomo spet vključili videokamere in nastopali prek spleta. Na sporedu pa je tudi druga sezona podcasta Danes praznuje.

Kako vidite svojo prihodnost in prihodnost naše dežele, ki jo lepo popisujete v predstavi Petdeset odtenkov njive?
Kaj pa vem, skušam jo videti veliko bolj vedro in optimistično, kot se zdi na prvi pogled. Upam, da se v sebi premoremo dovolj človečnosti za korak v prihodnost. Tukaj bi se navezal na slikanico, ki sem jo napisal jaz in ilustrirala Ana Razpotnik Donati. Botrovo darilo je rahločutna zgodba, ki je nastala ob desetletnici programa Botrstvo. Z nakupom pomagamo, prispevamo del denarja za program botrstva v Sloveniji.Tako smo ljudje drug drugemu, socialni korektiv in pomagamo tam, kjer bi morala pomagati država.

Kaj bi sporočili našim bralcem?
Berite, berite, berite, uživajte v knjigah, bodite ljudje za Drugega.

Saša Bešter

 

 

 

 

Oglasno sporočilo