Pred kratkim se je končala hvalevredna prostovoljna akcija sajenja dreves. Po žledolomih, lubadarju in drugih, tudi človeških ujmah, je takšen prispevek, četudi skromen, morda znanilec upanja, da država ostane prepoznavna po gozdnatosti. Medtem na ministrstvu za kmetijstvo resno razmišljajo, da bi sklenili dodatek k pogodbi o upravljanju državnih gozdov. Vsebina spremenjene pogodbe bi družbi Slovenski državni gozdovi omogočila, da bi tiste državne gozdove, ki so jih občine opredelile kot kmetijska zemljišča, izsekali. V naravi bi to pomenilo posek do četrtine gozdov v lasti države. Gre za količino lesa, ki je skupaj ne zmoreta niti žledolom in lubadar. V kolikor bi šlo za zakonodajni predlog, bi takšen poskus gotovo presojali državljani kot lansko poletje na referendumu o vodi. Ustava sicer ne omogoča referenduma na dodatek k pogodbi, vendar pa je za ta primer mogoče uporabiti precej močnejše demokratično orodje. Po štirih letih bo praznik demokracije, in višja kot bo udeležba, slovesneje bo.
»Situacija je povsem solidna, stvari gredo na bolje. Kaj, da ni svobode in demokracije, ali je bil že kakšen novinar zaprt?« Navajam povprečne izjave tistih, ki se jim zdi stanje v državi dobro ali vsaj sprejemljivo. Mnenje spominja na počutje okuženega, ki ne ve za okužbo ali jo zanika. S plašnicami se prav daleč ne vidi. Tiste brez njih pa jih dosedanji razvoj plaši. Da bi bil kar najbolje pripravljen replicirati na gornjo trditev, sem sestavil krajši seznam, ki ga je vredno prebirati naslednja dva tedna:
– geneza 14. vlade je izdaja volivcev dveh strank, katerih poslanci so prelomili obljube,
s kom nameravajo sodelovati. Volja ljudstva ni bila upoštevana;
– sporne nabave zaščitne opreme, kazenski pregon je v teku;
– imeli smo eno najdaljših šolanj na daljavo v EU, policijsko uro in občinske zapore
(minister pa z vodo in sendviči v gostilni);
– mnogo izmed interventnih ukrepov je bilo spoznanih za neustavne. Vlada je namreč
suspendirala državni zbor kot eno izmed vej oblasti, sodno pa stalno omalovažuje;
– čestitke za zmago slovenskemu zetu, stalni spori in nizkotne objave v tvitosferi;
– neimenovanje evropskih delegiranih tožilcev ter nefinanciranja STA-ja;
– poskus spremembe zakona o vodah;
– vodja NPU postane tesna prijateljica razvpitega davčnega utajevalca;
– zadeva glupi davki.
Seznam je najkrajši mogoč povzetek, vendar hkrati odločno predolg. Stanje je podobno kot pred časom onkraj Atlantika, ko so bile afere tako pogoste, da so postale normalnost. Na srečo je bilo dve leti premalo, da bi izvršilna oblast konkretneje posegla v druge institucije. Ustavno sodišče, celoten sodni sistem, Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije in številni drugi organi ter civilna družba so nastavljali zrcalo in vsaj za silo preprečevali erozijo pravne države. Pravna država pomeni, da je delovanje državnih organov pravno vezano in v kateri so zagotovljene temeljne pravice, torej pravna država kot vladavina prava. Ne vladavina ene stranke, natančneje ene osebe, ki ima premajhen poštni nabiralnik, zastaranje pa je njegov najljubši pravni institut. Ne glede na rezultat pa bo zagotovo veljalo slednje, višja ko bo udeležba na volitvah, večjo moralno politično legitimiteto bo uživala nova vlada. So vam ljubši kolesarji pred državnim zborom ali prižigalci sveč pred sodiščem? Ena izmed skupin bo po volitvah imela zagotovo več dela.
V.O.
