Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (5)

0
359

Nadaljujemo s sprehodom med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. V muzeju je na voljo tiskani vodnik, s katerim se lahko podate na pot, in v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. Za najavljene skupine obiskovalcev omogočimo tudi strokovno vodstvo po tematski poti, ki jo prilagodimo starosti, zahtevnosti in željam naročnikov.

Predstavili smo vam že domača slamnikarska podjetja Cerar, Košir in Jančigaj-Ravnikar, nadaljujemo pa s »tujimi« tovarnami, ki so jih postavili Tirolci in Sudetski Nemci. Pomembna sprememba v proizvodnji in prodaji slamnikov se je zgodila leta 1866. Avstro-Ogrska je že prej začela omejevati vsako krošnjarjenje, tistega s tujimi izdelki pa je celo prepovedala. Tirolski podjetniki, ki so naše območje poznali kot krošnjarji, so zato svojo proizvodnjo slamnikov iz Marostice v Benečiji preselili v Domžale in Mengeš. Temu sta botrovali politika ter na novo zarisana meja med Avstrijo in Italijo. Leta 1867 so začeli delati s stroji, kar je povsem primerljivo z drugimi slamnikarskimi centri po Evropi. Tudi kasneje je bila tehnologija izdelave slamnikov povsod zelo podobna. V tem času se je s slamnikarsko obrtjo v Kamniškem okraju ukvarjala polovica prebivalstva, tj. okoli 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov – od tega so jih v tovarnah dokončali, sešili in oblikovali 367.000 kosov. V Domžalah je bilo leta 1880 šest tovarn z okoli 400 zaposlenimi, v Mengšu ena, do leta 1902 pa je število tovarniških in večjih obrtnih slamnikarskih obratov naraslo na 25.


Bratje Kurzthaler, Slamnikarska tovarna v Domžalah

Na današnjem parkirišču ob tržnici v samem središču mesta je nekoč stala Kurzthalerjeva slamnikarska tovarna. Od celotnega tovarniškega kompleksa se je danes ohranila za tisti čas sodobna stanovanjska vila, ki še danes velja za eno najlepših stavb v Domžalah. Zgradili so jih beneški gradbeni mojstri, ki so jih tirolski tovarnarji pripeljali s seboj iz Marostike v Benečiji.

Preden so leta 1868 prišli v Domžale, so se bratje Kurzthaler s slamnikarskim poslom ukvarjali v Marostici v Italiji in v Welsu v Avstriji. Kupili so Pavlijevo gostilno v Zg. Domžalah, ki je stala na samem in je bila zato zelo primerna za podjetno načrtovanje novih tovarniških objektov. Leta 1876 so sezidali hišo, ki so jo leta 1900 za eno nadstropje nadzidali. Hiša je po zunanjem izgledu posnemala večje stanovanjske hiše v Domžalah. Za hišo so postavili tovarniške objekte. Največji napredek je tovarna dosegla v letih 1909 in 1910, ko so zgradili elektrarno na parni pogon, novo barvarno in belilnico ter pomožne stavbe. V letih 1912 in 1913 je bila zgrajena sodobna stanovanjska vila. Podjetje je delovalo do leta 1931, ko so se tirolska podjetja zaradi nižanja stroškov poslovanja združila v enotno podjetje, imenovano Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d.z.o.z. Od vseh objektov Kurzthalerjeve slamnikarske tovarne danes stoji le stanovanjska vila in ohranja nekdanjo zunanjo podobo, izgubila pa je vrt, navezavo na industrijski objekt ter parkovne površine. V njej imajo svoje prostore različna podjetja.

Naslovna fotografija:

V nekdanji Kurzthalerjevi slamnikarski tovarni je bila po drugi svetovni vojni slovenska destilarna, kasneje ena od lokacij znane slovenske tovarne Alko. Tovarniški kompleks je bil porušen v 90-tih letih prejšnjega stoletja. (Vir: arhiv MMK, reprodukcijo hrani Slamnikarski muzej Domžale)

Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Brojan Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale 2012.

K.R.K.

 

Oglasno sporočilo