Vladimir Prebilič. Tisti kandidat za predsednika države, ki je temeljito premislil svojo odločitev za kandidaturo. Doktor obramboslovja, nekdanji predstojnik katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, dvanajst let župan. Pristaš premišljenih odločitev, ki se je opredelil za nestrankarsko kandidaturo in človek, ki se zaveda, da mora funkcija predsednika predstavljati vse državljanke in državljane.
Zakaj ste se odločili za kandidaturo za predsednika republike?
Odločitev za kandidaturo je temeljito premišljena in je plod dveh dejstev: prvo je to, da sem skozi 12 let opravljanja funkcije župana dokazano ugotovil, da je razvoj mogoč izključno skozi sodelovanje, spoštovanje vseh, tudi tistih, ki ne delijo tvojega mnenja ter premoščanje ideoloških prepadov, česar, ocenjujem, močno primanjkuje v Sloveniji. Drugo dejstvo je podpora županj in županov, brez katere bi ne bilo mogoče oblikovati mreže podpore po Sloveniji. To drugo je bilo izvedljivo zgolj zato, ker moja kandidatura ni strankarsko utemeljena in je iskreno in resnično brez podpore različnih omrežij. Samo tovrstno neobremenjena kandidatura omogoča opravljanje predsedniške funkcije brez podrejanja interesom zdaj enih in pozneje drugih. Funkcijo predsednika vidim kot politično avtoriteto v državi, ki ima dolžnost jasno zavzeti stališče in z vsemi močmi preprečevati pojav morebitnih stranpoti vlade, katerim smo bili priča v preteklosti.
Ste kočevski župan, ki ne išče podpore strank, pač pa podporo volivcev. Vašo kandidaturo pa podpirajo tudi županski kolegi iz kluba neodvisnih županj in županov.
Drži. Podpora županj in županov je bistvena, kar pa ne pomeni, da si sodelovanja ne želim tudi z nekaterimi političnimi strankami. A s pomembno razliko, če bi to bila v prihodnosti možnost, bom vztrajal na pomembnem pogoju – podpora ne more in ne sme biti pogojevana z mojim morebitnim opravljanjem predsedniške funkcije. Sodelovanje mora biti utemeljeno na partnerstvu in ne na konceptu politične naložbe v kandidata. Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem kolegicam in kolegom, ki so mi namenili pomoč in mojo idejo iskrene kandidature podprli.
Doktorirali ste na področju obramboslovja in bili med letoma 2007 in 2011 predstojnik katedre za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Kako se spominjate tega obdobja?
To obdobje je bilo izjemno zahtevno. Vodenje katedre za obramboslovje je sovpadalo s pojavom finančne in gospodarske krize, ko se je zdelo, da varnost ni bistvena in je dana sama po sebi. Sredstev je primanjkovalo povsod, obrambni sistem je doživel drastično zmanjšanje sredstev, kar se je pokazalo tako pri izvajanju vojaškega modula, ki je bil naposled ukinjen, kot tudi v zmanjševanju interesa za vpis mladih v izobraževalni program. Povrh se je izvajala bolonjska reforma, ki je v marsičem spremenila način izvajanja študija ter zahtevala spremembe tudi pri nas, profesorjih. Po izvolitvi na funkcijo župana leta 2010 sem pred iztekom mandata podal svoj odstop s funkcije predstojnika, saj ni bilo mogoče usklajevati vseh obremenitev. Kljub temu sem katedro predal svojemu nasledniku v dobri kondiciji.
Kaj vse ste že dosegli kot župan občine Kočevje?
Med najpomembnejše dosežke prištevam izdatno povečanje občinskega proračuna, ki je pred leti znašal v realizaciji 12 milijonov €, danes pa projekcije kažejo na realizacijo proračuna v višini 30 milijonov € ob enakem številu zaposlenih v občinski upravi. Smo druga najbolj investicijska občina v državi, saj investiramo kar 1.365 €/prebivalca, kar je trikrat več od povprečja v Sloveniji. Brezposelnost smo znižali s katastrofalnih 27% na 9%, odprli številna nova delovna mesta ter postali za gospodarstvo atraktivna lokacija (svetovni proizvajalec robotov Yaskawa), ki zagotavlja komunalno opremljene površine za investitorje po izjemno konkurenčnih cenah. Zaustavili smo odseljevanje prebivalcev iz občine, pridobili nove izobraževalne programe na srednješolski ravni, ki sledijo pričakovanjem lokalnega gospodarstva. Praktično iz nič smo na osnovi občinskih investicij razvili turizem v kamp na jezeru, izgradnjo mladinskega hotela, centra gorskega kolesarjenja in izgradnjo kulturnega centra. Vse to pa se izjemno pozna tudi na boljši socialni sliki Kočevja. A delo župana nikoli ni končano in seveda ostajajo izzivi tudi za morebitnega naslednika.
Menite, da je predsedniška kandidatura smiselna le ob širši podpori, ki presega okvirje posameznih političnih strank? Zakaj?
Absolutno. Predsednik republike je poleg župana edina neposredno voljena funkcija v Sloveniji in zato mora predstavljati vse državljanke in državljane, ne oziraje se svetovni nazor in/ali politično opredeljenost. To je mogoče izključno ob preseganju ideoloških delitev, ki so največkrat umetno ustvarjene. Nikakor se ni mogoče znebiti občutka, da se delitve med vse nas vsiljujejo. Ob obiskovanju različnih krajev po Sloveniji sem spoznal ogromno izjemnih ljudi, ki znajo in zmorejo sodelovati in so zato tudi uspešni. Tovrstno razmišljanje želim vnesti tudi v slovenski politični prostor.
Soglašate, da se na “volilni – referendumski dan” uvede tudi vprašanje: Ali se strinjate z ukinitvijo Državnega sveta z dopolnilom, da se odložilni veto kot najmočnejše orodje nadzora prenese na predsednika republike?
Tovrstna ideja je zanimiva, a nisem pristaš nepremišljenih rešitev. Spreminjanje slovenskega političnega sistema je lahko smiselno in je nemara po treh desetletij celo priporočljivo, saj je vedno mogoče najti rešitev za izboljšave, bi si pa želel temeljitega soočenja mnenj stroke ter širše javne razprave. Državljankam in državljanom bo povrnjeno zaupanje v politični sistem samo, če bo ta razumljiv in bo užival legitimnost med njimi. Ker je predsednik republike neposredno voljen, je morda mogoče razmišljati o krepitvi pooblastil, vendar ob temeljitem premisleku.
Ali mislite, da bi bilo potrebno funkcijo predsednika republike popolnoma spremeniti? Zakaj?
Popolna sprememba funkcije predsednika republike po moji oceni ni potrebna, saj tudi dandanes predsednik republike ni brez vseh pooblastil, kot se to prevečkrat razume. Ima izjemno pomembno vlogo predlagatelja na področju volitev ustavnih sodnikov, protikorupcijske komisije, nepomemben pa tudi ni v postopku imenovanj veleposlanikov. Je pa res, da je pri opravljanju funkcije veliko odvisno od karakternih značilnosti tistega, ki to funkcijo opravlja. Kot sem omenil, razumem to funkcijo kot politično avtoriteto in jo želim v tem pogledu tudi udejaniti. To pomeni, da morda koga ujezim ali morda komu ne bom všečen, a pri tovrstnih funkcijah je vedno tako. Določene odločitve so pomembne in nujne tudi tedaj, ko morda niso popularne. V tem delu se politik loči od državnika.
Vztrajate pri uresničevanju ideje o tem, da se preseže protokolarnost funkcije predsednika države? Kako bi to izpeljali v praksi?
Vse se začne že v času kampanje. V kolikor je ta utemeljena na neodvisnosti, je mogoče pozneje tako tudi ravnati, torej enakopravno do vseh, ne oziraje se na ideološko opredelitev vlade. To pomeni aktivno podpreti tista dejanja, ki pomenijo vsestranski razvoj države in biti kritičen do tistih, ki to niso. Sam želim biti bolj prisoten na področju varnostnih vprašanj, zunanje politike in že omenjenih kadrovskih vprašanj, kjer je po moji oceni mogoče še več prostora nameniti strokovnosti in manj pričakovanju političnih strank. V luči zadnjih dogodkov v svetu želim biti tudi glas trajnostnega razvoja in glas delavcev in vse večjega števila revnih starejših, ki si ne zaslužijo takšnega odnosa države.
Se vam zdi problematično, če bi ena stranka imela tri pozicije v državi, v primeru, da bi zmagala Marta Kos? Bi bilo to orbanovsko?
Ne želim komentirati drugih kandidatur. Vsak kandidat se podaja v tekmo z željo, da na koncu zmaga. Dejstvo pa je, da vsaka demokracija temelji na vzvodih delitve moči in medsebojnega nadzora. Če se izvaja koncentracija moči, nas zgodovina uči, da v teh primerih skoraj vedno pride do zlorab moči, kar se konča slabo za vse, predvsem državljanke in državljane. Prepričan sem, da poznate rek, da oblast kvari sama po sebi, popolna oblast kvari popolnoma. Predstavljajte si, da ena stranka obvladuje tri najmočnejše funkcije in obenem še stremi k ukinitvi edinega, ki ji stoji na poti, to je Državni svet. Že vnaprej se kaže tendenca po naslednjem koraku in po koncentraciji moči, brez upoštevanja mnenj lokalnih skupnosti in drugih strokovnih javnosti, ki so zastopane v državnem svetu.
Ob kakšnih temah se mora oglasiti predsednik države?
Seveda je to prepuščeno nosilcu funkcije. Sam sem pristaš preudarnega odzivanja predsednika republike, a so točke, kjer je to nujno potrebno. Tako to velja vedno, kadar se posega v temelje demokracije – omejevanje človekovih pravic, problematiziranje vladavine prava, obračunavanje z mediji in novinarji, poseganje v svobodo govora, deklarativno slabe odločitve Vlade, predstavljanje Slovenije v mednarodnem prostoru, oblikovanje varnostne politike,… Kot je razvidno, je tem kar nekaj. Je pa poleg izražanja mnenja pomembno tudi vztrajanje pri tem. Ravnanje nekdanje Vlade s STA je primer, ko velja biti skrajno oster in spodbuditi tudi javnost k temu, da se tovrstne prakse onemogočijo. Prav tako prizadevanja za urgentno implementacijo trajnostnih projektov.
Kakšnega predsednika ali predsednico potrebuje slovenska družba?
Menim, da mora biti ta funkcija blizu ljudem. Vsaj meni se zdi, da je politična elita v marsičem odtujena od realnih problemov ljudi. Prav predsednik lahko premošča tovrsten prepad. A to je mogoče, če ti je delo z ljudmi blizu, če si vpet v realen svet in če rešuješ realne probleme. Funkcija župana je nedvomno prav to in te izkušnje si želim prenesti na funkcijo predsednika. Bodoči predsednik mora biti preudaren, a hkrati jasen in tudi vztrajen pri stvareh, ki so nedopustne. Nikakor pa ne vidim predsednika kot nekoga, ki se prepira in vnaša nemir v slovenski politični prostor, ker je tega že sedaj preveč in v skrajno zahtevnih časih pred našimi vrati ne potrebujemo dodatnih sporov. Torej preudaren, dostojanstven, pravičen in z razvitim socialnim čutom.
Kakšna je vaša nazorska opredelitev?
Sam bi se opredelil kot leva sredina, a naj takoj dodam, da sam ne pristajam na tako poenostavljene delitve ljudi. Zakaj? Ker sem se naučil ljudi presojati po njihovih dejanjih in ne po nazorski opredelitvi. Dobre je mogoče najti na obeh političnih spektrih, kar velja tudi za tiste slabe. Nemara je prišel čas, da na ta način sprejemamo drugačnost med nami tudi pri svetovno nazorskih opredelitvah, torej, da te niso izključevalne.
Katerim vrlinam ostajate zvesti?
Meni izjemno veliko pomenijo vrline kot so iskrenost, poštenost, transparentnost, vztrajnost, spoštovanje in skromnost. Velikokrat me, tudi novinarji, spomnijo, da pravkar naštete vrline v slovenski politiki že dolgo nimajo več domovinske pravice in da sem vse preveč naiven in vidim stvari idealistično. Sam menim drugače. Moje dosedanje delo je utemeljeno na vsem naštetem in podobna pričakovanja imam do tistih, s katerimi delam. In ne boste verjeli, spremembe so mogoče! Drži, ne pridejo čez noč, a vztrajanje pri njih vedno obrodi sadove. Ne vem, zakaj je potrebno v politiki toliko slepomišiti, zavajati, potvarjati in podobno. Največji kapital politika je prav iskrenost do ljudi. Ni vedno lahko, tudi ni to vedno dobro sprejeto, a na koncu vseh koncev je to edini način, s katerim lahko na vodilnem položaju dosegaš cilje, ki so dobri za vse v družbi.
Kako vidite prihodnost Slovenije?
Slovenija je izjemna država. Narava mojega profesorskega dela in dela župana v Svetu Evrope mi je omogočila veliko poti v tujino in šele, ko primerjaš kvaliteto življenja pri nas in v tujini, se vidi nadpovprečnost naše države. To seveda ne pomeni, da nimamo slabosti in veliko je mogoče spremeniti na bolje, a pregovorno tarnanje nad vsem se mi ne zdi na mestu. Pa vendar, ko govorimo o prihodnosti Slovenije, je temeljno vprašanje, kaj hočemo mi kot družba. Politika je sredstvo za udejanjanje naših pričakovanj in zato je tako pomembno, da smo aktivni, zahtevni, ambiciozni in imamo realna pričakovanja. Naivno je misliti, da nam bodo izvoljeni predstavniki ljudstva ponudili odgovore na vsa vprašanja kar sami od sebe. Zato trdim, da je prihodnost v marsičem odvisna od nas tudi v obliki organizirane, argumentirane in kritične družbe.
Saša Bešter
