Nadaljujemo s sprehodom med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. V muzeju je na voljo tiskani vodnik, s katerim se lahko podate na pot, in v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. Za najavljene skupine obiskovalcev omogočimo tudi strokovno vodstvo po tematski poti, ki jo prilagodimo starosti, zahtevnosti in željam naročnikov.
Predstavili smo vam že tri domače slamnikarske delavnice – Cerarjeva, Koširjeva in Jančigaj-Ravnikarjeva slamnikarska delavnica – nadaljujemo s »tujimi«, ki so jih postavili Tirolci in Sudetski Nemci. V začetku 19. stoletja, ko v drugih slamnikarskih središčih po Evropi že govorimo o industrijski proizvodnji slamnikov, je to panogo v vzponu spodbujala tudi Avstro-Ogrska monarhija. V 60-tih letih 19. stoletja so v Domžale prišli Tirolci in Sudetski Nemci, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo, energetske vire in nekateri tudi premožne neveste, saj je bila domača slamnikarska obrt že vzpostavljena. Nadgradili so jo s podjetniško idejo, sodobno tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja. Mednarodno uveljavljena slamnikarska industrija je na trg poslala več kot milijon slamnikov in sezonsko zaposlila okoli tisoč delavcev in delavk. Ta čas so Domžale doživele gospodarski napredek ter z njim povezane socialne spremembe in prosvetno-kulturni razvoj kot redko kateri slovenski kraj.
J. Mellitzer, Kleinlercher & Co. Domžale ali »Nova fabrika«
»Nova fabrika« je svoje ime dobila po tem, da je bila prva nova tirolska slamnikarska tovarna v Domžalah, ki ji tudi po arhitekturi lahko rečemo tovarna. Bila je tudi prva tirolska tovarna, ki je klonila po prvi svetovni vojni. Danes so v njej prostori Občine Domžale in upravne enote.
Zgrajena je bila leta 1874 in kot taka je med zgodnejšimi industrijskimi objekti na Gorenjskem. Pred tem so tirolski slamnikarji za proizvodnjo večinoma uporabljali objekte, ki so jih odkupili od domačinov, ali pa se nove stavbe niso bistveno razlikovale od kmečkih hiš v okolici. »Novo fabriko« so zgradili Pavel Mellitzer, Andrej Kleinlercher in Simon Blasnig ter drugi na takratni Vilarjevi njivi izven vasi v Zg. Domžalah. Podjetje je imelo sedež na Dunaju in podružnice v večjih krajih Srednje Evrope. Bila je prva tirolska tovarna, ki je ustavila svojo proizvodnjo po 1. svetovni vojni, in sicer leta 1927. Po tem je bilo v poslopju mnogo različnih dejavnosti. Stavba je bila nadzidana za eno nadstropje. Danes so v njej prostori Občine Domžale in upravne enote.
Iz starih fotografij je razvidno, kako je tovarna s svojim velikim volumnom izstopala v takratnem naselju. Poleg tega je bila zgrajena popolnoma na samem – na njivi. Območje okoli tovarne je šele nekaj desetletij kasneje postalo središče kraja. (Razglednica iz arhiva Knjižnice Domžale)
Naslovna fotografija:
Pogled na tovarno po 2. svetovni vojni. Februarja 1945 so poslopje bombardirala zavezniška letala in je bilo precej poškodovano, po vojni pa obnovljeno in nadzidano za eno nadstropje. (Fotografija iz arhiva T. Ravnikarja)
Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Brojan Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale 2012. Fotografije so iz arhiva Slamnikarskega muzeja Domžale.
K.R.K.
