Z avtorico uspešnice Ženska proste reje, knjige s provokativnim naslovom, ki nas popelje skozi življenje glavne junakinje Mirne smo se pogovarjali prav o tem knjižnem delu, svobodi, malo tudi o politiki, najljubši kulturi, novih načrtih za pisanje, za naš časopis pa je razkrila tudi svoj duhovni utrip.
Kako je nastala ideja o pisanju knjige Ženska proste reje?
Ko sta se hči in njen mož, zelo mlada, odselila na svoje, je v moji hiški postalo čisto tiho. Potreba po komunikaciji se je nezavedno udejanila tako, da sem začela še več brati, tako sem se povezala z mislimi drugih ljudi. In ker doma ni bilo nikogar, ki bi me poslušal, sem začela pisati. Nastajali so kratki fragmenti misli, pogledov, predelanih ali pa od drugih ljudi posvojenih spominov. Najprej sploh nisem pomislila, da pišem roman. Ko sem imela kakšnih štirideset strani, sem pisanje pokazala nekaj prijateljem. Njihovi komentarji so mi dali pogum, da sem se začela poigravati z mislijo, da poskušam oblikovati besedilo, ki bi si ga upala pokazati širši publiki.
Koliko časa je nastajal roman?
Pisati sem začela spomladi 2018 in po letu in pol se mi je zdelo, da imam nekaj konkretnega v rokah, potem sem pa še celo leto brala, spreminjala, tekstu kaj dodala in kaj odvzela. Zgodaj poleti 2020 sem imela verzijo, ki je šla v letošnjem letu v tisk.
Naslov vsekakor pritegne.
Naslov je poreden, se mi zdi. Malo provokativen, ironičen, zabaven. Nekdo mi je rekel, da se mu zdi žaljiv do žensk, a meni se zdi, da se ravno v podzavestni asociaciji na neko drugo živalsko vrsto skriva ost in kritika sistema, v katerem živimo. Roman je političen, družbeno angažiran, čeprav bi morda kdo na podlagi naslova pričakoval zgolj neko osebno zgodbo.
Nekateri pisatelji se začnejo prvenca otepati kot ne zadosti dobrega ter vso energijo polagajo v naslednjega. Kako je s tem pri vas?
Zavedam se, da sem na področju pisanja leposlovja čista amaterka in ne delam si prav nobenih utvar, da ima moje besedilo kakšno izjemno literarno vrednost. Iz množice naklonjenih odzivov bralk in bralcev pa vem, da sem napisala besedilo, ki ljudi nagovarja. Identificirajo se z različnimi temami, ki jih premleva moja Mirna in to mi povzroča ogromno veselja.
Zelo uživam v tem obdobju, ko se Ženska proste reje začenja brati že v ponatisu in se sploh ne ukvarjam s tem, da knjiga ne bi bila dovolj dobra. Všeč mi je, da sem bila dovolj pogumna, da sem se izpostavila na področju, kjer je moj izdelek le ljubiteljski. Stopila sem iz utečenih okvirov svojega strokovnega dela (pri katerem sem precej zahtevna, do sebe in do drugih, saj imajo napake lahko precejšnje posledice), se sprehodila po manj uhojeni potki in ob tem naletela na mnoga veselja, nove ljudi, nove okoliščine. Radovednica v meni ima pravi praznik.
Nadaljnjih leposlovnih avantur ne načrtujem, se bom kar strinjala z mislijo, da ima vsak od nas materiala za en roman. Nekateri seveda za več in tisti postanejo pisatelji. Jaz ni ne upam niti upati na njihovo družbo.
Glavni junakinji vašega romana je ime Mirna. Je Mirni mir podarila svoboda?
Uf, težko vprašanje… Dojemanje svobode je tako zelo individualno in intimno. Mirni je do miru pomagala zrelost, pa to, da se je dodobra razgledala po svetu, da je bila dovolj hrabra, da je strahovi niso ohromili in polegli na zofo. Predvsem pa se mi zdi, da ji je občutek svobode prineslo to, da je res močno povezana z naravo, da tudi dobro ve, kako narava deluje in da se v nobenem trenutku ne počuti, da je ona najpomembnejša. Zavedanje o tem, da si samo droben delček nečesa ogromnega, lahko zmanjša pritisk in prinese lažje dihanje. Dokler imaš občutek, da si ravno ti nekaj neprecenljivega, nadvse pomembnega in izjemnega, je življenje težko, saj je vse kar napraviš, na nek način usodno.
Mirna je sprva kot boginja ljubezni, varuhinja zaljubljencev Afrodita, nato je boginja modrosti Atena in nazadnje postane varuhinja ognjišča Hestija. Pravzaprav je ona vse troje ali ne?
Seveda, vse je ona. Njene temeljne vrednote ostajajo enake, se pa način, kako gleda nase, na druge in na svet v različnih obdobjih njenega življenja, spreminja. In zaradi spreminjanja zornega kota, ki ga prinesejo znanje in življenjske izkušnje, se spreminjajo tudi njeni motivi in seveda tudi reakcije v konkretnih situacijah. Z Mirninim spreminjanjem sem hotela pokazati, da je dobro, če smo v življenju prožni, če si dovolimo ob novih, spremenjenih okoliščinah na novo pretehtati svoja prepričanja in jih tudi spremeniti, če ugotovimo, da je to za naše življenje bolje.
Ali skozi dogodivščine glavne junakinje popisujete svoje življenje? Je Mirna Alenka?
Ne, Mirna ni Alenka, sva si pa glede izobrazbe in poklica iz praktičnih razlogov podobni. Kot amaterska avtorica sem ubrala lažjo pot in se izognila raziskovanju. Mirna bi bila težko geologinja ali pravnica, ker o teh strokah enostavno ne vem dovolj, da bi lahko bila v pisanju prepričljiva. V tem delu sem torej ubrala bližnjico. Mirino življenjsko zgodbo sem oblikovala tako, da mi je pri pisanju ponudila ogrodje za izražanje premislekov in pogledov na okolje, v katerem živimo. Kukala sem predvsem skozi eno lečo, uporabila en zorni kot, in sicer, da je človek integralni dela narave in ne nekaj izjemnega, posebnega, nenadomestljivega. Kot biologinja nisem niti malo antropocentrik, kot antropologinja bi to morda celo lahko bila, pa nisem. Tudi po tem, ko sem prebrala kar doberšen zalogaj družboslovnih del, nisem spremenila prepričanja, da Homo sapiens ni vrsta, ki bi se lahko obravnavala izven konteksta naravnega okolja. Kakšen zaprisežen družboslovec mi včasih očita, da ne poznam dovolj dobro sociologije, ekonomije, prava. Čisto možno in skoraj gotovo. Ampak… imam močan občutek, da bi bilo odlično, da bi tudi družboslovci odločno več vedeli o naravi.
Glavna junakinja vašega romana spreminja svet. Mislite, da je to mogoče ali lahko spremenimo le sebe?
Če spremenimo sebe, gotovo vsaj malce spremenimo tudi svet, saj smo mi sami njegov integralni del. Zadnje leto me je popolnoma očarala in zapeljala teorija o relacijski kvantni mehaniki, ki z vidika teoretske fizike razmišlja o času, resničnosti, odnosih, medsebojnih vplivanjih. Predvsem pa pravi, da nobena lastnost (česarkoli, ne samo ljudi) ni absolutna in da je vse odvisno od opazovanja in interakcije. Carlo Rovelli, Roger Penrose, Richard Feynman so trenutno moji znanstveni junaki, burijo mi domišljijo in močno vplivajo na to, kako doživljam sebe in svoje okolje, predvsem pa še dodatno utrjujejo moje prepričanje, da je konkretno znanje, osnovano na znanstvenih temeljih edina podlaga za relevantno razpravo.
Je svoboda mogoča brez odgovornosti, je to sploh prava svoboda?
Meje moje svobode se končajo tam, kjer se začno meje vaše svobode. Če neoliberalno mantro, da je potrebno sebe vedno postaviti na prvo mesto, vzamemo dobesedno, to vodi v družbo egoističnih individualistov, osamljenih, prestrašenih ljudi, ki so lahka tarča za manipulacije. Seveda je potrebno zelo resno upoštevati svoje potrebe in želje, a vedno znova presoditi, kaj neka osebna odločitev in pravica pomeni tudi za družbo. Tisti, ki vidijo samo svoje pravice, naj poskusijo samo kratek čas živeti nekje v popolni samoti, tam bodo vedno prvi. A hitro bodo ugotovili, da potrebujejo in želijo tudi stvari, ki jim jih lahko zagotavlja le družba. Torej se je praktično in celo oportuno prilagajati drugim in tako je na koncu dobro za vse.
Mislite, da je politikom mar za državljane ali se le sončijo v soju žarometov in si polnijo žepe?
Govoriva o sedanjem trenutku v tem prostoru, kajne? Iz dejanj aktualnih politikov (namerno se ne omejujem na vladno koalicijo in ne izvzemam večine opozicijskih politikov) je popolnoma jasno, da jim ni mar za državljane. Zasledujejo svoje individualne materialne interese in ker vedo, da bodo s koncem mandata postali praktično nezaposljivi, si poskušajo eksistenco za vsa prihodnja leta zagotoviti na hitro. Še v tem mandatu, iz trenutne pozicije moči. Za to temo si je tudi Mirna, tam nekje bolj proti koncu zgodbe, ko je že Hestija, vzela kar nekaj strani za razmislek. Preko svojega strokovnega dela imam že mnogo let zelo dober vpogled v kadrovanje v podjetjih v državni lasti in standardi z vsako naslednjo koalicijo samo padejo. Trenutno smo že tako daleč, da se odločevalcem niti videza spoštovanja postopkov in zakonodaje ne zdi več vredno ustvarjati. To je porazno, saj so strokovnost, poznavanje določenega področja, izkušnje in neodvisnost lastnosti, ki praviloma zaostanejo (ali pa tudi popolnoma izostanejo) v postopkih izbora članov nadzornih svetov ali uprav v podjetjih, kjer ima velik lastninski delež država. Najpomembnejša kakovost, ki lahko popolnoma neizkušenega kandidata izstreli na najodgovornejši položaj, je v tem času lojalnost določeni ideji ali celo le določenemu človeku. Znanje v Sloveniji ni vrednota, družba deluje tribalno: če si naš, bomo že poskrbeli zate. Funkcioniranje na podlagi dolžniško-upniških razmerij, ki nastanejo kot posledica delanja »uslug« ni konstruktivno. Vodi v korupcijo in razgradnjo pravne države in za skupnost ne pomeni nič dobrega.
Sicer ste biologinja in antropologinja, doktorirali pa ste tudi iz interkulturnih študij? Katera kultura vam je najbolj pri srcu?
Glede na formulacijo vašega vprašanja, skorajda ne morem odgovoriti drugače… srčna kultura mi je najbolj pri srcu. To zame pomeni, da nadvse cenim znanje, obožujem umetnost, da sem spoštljiva tudi do drugačnih, da ljubim ter da interes skupnosti postavljam pred svoj lastni interes.
Sem ena taka čisto prava dvoživka, moji temelji so naravoslovni, doktorat iz družboslovja pa mi je razširil pogled in omogočil precej poseben zorni kot opazovanja posameznika in družbe.
Kako bi se opisali?
To so pa najtežja vprašanja… Na intervjujih moje sogovornike sprašujem vse mogoče pričakovane in nepričakovane stvari in med tem, ko čakam na njihove odgovore, tudi sama razmišljam, kaj bi odgovorila. Vsekakor ne vsak dan enako, čeprav verjetno približno podobno. Sebe vidim kot eno veliko radovednico, zelo rada se učim, in še preden je to postalo moderno, sem iz lastnega vzgiba in potrebe čisto spontano uvedla vseživljenjsko učenje. Moja hči pravi: »Ti si največja piflarka v vesolju.« Popolnoma sem navdušena nad možnostmi, ki nam jih ponuja moderna tehnologija, dostop do znanja še nikoli ni bil tako enostaven kot sedaj, če se ti le ljubi poiskati relevantne znanstvene vire in če imaš predznanje in kapaciteto prebrati in razumeti tudi bolj zahteven tekst. Ravnokar, ob pisanju tega odgovora, sem izkoristila tehnologijo in našla podatek iz leta 2018, da je takrat vsak četrti odrasli Slovenec težko razumel preprosta besedila. To je kar zelo zaskrbljujoče, pomeni, da je četrtina odraslih funkcionalno nepismenih..
Se česa bojite?
Pokvarjenih ljudi.
Kako skrbite za duhovno plat življenja?
Berem. Ogromno, neprestano. Z veseljem in strastjo. Haruki Murakami s svojimi romani na tisoč straneh me niti malo ne prestraši, nasprotno, vem, da se bom kakšen teden imela zelo lepo. Njegovi preskoki v času, prostoru, vodnjaki, sobe brez izhoda, iz katerih lahko greš (večinoma, a ne izključno) le v sanjah, pobegle žene, izginule mačke, znamenja na koži. Uf. Pa Orhan Pamuk in izjemni Juilan Barnes, najljubši od vseh, so negovalci moje dušice.
Zaljubljena sem v gledališče. Tudi med lock-downom sem v svoji delovni sobi, na majcenem ekranu prenosnega računalnika, gledala prav vse »v živo« prenose predstav iz ljubljanske Drame. To so bili trenutki normalnosti, miru, užitka, življenja.
Ko moram kaj resnega premisliti, pa v gozd, v hrib, več ur, ko tako dihaš, da izdihaš skrbi in tesnobo in obstaja samo tukaj in zdaj.
Plavanje v mrzli vodi. Bohinjsko jezero prvega januarja, včasih moram malo razdrobiti led na obali, ko lezem v vodo.
Pogovarjanje. Poslušanje, artikuliranje svojih misli, argumentiranje, podatki. Brez tega res ne bi mogla. Na srečo je moj najožji krog ljudi enako radoveden kot jaz, ampak jih zanimajo druge stvari in tako nam za pogovor nikoli ne zmanjka zanimivih tem.
Kakšne akcije načrtujete za prihodnost?
Moj naslednji korak se že dogaja, začenjam pisati strokovno knjigo. Tu bom na domačem terenu, saj že petindvajset let opazujem, se učim in razmišljam o tem, kaj se dogaja z zaposlenimi v podjetjih. Izhajala bom iz svojih strokovnih temeljev, iz biologije, uporabila bom ideje relacijske kvantne mehanike in malce, ko bom govorila o komunikaciji in o odnosih, tudi model kokreativne transakcijske analize. Naslova še nimam, a gotovo bo nekaj, kar bo nakazovalo na nujnost čisto drugačnih ureditev odnosov na relaciji delavec – delodajalec; lastnik – zaposleni. Velik izziv, ampak tudi veliko vznemirjenje in občutek odgovornosti, saj poskušam prispevati k spreminjanju družbe v smeri sodelovanja, spoštovanja in sožitja. Pogosto bo uporabljena beseda spoštovanje.
Če bi imeli še mesec dni življenja, kaj bi počeli?
Bila bi doma, povabila bi svoje najbližje, da se za čas, ki mi je še odmerjen, priselijo k meni. Druženje, gledanje v oči, spominjanje, veliko smeha. Nič obračunov s preteklostjo. Nič izpolnjevanja neizpolnjenih želja v zadnjem trenutku. Nič cirkusa, samo bližina.
Saša Bešter
