Ker se učite s srcem, ni ničesar, kar bi vam preprečevalo, da ste uspešni.
Naslov sem izbrala iz pogovora z mentorico angleškega jezika v Društvu Lipa – Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale profesorico Vladko Koren, ki se še kako strinja, da izobraževanje v jeseni življenja pomeni za vse, ki si to želijo, priložnost za pridobivanje ali obnavljanje znanja. Vedoželjni slušatelji si v različnih oblikah učenja mnogokrat izpolnjujejo želje, včasih celo sanje, vselej pa najdejo številne prijatelje. Ti pomenijo tudi druženja, srečevanja in nova znanstva, s katerimi še kako popestrijo in polepšajo svojo jesen življenja.
Prva dva meseca letošnjega šolskega leta so že za slušatelji, zato sem Marjana Ravnikarja, predsednika društva Lipa, zaprosila za nekaj podatkov. Tako sem izvedela, da Lipo v letošnjem šolskem letu – že 24 po vrsti, obiskuje preko 510 študentk in študentov, med njimi približno dve tretjini deklet. Prihajajo iz občine Domžale (največ) in vseh okoliških občin, tudi iz Dola pri Ljubljani in Vodic. Nova znanja pridobivajo v 33 krožkih in skupinah. Največ je vpisanih v pridobivanje znanja tujih jezikov. Glede na interes bodo v letošnjem šolskem letu pričeli s študijskim krožkom restavratorstvo, katerega zaradi korone v lanskem letu niso uspeli pričeti. V društvu sodeluje 24 mentoric in mentorjev. Seveda pa so še vedno odprti za nove oblike, pa tudi za nove slušatelje. Zanimivo je, da približno 60 odstotkov slušateljev posamezne oblike obiskuje več šolskih let, nekateri že vrsto let, ni pa tudi malo fantov in deklet, ki obiskujejo več oblik dela.
Predsednik Marjan Ravnikar je še povedal: »Naša univerza si prizadeva, da bi bilo s strani države več posluha za univerze za tretje življenjsko obdobje, predvsem mislim na finančni prispevek. Država se premalo zaveda, koliko tovrstno izobraževanje doprinese: od druženja, umskega in motoričnega učinka na človeški organizem, do pomoči pri reševanju vsakodnevnih problemov, povezanih tudi s covidom in skrbjo za zdravje. Zato se trudimo, da našim slušateljem v okviru splošnega izobraževanja ponudimo tudi vsebine, ki jim pomagajo pri vsakodnevnem življenju.«
Ker se vsi zavedamo, kako pomembna je vloga mentorjev, tokrat predstavljamo mentorico angleškega jezika, profesorico Vladko Koren.
Med številnimi prizadevnimi mentorji, nekateri med njimi so domžalski Lipi zvesti že desetletja, vam danes predstavljam mentorico angleškega jezika, Vladko Koren, profesorico s srcem, ki študente in študentke Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale poučuje angleški jezik že od šolskega leta 2006/2007. In če si nekateri z obiskovanjem jezikovnih skupin v jeseni življenja uresničujejo skrite želje, potem tudi za gospo Vladko Koren, ki je ob angleškem jeziku študirala še francoščino in umetnostno zgodovino, lahko zapišem, da si s poučevanjem uresničuje željo, da jo po koncu poučevanja v osnovni šoli poučevanje spremlja tudi po upokojitvi. Rada je učila otroke na OŠ Ledina ter vodila demonstrativni pouk za kolege iz drugih šol. S poučevanjem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale si je tako uresničila željo, ki jo spremlja vse življenje, pravzaprav od otroštva. Ko so se z vrstniki igrali šolo in je bila ona vedno učiteljica. »Enkrat učiteljica, vedno učiteljica,« se smeji s svojim nalezljivim smehom in veseljem v očeh, ko se pogovarjava o njenih sedanjih študentih, ki jih vedno spodbuja, jim pomaga in jim da vedeti, da se veseli njihovih uspehov in jih ima rada. Posebej, ko so negotovi, ko je v njihovih spominih morda še neuspeh pri tujih jezikih iz osnovne šole, ko se jim zdi, da snov prehitro pozabijo. »Jih tolažim, da tudi sama kaj pozabim, da pa se trudim, da ne bi,« čutim v njenih besedah zadovoljstvo nad pridnimi in kljub starosti zvedavimi starejšimi učenci, ki znajo ceniti njeno potrpežljivost in iskreno veselje ob osvojitvi malce težje snovi. V okviru Lipe je več skupin tujih jezikov, saj pri razvrstitvah v posamezne skupine upoštevajo predznanje učencev, predvsem pa je v skupinah prisotno spoštovanje do vsakogar, do vseh vprašanj, ki jih postavljajo. »Tudi meni se zgodi, da na katero ne vem odgovora,« pravi profesorica Vladka,« pa najdem odgovor do naslednjič. Pa še na nekaj bi rada opozorila. Pomembno je druženje, je prijateljstvo, je tovarištvo, je pomoč je sočutje ob življenjskih prelomnicah. Vse to nam lepša ure, ob tem pa se veselimo izletov, nastopov v angleškem jeziku na prireditvah Lipe, pogovorov v okviru angleške bralne značke in prijateljskih srečanjih.«
In kaj za starejše pomeni univerza za tretje življenjsko obdobje? Gospa Vladka razmišlja: Priložnost, ki jo mnogi izkoristijo, je pa še veliko takih, ki ne najdejo poti do študijskih skupin. Morda si ne upajo, se ne znajdejo, jih je celo strah. Pa ni težko. Malo poguma, zaupanja, da jih v šoli čaka nekaj prijetnega, nekaj kar jim bo polepšalo jesen življenja. Ker se učite s srcem, ni ničesar, kar bi vam preprečevalo, da ste uspešni.
Zaupajte ge. Vladki, profesorici s srcem, ki skuša z veliko ljubeznijo za vsakogar najti prave besede. Rada je mentorica, kakor rada ob mentorstvu angleškega jezika z možem najde čas za izlete, za koncerte – v živo in po TV; za branje knjig in še kaj bi se našlo. Hvala, gospa Vladka. In za konec še ena od njenih misli, ki vam bo morda pomagala pri vaši odločitvi, da tudi vi v jeseni življenja postanete študent ali študentka:
Četudi malce bolj počasi, bo novo znanje našlo pot na vaši življenjski poti. Poskusite!
Intervju opravila: Vera Vojska
Foto: Marjan Ravnikar