Prosim, eno gasilsko!

0
579

Tako smo  rekli, kadar smo želeli, da se vesela družba fotografira skupinsko, vsi na eni sliki, za lep spomin. V znamenju gasilcev je minila druga polovica julija, ko je rdeči jezik lizal kraške gmajne in grozil vasem in ljudem.  Ampak res, z velikim upanjem in vero je cela država zrla v ekrane in čakala odrešilnih novic, da je ogenj ukročen, s posebnim ponosom smo poslušali zvečer poročila, ko so posamezni  vodje poročali o vsakodnevnem boju z ognjem. Priča smo bili veliki solidarnosti med gasilci, med sosednjimi državami,  med prebivalstvom, ki se je sproti s pozornostmi skromnih prigrizkov zahvaljevalo pogumnim fantom in dekletom, ko so od utrujenosti popadali po tleh in takoj spet nadaljevali z ognjeno borbo.

Je bil pa pravi počitek za oči in ušesa, saj za politiko ni bilo ne časa ne prostora. Politične zdrahe so se morale umakniti iz dnevnih poročil, videvali smo le predsednika vlade in obrambnega ministra, ki sta se oglašala, kolikor je bilo nujno potrebno zaradi komuniciranja in usklajevanja aktivnosti. Kakšna blagodejna tišina, kakšen zdraharski mir.

Žal ne za dolgo. Kmalu so se oglasili črni, zeleni in rumeni mediji, ki so začeli razpihovati ozračje, sicer polno skrbi za ustavitev ognjene stihije. Najprej so se pojavila kot droben plamenček zlobna namigovanja o krivdi za požar: kriva je civilna družba, kriv je propadli referendum, kriva je vlada, krivi so kolesarji, krivi so novinarji in tako dalje. Pa se je začelo politično podtikanje, iskanje šibkih točk nasprotnikov,  zmanjševanje resnosti grozeče katastrofe tudi z veseljačenjem ene od strank v bližini požarišča. Tako se je kot kača priplazila surova in na vse grdobije pripravljena politika v dejavnost, ki je resnično ostala poštena, srčna, hrabra, pripravljena zastaviti tudi življenja, ki ni spraševala ne po denarju, ne po prostih urah niti po nadomestilih. Grdo je to zarezalo v zavest navadnih državljanov in še bolj približalo gasilstvo ljudem. Nihče ni spraševal, kakšne politične opcije je ta ali oni gasilec, nihče ni pomislil na to, da ne bi priskočil na pomoč kolegu zato, ker je levega ali desnega prepričanja, ker hodi v cerkev ali v džamijo, nikogar ni motila svetlejša ali temnejša polt ali drugačno narečje.  V tej hudi nesreči so vsi bili ljudje. Tako tisti, ki so gasili in reševali kot tisti, ki so trepetali za svoje imetje in življenja.

Kot paradoks vsemu temu je vodni top prvič resnično služil ljudem kot gasilski pripomoček, robokopov ni bilo na spregled, niti tistih, ki so v parlamentu najbolj glasni in žaljivi. Požar je združil Slovence v eno misel, v eno skrb:  samo, da se požar ukroti!

Menim, da političnim krokarjem ta požar ni šel v njihov kontekst. Zato: živeli gasilci, hvaležni smo za vse!

D.
Fotografija je simbolična!

Oglasno sporočilo