Korupcija kot nacionalna vrednota

0
729

Pred kratkim je mednarodna civilna iniciativa objavila zadnje izsledke o porasti korupcije pri nas. Mi pa nič. Pričakovala sem buren odziv z vrha (mislim državnega), vendar je le pravosodni minister bleknil, da je to zgolj na nivoju zaznave, da ni nobenih dokazov. Vsi drugi so bili tiho, niti mediji niso kaj preveč komentirali, ker nikoli ne veš, komu boš stopil na žulj. Služba je pa le služba.

Očitno smo iz takega testa, da na besedo korupcija reagiramo kot na nekaj pozitivnega, na nekaj, kar nas dela frajerje, kot na nekaj, kar se nas ne tiče, saj to itak goljufajo državo, ne pa nas, posameznike. Če samo natančneje pogledamo župane po občinah: ta se znajde, ta bo dober župan, pravijo. Ali pa: ta zna poskrbeti zase, to pomeni, da bo tudi za nas in korupcija se veselo pretaka iz vreče v žepe. Ste kdaj pomislili, ko se jezite na razne cestne zapore zaradi flikanja asfalta in potem razkopavanja zaradi kakšnih cevi, zakaj hudiča ne opravijo tega naenkrat, hkrati? Ja, vidite, nekdo ima interes, da ni treba državi prijaviti del, ki so vredna več kot 20 tisoč evrov, ni potreben natečaj, ni bojazni, da se kot izvajalec del pojavi en brezveznik, ki ga na občini ne poznajo. Vse sitnosti odpadejo, delo dobi tisti, ki bo stisnil nekaj v žep ali pa vrnil uslugo za uslugo, pa še cene nihče ne preverja. Temu se reče majhna, a donosna in cvetoča korupcija, za katero morda vedo le občinski svetniki.

Druga, zelo razširjena in malo večja korupcija je recimo lobiranje pri nabavah v zdravstvu, javni upravi ali šolstvu. Človek ne more verjeti, zakaj dobivajo posle  za razne nabave podjetja, ki nimajo na tem področju nobenih znanj, nobenih izkušenj in kljub vsem komisijam, ki o tem odločajo, gre to skozi. Za izdajo šolskih učbenikov ali računalnikov dobijo  naročila taki, ki so se doslej ukvarjali recimo s kmetijstvom ali gradbeno mehanizacijo. Če se kakšen zablodeli inšpektor vtakne v kaj takega, ga doleti najmanj premestitev na drugo področje. Zato poskrbijo znanci na ministrstvih.

Tista prava, velika korupcija pa se dogaja čisto na vrhu, tam, kjer se vrstijo nabave velikih vrednosti, kot je recimo nabava za državne rezerve, kot je  recimo nakup orožja ali opreme, kjer je nosilec projekta ministrstvo ali država. Tam so vsote vrtoglave, mnogo je prisklednikov in lobistov, ki pristavijo svoje piskrčke, nekateri kar lonce in kotle.  Postopki so znani, poti utečene, interes običajno seže tudi preko meja.  Ker so to velike vsote, jih je težko prikriti pred mediji; lahko pa potem ob samih nakupih zasledimo velika odstopanja, anekse zaradi menda nenadne podražitve, ko pride do dejanskih nabav.

Tovrstna korupcija tiho zdrsi mimo državljanov, saj so prepričani, da oni pač niso prav nič oškodovani, da to itak uporabljajo samo politiki v medsebojnih obmetavanjih v parlamentu. To je odrinjeno daleč nekam proč od naše zavesti. Zato je pravosodni minister tako zlahka zamahnil z roko, češ da gre zgolj za neke zaznave brez dokazov.

Dokazi tičijo čisto drugje: v velikem porastu revščine, povečanju števila lačnih otrok, v stalnih bojih sindikatov s kapitalom; dokaze lahko vidimo vsak dan na cesti v obliki sanjsko dragih avtomobilov  ali  luksuznih hiš in stanovanj. Morda pomislite: kako sem jaz  lahko tako nesposoben, da niti bednega stanovanja v bloku ne premorem, da  moram pralni stroj vzeti na kredit, da moji otroci še niso videli morja?!

Tu, vidite, je zaznava korupcije, ki  je ne odkrije  nobena komisija, nobeno računsko sodišče ali varuh človekovih pravic! Na podoben način, kot v tem  zapisu,  korupcijo pri nas zaznava  civilna iniciativa, le naše institucije je ne zaznajo. Vse je v skladu z zakonom.

Dokler bomo samo tako, kot odgovorni minister, zamahnili z roko, češ, saj se ne da nič storiti, bo žal tako!

D. Šraj

________________________________________________________________
https://siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-trideset-let-izbrisa-trideset-let-sramote-573186

 

Oglasno sporočilo