»Kaj je z vami v Domžalah? Enkrat na leto pridemo na obisk, pa je vedno vse razkopano in polno zapor, Domžale pa vedno enake!?« Tako me je na pol v šali vprašala znanka, ki živi v tujini in običajno za poletne počitnice obišče svoje domače.
Najbrž smo domačini že tako navajeni na razkopano mesto, na ceste zapore in obvoze, da sploh več ne opazimo tega, kar je tujcem takoj jasno: kar naprej kopljejo in prenavljajo, pa vendar ostaja vse enako, kako je to mogoče? Preureditev križišča v krožišče je že ena taka poletna predstava za javnost, ki je omrtvila utrip mesta.
Če samo malo natančneje pomislimo, se vsako poletje odvija ista scena: zapora cest, upočasnjen promet, obvozi in vse polno prahu. Saj se vsi spomnimo: lansko leto so prenavljali ploščad pred Tušem – vse poletje so potekala »dela«, od katerih je bilo videti večino časa le enega ali dva delavca z lopato, lokali zaprti, dohod do trgovine otežen; konec poletja, ploščad končana, pričakovali bi čisto nov videz – pa je le siva gmota pustega betona in nekaj plastičnih miz, brez zelenja, cvetnih korit, fontane…
Dve poletji nazaj so bile Domžale zavite v prah in ozaljšane s tablami ‘obvoz’ in ‘delo na cesti’, potekala je prenova Kolodvorske. Žal samo kozmetična olepšava brez resnih sprememb. Poletje pred tem je bilo mesto blokirano zaradi popravila mostu pri Repovžu, kolone pločevine, segrete od poletne vročine, nervozni vozniki in vprašanja: kaj za hudiča pa spet delajo? Tudi tokrat le dva, trije delavci z lopatami, na gradbišču vse poletje ni bilo opaziti kakšnega večjega premikanja, dostop do mesta pa nemogoč vse do jeseni. Podobno se je dogajalo, ko je potekala obnova fasade na kulturnem domu Franca Bernika: vse vroče poletje je bil promet otežen, za skrivnostnimi zavesami okoli objekta pa se je komaj kaj premikalo.
Če bi zlobno razmišljali bi rekli, da je smisel teh poletnih predstav, ki vedno trajajo od junija do septembra, prav v tem, da jih vidi čim več občanov in obiskovalcev. Kot da je želja in cilj, da čim dalj traja in da ljudje dobijo občutek, kako skrbno se ravna z javnim denarjem in da ne bi kak pokvarjenec pomislil na kaj drugega. Na to na primer, da bi bile cene vseh teh projektov bistveno nižje, če bi ‘zagrabila ekipa z mehanizacijo’ in en-dva-tri končala delo. Tako bi sklepal človek s povprečno kmečko pametjo.
Tako pa so vroča poletja zaznamovana z nenehnim razkopavanjem pa ponovnim asfaltiranjem, z nejevoljo voznikov in občanov ter občutkom, da se pri nas dela. Ko pa se sprehodite skozi Domžale, imate občutek, da so že desetletja enake: razpotegnjene, brez enotne vizije, brez arhitekturnega koncepta. Vedno enake kljub stalnemu preurejanju.
D. Šraj
