Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo

0
513

Pismo mame, ki ji je otrok zaupal, da doživlja spolno zlorabo.

Letos smo se odločili, da kot izjavo za javnost Društva SOS telefon ob 18. novembru, Evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, objavimo pismo mame, ki je vključena v naše programe in se je odločila podeliti svojo izkušnjo.

»Ko mi je otrok povedal za spolno zlorabo, sem bila popolnoma pretresena in iz sebe. Ko so me videli bližnji, so mislili, da je otrok umrl. Ko se je to zgodilo, sem verjela, da bo sistem otroka zaščitil, raziskoval zadeve. Verjela sem, da je v naši družbi kaj takega nedopustno. Da naredijo vse, da preprečijo, da bi se lahko otroku to ponovno dogajalo. Žal pa me lahkotnost, s katero zadeve zaključijo, še preden se sploh začnejo raziskovati, vedno znova preseneča. Ves čas sem si očitala, da sama nisem naredila dovolj, da bi situacijo vzeli resno. Da nisem dovolj dobro razložila vsega, kar je otrok povedal, da nisem poiskala dovolj pomoči za otroka, da se nisem dovolj postavila za otroka. Čeprav vem, da sem ves čas delovala na maksimumu svojih sposobnosti, da bi naredila vse, kar sem zmogla in znala, mi je preprosto nepredstavljivo, da sem bila deležna obtožb, da sem slaba mama in da škodujem otroku. Ali bi bilo boljše, če bi zamahnila z roko? Ali bi bila torej dobra mama, če bi to ignorirala?
Žal se pogosto znajdem v dilemi, ko se sprašujem, ali otroku delam več škode, če povem za zlorabe, ki mi jih je otrok zaupal, pristojnim institucijam, kot če jih ne. Kako je to možno, da me je kot mamo strah povedati resnico? V tej situaciji se počutim popolnoma nemočna.
Sprašujem se tudi, zakaj me silijo z bivšim partnerjem na terapijo. Zakaj moram hoditi na srečanja s človekom, od katerega smo pred nasiljem dobesedno pobegnili, da sem od doma vzela le osnovne stvari. »V imenu koristi otroka« je tukaj najbolj sprevržena fraza, ker otrokom delajo s tem ogromno škodo. Sama sem po takih srečanjih spet popolnoma uničena, on v tem uživa, terapevti pa verjamejo njemu, ki je patološki lažnivec in spreten manipulator – to sem velikokrat izkusila na lastni koži.
Veliko pomoči in moči mi daje pogovor s toplo in sočutno osebo v nevladni organizaciji. Žal moji otroci in sama nismo ne prvi ne zadnji, ki moramo to doživljati. In je potrebno tole preživeti. In pa živeti. Ko je najtežje, obujem teniske in grem v naravo, ker narava in gibanje nam dajeta energijo. Z otroki se sami ali s prijatelji odpravimo na bližnji hrib in uživamo v barvah jeseni. V opazovanju veverice, ki shranjuje želode za zimo. Poslušamo šumenje dreves v vetru. Ali pa se odpravimo na izlet na morje, si privoščimo sladoled in opazujemo sončni zahod. Spečemo palačinke za zajtrk. Z domačo marmelado. Večkrat pa tudi z veliko Nutelle in zraven naredimo še kakav. Pa mi bodo rekli, da sem slaba mama.

Na pobudo Slovenije je Svet Evrope leta 2015 razglasil 18. november za Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo. Spolna zloraba otrok je ena od najhujših oblik nasilja nad otroki in eden od najbolj grobih posegov v osebno integriteto, ki na preživelih pušča dolgotrajne posledice. Pandemija, ki smo ji priča, je nasilje nad otroki samo še bolj prikrila. O spolni zlorabi otrok je potrebno ozaveščati, saj otroci, ki doživljajo spolno nasilje, potrebujejo učinkovito, hitro in strokovno zaščito, storilci pa jasno sporočilo, da bodo odkriti in ustrezno kaznovani.
Nedavno Unicefovo poročilo vsebuje podatek, da je spolna zloraba in spolno izkoriščanje otrok prisotno v vseh državah sveta in da je eden od osmih otrok na svetu spolno zlorabljen tekom svojega življenja. Za Evropo velja ocena, da je eden od petih otrok žrtev ene od oblik spolnega nasilja in da med 70 in 85 odstotki žrtev storilca pozna. Ena tretjina zlorabljenih otrok nikoli ne pove o svoji zlorabi. Razlogi so sram, občutki krivde, strah, da jim ne bodo verjeli, ker nimajo zaupne osebe ali ker morda zlorabe ne prepoznajo. (1) Glede na evropske statistike lahko izračunamo, da je v Sloveniji trenutno več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe. (2) V zadnjih 9 letih je policija obravnavala 2465 prijav spolnega nasilja nad otrokom (4), kar predstavlja v povprečju 274 prijav na leto. Velika večina prijav je nato v sodnih postopkih ovrženih. (5) To so podatki, ki sem jih našla…
Sprašujem se: kje so vsi otroci, ki preživljajo spolno zlorabo? Zakaj jih sistem ne prepozna? Zakaj lahko tudi po prijavi v večini primerov storilci še naprej počno, kar jih je volja, sistem (sodnega izvedeništva) pa žrtve še dodatno stigmatizira, namesto, da bi jih zaščitil?
Kot mama otroka, ki je povedal in tudi pokazal spolno s strani bivšega partnerja, od katerega sem skupaj z otrokoma pobegnila zaradi nasilja, sem ta sistem žal spoznala. V situaciji, ki je bila že sama po sebi težka, je bil sam sodni postopek res mučen in naporen. Dokler nisem prišla v stik nevladno organizacijo, ki mi nudi pomoč, tudi nisem vedela, da je to, kar se dogaja otrokoma in meni, sekundarna viktimizacija.
Kmalu po tem, ko sem se z otrokoma umaknila na varno od bivšega partnerja, je namreč otrok povedal in pokazal dejanja, povezana s spolno zlorabo. Kar je povedal in pokazal, je izrazil tako intenzivno, da sem bila popolnoma pretresena, čeprav sem se ob otroku potrudila ostati mirna in mu biti v oporo. Otroka je bilo potem, ko je povedal za spolno zlorabo, zelo strah, bal se je, kaj se mu bo zgodilo, da se bo kaj zgodilo meni… Šla sem na policijo, kjer so takoj sprožili postopek.
V samem sodnem postopku je postalo jasno, da je stališče sodnih izvedencev že od začetka takšno, da se otroku spolna zloraba ni zgodila. Eden izmed razlogov je po mojem videnju ta, da je v proces vpleten bivši partner in je bila prijava podana po razpadu zveze. Si lahko predstavljate, da še naprej živite s partnerjem, medtem ko ste ga prijavili za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen? Njihovi argumenti kažejo na popolno nerazumevanje dinamike zlorabe in nasilja. Storilci pogosto poskušajo tudi razdreti vez med mamo in otrokom, kar se je dogajalo v moji situaciji.
Prav tako so otroci kot tudi bivša partnerka pogosto žrtve več vrst nasilja (psihičnega, fizičnega, ekonomskega,…). Večina storilcev ni pedofilov, ampak gre za potrebo po nadzoru, prevladi in moči, kar je še en vidik, ki ga tako sodni izvedenci kot sodišče ne prepoznajo. Sama vem, da so bila znamenja, ki kažejo na spolno zlorabo pri otroku prisotna še preden smo se umaknili na varno. Ker tega ne morem dokazati oziroma dokazi za njih niso dovolj dobri, se sklepa, kot da se nič ni zgodilo.
Zakaj se v sodnem postopku nihče ne vpraša, kajpa za otroka pomeni, če je vse res, kar sem povedala, da je otrok povedal in pokazal? Zakaj se samo predpostavlja, da bi si kot mama to lahko izmislila? Verjetno si težko predstavljate nemoč, ko veš, da je vse, kar si povedal resnično. Medtem pa se v vse dvomi in predpostavlja, da bi si lahko izmislil. Kar si povedal, se minimalizira, pomembne informacije se izpustijo oziroma se dejstva (namenoma?) spreminja.
Spolne zlorabe tudi v celotnem času pri otroku niso raziskovali. Kriminalisti manjših otrok ne sprašujejo. Sodni izvedenci z otrokom niso vzpostavili dialoga, na CSD tega ne raziskujejo. Pa vendar vsi z veliko sigurnostjo trdijo, da če npr. kriminalisti niso tega dokazali, se to ni zgodilo. Vse institucije silijo otroke v stik z očetom, čeprav se ne ukvarjajo, ali se je zloraba zgodila. Prevladuje stališče, da četudi ima otrok težave po stiku z očetom, četudi ga oče zlorablja, da je to manjša škoda za otroka, kot če stika z očetom ne bi bilo. Kje je tukaj pravica otroka?
Žal ne samo sodni izvedenci, ampak tudi zaposleni na CSD, zdravstveno osebje, … ne razumejo dinamike nasilja, odgovornost pa prelagajo en na drugega. Pri vsem postopku pa sem imela izredno pozitivne izkušnje s kriminalisti. Njihov odnos je bil profesionalen in izredno sočuten, čeprav so povedali, da so v takšnih situacijah tudi sami nemočni, saj je dejanja za nazaj pri majhnih otrocih praktično nemogoče dokazat. Storilci so odrasle osebe, običajno so izredno manipulativni in vedo kaj počnejo, medtem ko otroci pogosto ne razumejo, da kar se jim dogaja, ni primerno. Otroci so v takšnih situacijah nemočni, storilci pa v njih zbujajo strah in občutke krivde.
Medtem ko kriminalisti povedo, da je to težko dokazat, pa je odnos sodnih izvedencev drugačen. Če sodni izvedenci nimajo orodij, s katerimi bi znali prepoznati in dokazati spolno zlorabo, zakaj tega ne povedo? Kaj bi bil za njih dovolj močen dokaz?
Poleg mučnega sodnega postopka, me je sodna izvedenka na sodišču napotila na obvezno družinsko terapijo z bivšim partnerjem k njeni kolegici. Ta je bila izredno pristranska, njeno delovanje pa je bilo popolnoma strokovno sporno. V okviru prvega srečanja mi je terapevtka povedala, »da se spolna zloraba otroku ni zgodila in da so to (sodni izvedenci) takšni strokovnjaki, da otroka pogledajo in vedo, ali se je zgodila, ali ne«. Medtem pa strokovna dejstva trdijo drugače. Povedala je, da bom morala hoditi k njej na terapijo, dokler bom verjela, da se je otroku zgodila spolna zloraba, da do takrat ne morem biti dobra mama. Sama sem dojela to kot pranje možganov. Pred otroci se je želela pogovarjati o spolni zlorabi, starejšemu otroku je rekla, da ima slaba starša. Hkrati oče obiskuje pri njej skupino za odtujevanje otrok, ki je še eno izmed orodij staršev, ki zlorabljajo otroke, da nato prevalijo krivdo za to, da otroci ne želijo stika z njimi, na drugega starša. S prekinitvijo takšne terapije, na katero nas je napotila sodna izvedenka, kot starš izpadeš na sodišču kot problematičen.
Žal se je v celotni situaciji zgodilo tudi to, da sta za posamezna (sicer mnogo manjša, vendar kljub temu problematična) dejanja spolne nedotakljivosti/zlorabe povedala oba otroka tudi kasneje. Zaradi delovanja sistema sem bila v veliki dilemi in strahu dejstva prijavit policiji, CSD, pediatrinji… Čeprav si jih kot starš dolžan prijaviti. Vendar se sprašuješ, če ne boš s tem naredil otrokom še več škode. Ker poznaš postopek, veš, da bodo stigmatizirani otroci, da se bo dvomilo v resničnost tvojih izjav, da bo oče otrok to obrnil proti tebi, da otroci pred storilcem ne bodo zaščiteni…
Veliko upanja je položenega v Hišo za otroke. Vendar se hitro lahko zgodi, da bo situacija popolnoma enaka, če bo hišo vodila ista majhna in zaprta skupina sodnih izvedencev, ki sedaj odloča o vsem. Menim, da bi morali v hišo napotiti otroke takoj po tem, isti dan, ko prvič povedo za spolno zlorabo. Če sklepam iz lastnih izkušenj, bi otrok takrat potreboval največ podpore s strani več strokovnjakov z različnih področij. Prav tako tudi sam kot starš potrebuješ v takšni situaciji podporo, saj na kaj takega ne moreš biti pripravljen. Če bodo o tem odločala sodišča z nekaj mesečnim rokom, je takšen korak samo sprenevedanje, da so nekaj naredili, medtem ko vse ostaja enako.
Pri preučevanju suma na spolno zlorabo otrok gre za potencialno kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen. V Sloveniji imamo strokovnjake s področja psihologije, ki se želijo otrokom približat tudi tako, da pridejo k njim na dom, z njimi vzpostavit zaupanje, navezat pogovor. Menim, da bi bilo za otroke izjemnega pomena, da bi se ekipe sestavljene s strokovnjakov iz različnih področij z različnimi znanji, pristopi in načini dela vključilo v postopke. Smiselno bi bilo tudi, da bi se problematiko spolne zlorabe otrok na ustreznem nivoju seznanili tudi vsi, ki smo v stiku z otroki – delavci na CSD, pediatri, pedagogi, učitelji, vzgojitelji in seveda starši. Sicer ostaja 70.000 le številka.

Podpis: Samo mama

Podatke sem črpala iz naslednjih virov:
1. European Parilamentary Research Service, https://epthinktank.eu/2021/11/16/european-day-on-the-protection-of-children-against-sexual-exploitation-and-sexual-abuse/, 18. 11. 2011
2. Lunina Vila, https://www.facebook.com/luninavilasop/photos/3226656727557972, 6.11.2021 (Evropska statistika kaže, da je bil spolno zlorabljen vsak peti otrok, kar pomeni, da je trenutno v Sloveniji več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe.)
3. Statistični urad RS, https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/104; 6.11.2021
4. Policija RS, https://www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/106578-vsak-otrok-ima-pravico-do-otrostva-18-november-evropski-dan-boja-proti-spolni-zlorabi-otrok; 6.11.2021
5. Maja Plaz, Katja Matko. Izkušnje mater po prijavi spolne zlorabe otroka – reviktimizacija preživelih. Javno zdravje 2019; 3: 1-6;

 

 

Oglasno sporočilo