Domžalčanka, dr. Brigita Skela Savič je redna profesorica, znanstvena svetnica, zaposlena na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Je uspešna menedžerka, raziskovalka in nosilka predmetov raziskovanje in uporaba spoznanj raziskav in zdravstveni menedžment. Raziskovalno se ukvarja z izzivi dolgožive družbe, spremembami v zdravstvu in socialnem varstvu, razvojem kadrov in novih storitev, dostopnostjo storitev in profesionalizacijo zdravstvenih strok. Državam v razvoju pomaga pri reformah izobraževanj za poklice v zdravstvu. Z njo smo se med drugim pogovarjali o tem ali je zdravstvena obravnava pravična za vse družbene sloje, o tem, kaj bi bilo potrebno v največji meri reformirati na področju zdravstva in o tem ali na tem področju vlada tehnokracija.
Bili ste dekanja, menedžerka, danes delujete kot redna profesorica in raziskovalka. Kaj od tega ste najraje?
V vseh omenjenih vlogah sem se veliko naučila. Osnova, da delujem na področju raziskovanja zdravstvenega sistema in poučevanja o zdravstvenih sistemih na fakulteti, je moje poznavanje poklicnih vlog skozi oči dela v zdravstvenem timu v bolnišnici. Nenazadnje sem v zdravstvu v različnih vlogah delovala 19 let, v visokem šolstvu in raziskovanju sem 15 let. Poznam neposredno delo s pacientom in srednji ter prvi nivo vodenja bolnišnice. Leta 2007 sem doktorirala in zamenjala karierno pot v zdravstvu za visoko šolstvo. Odzvala sem se na povabilo Občine Jesenice in prevzela projekt ustanavljanja takrat Visoke šole za zdravstveno nego na Jesenicah. Fakulteto sem vodila do 2017, v tem času smo se raziskovalno zelo razvili, postali Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin (FZAB), poleg študija zdravstvene nege smo akreditirali še študij fizioterapije, dva strokovna magisterija in doktorski študij zdravstvenih ved. Diplomanti so zelo prepoznani in iskani v delovnih okoljih. Danes fakulteto vodijo zaposleni, ki sem jih razvijala za te vloge in sem jim bila mentorica pri njihovih podiplomskih študijih, na kar sem zelo ponosna. Danes vodim podiplomske študije na FZAB, sem vodilna raziskovalka fakultete in sodelujem na doktorskem študiju Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter sem članica komisij za oceno doktorskih disertacij na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru. Dela je ogromno, najraje sem pa v vlogi raziskovalke.
Mislite, da je zdravstvena obravnava pravična za vse družbene sloje?
Ne, ni! Kot prvo, zdravstvena obravnava ni dostopna glede na potrebe državljanov. ZZZS kot upravljalec prispevkov državljanov za javne storitve v zdravstvu ne razpiše dovolj storitev za nekatere programe, zato se ustvarjajo čakalne vrste in veča zasebna ponudba manjkajočih storitev. Na drugi strani pa ministrstvo za zdravje (MZ) ne predstavi podatkov, koliko storitev bi lahko zaposleni zdravstveni delavci v sistemu zdravstvenega varstva dejansko naredili, če bi bile vse plačane, oziroma koliko jih morajo narediti za plačo in koliko jih lahko naredijo z dodatno plačanim delom po končanem delovnem času. Tudi ne vemo, koliko več storitev bi lahko naredili s spremembami zelo ustaljene in rigidne organizacije dela v zavodih in zdravstvenem sistemu. Skratka, ni dovolj interesa, da bi se prikazala realna slika, koliko storitev lahko naredimo v javnem zdravstvu. Jasno je pa vidno, da so se zaradi nedopustnih čakalnih vrst začele pojavljati zasebne prakse in v zadnjem času vse pogostejše podeljevanje koncesij, ki so premalo utemeljene, da so te koncesije dejansko dopolnitev manjkajočih storitev, ki jih javni zdravstveni sistem ne more izvesti. Dejstvo je, velik del teh storitev pri koncesionarju izvajajo zaposleni iz javnega zdravstva. Ne poznam tovrstne evropske prakse, ki bi nam lahko bila vzgled. Nujno bi potrebovali realne podatke, kakšne so dejansko čakalne vrste, so le te resnične, oziroma so le špekulacija, da se krepi zasebno zdravstvo. Stanje, kot ga trenutno imamo, najbolj ogroža starejše, ranljive, državljane z nizkimi dohodki, državljane, ki nimajo dostopa ali ne znajo uporabljati IT tehnologije.
Kaj bi bilo v največji meri potrebno reformirati na področju zdravstva?
Na novo definirati zdravstvene storitve starajoče družbe, ki so skladne s potrebami, ki jih potrebujemo državljani danes in pokrivajo preventivo, zgodnje odkrivanje kroničnih obolenj, pravočasno diagnostiko in zdravljenje v okviru mednarodno sprejemljivega čakalnega časa za ugotovljeno obolenje in pravično rehabilitacijo. Glede na potrebe po storitvah je potrebno narediti izračun virov za javni zdravstveni sistem, to so kadri, prostori, oprema, regijska pokritost, in določiti mrežo storitev, ki se bo izvajala v okviru javnega zdravstvenega sistema in izvesti primerjavo z obstoječim stanjem. Ni potrebno, da vsaka bolnišnica dela vse storitve, potreben je prepoznati dobre prakse in jih delati tam, kjer imajo najboljše rezultate, in jih podpreti kot referenčne centre za določeno dejavnost. Potrebno je spremeniti tudi zdravstveno zakonodajo, ki bo omogočila večjo fleksibilnost pri poslovanju, nagrajevanju, odgovornosti in tudi plačilo za delo vseh zaposlenih in vodilnih. Zakonodajo je potrebno izenačiti za javne in koncesionirane izvajalce. Naslednje, nujen je umik strankarske politike iz zdravstvenih zavodov. Management zdravstvenih zavodov naj bo izobražen na tem področju zdravstvenega menedžmenta. V zdravstveni sistem vplačujemo državljani po solidarnostni shemi, in nastavljanje direktorjev in članov svetov zavodov po strankarski pripadnosti je nesprejemljivo. Na vodilna mesta in v svete zavodov je potrebno imenovanje strokovnjakov različnih zdravstvenih strok in poznavalce zdravstvenih sistemov. Naše zdravstvo je postalo peskovnik za politične stranke in to je nedopustno.
Katero spremembo bi predlagali oz. kaj menite, da bi bilo nujno najprej spremeniti?
Najprej menim, da je potrebna jasna zaveza, da bomo gradili in izboljšali sistem javnega zdravstva in da bomo za dosego tega cilja odpravili vse anomalije, ki jih ni malo. Nujna je takojšnja ureditev dostopa do zdravstvenih storitev na primarni ravni. Povečati je potrebno število opredeljenih državljanov na družinskega zdravnika in za doseganje sprejetega normativa določiti prehodno obdobje. Torej postopnost. Jasno je, da vsi zdravstveni delavci delajo na osnovi zastarelih normativov, pa vendar, zakaj jih politiki tako vehementno kot za zdravnike ne potrdijo za zdravstveno nego, fizioterapijo, delovno terapijo, bolnišnično lekarno, laboratorije in še bi lahko naštevala. Nazaj je potrebno vzpostaviti vse referenčne ambulante, ki so bile v času covida zaprte, in okrepiti to dejavnost. V teh ambulantah je pred covidom bilo na letni ravni odkritih več kot 25.000 novih kroničnih obolenj, kar pomeni da smo jih odkrili še v fazi, ko pacient in zdravstveni sistem še lahko nekaj naredita za ureditev kronične bolezni in kakovostno življenje z njo. Minister za zdravje je rekel, da bodo zdravstvenim zavodom plačane vse storitve, ki jih bodo izvedli, da bi čim bolj skrajšali obstoječe čakalne vrste. Ni pa uresničil napovedi, da zdravnik, ki dela v javnem sistemu, ne sme več delati pri zasebniku ali koncesionarju, temveč naj čakalne vrste skrajšuje v javnem zavodu. To je »rak rana« čakalnih vrst, saj zasebnik s koncesijo ali brez nima stroškov s plačo, dopustom, šolanjem strokovnjaka iz javnega zdravstva, plača mu le izvedeno storitev, zato je plačilo za opravljeno delo večje, kot v javnem sektorju. Pri komu bo torej zdravnik rajši skrajševal čakalne vrste, v bolnišnici, kjer je zaposlen ali pri zasebniku? Ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom je nujna, le tako lahko rešujemo javni zdravstveni sistem. Sedaj se zasebni sistem napaja s kadri iz javnega zdravstva, desno orientirani politiki pa govorijo, kako so zasebniki bolj uspešni. To je rušenje javnega zdravstva.
Ali v zdravstvu vlada tehnokracija?
Ne bi rekla. Predvsem mislim, da se vsa leta samostojne Slovenije gradi predvsem na razvoju zdravništva, vse ostale stroke so pa razvojno in kadrovsko spregledane in močno podhranjene. Zdravstveni sistem brez vseh potrebnih zdravstvenih strok in sodelavcev iz drugih strok enostavno ne more delovati. Pri nas pa imajo zdravniške organizacije glavno besedo pri kreiranju zdravstvenega sistema, medtem ko nas Evropska komisija že od leta 2019 poziva, da v zdravstveni sistem uvedemo tako imenovani prenos kompetenc med poklicnimi skupinami (Task shifting), ki v razvitih država, kadar je ustrezno uveden, ogromno prispeva k dobrim zdravstvenim izidom in omogoča večjo dostopnost in stabilnost zdravstvenega sistema. Kako to narediti? S podiplomskim izobraževanjem povečati znanje in vloge zdravstvenih delavcev, jim s tem omogočiti karierni razvoj in prenesti določene naloge med poklici, kot so zdravniki in medicinske sestre ter prenehati s tradicionalnimi delitvami in podcenjevanem vloge zdravstvenih delavcev. S tem bi odprli bolj zanimiva delovna mesta in bi se več mladih odločalo za poklice v zdravstvu. Predvsem se razviti svet in tudi Slovenija sooča z velikim pomanjkanjem diplomiranih medicinskih sester.
Je pravilna odločitev predsednika vlade, da je minister za zdravje zdravnik?
Minister za zdravje bi moral biti predvsem politik, ki pozna različne zdravstvene sisteme, je opolnomočen z znanjem in razumevanjem potreb po zdravstvenih storitvah, pozna demografijo in kakšne storitve je potrebno razvijati za krepitev javnega zdravstva in zdravstvene pismenosti državljanov. Razumeti mora financiranje sistema in da so državljani tisti, ki so vplačniki sredstev, naloga države pa je, da z ustrezno regulativo vplačana sredstva porabi za namen vplačila. Do sedaj je velika večina ministrov za zdravje bilo zdravnikov. Zdravniki s šolanjem na fakulteti in končani specializaciji ne pridobijo opisanih znanj, da bi bili kot najbolj primerni za to funkcijo. V tujini so znana podiplomska izobraževanja iz zdravstvenega menedžmenta za zdravstvene delavce in druge poklice. Pri nas te prakse ni, za vodilna mesta v zdravstvu lahko kandidira vsak z univerzitetno izobrazbo in izkušnjami iz vodenja. To politiki ustreza, žal pa ni dobro za zdravstveni sistem.
Ste nadomestna članica komisije RS za medicinsko etiko. Na kakšni ravni je Slovenija, kar zadeva to področje?
Kot prvo je poimenovanje komisije neustrezno, saj se raziskovalno delo, o katerem najpogosteje presoja komisija in daje soglasje k raziskavam, ki se izvajajo v zdravstvu, ne izvaja le v medicini. Torej raziskovalci niso le zdravniki in medicinske fakultete, temveč tudi drugi zdravstveni delavci in zdravstvene fakultete, ki si postavljajo raziskovalna vprašanja v zvezi z zdravstveno obravnavo pacientov in uporabo zbirk podatkov o pacientih. Potrebovali bi komisijo RS za raziskave v zdravstvu in temu primerno bi morali biti imenovani tudi člani te komisije. Vedeti moramo, vsi zdravstveni problemi niso vezani na klinično raziskovanje v medicini. Helsinška deklaracija, ki ni namenjena le medicini, temveč vsem, ki izvajajo raziskave na ljudeh. Kodeks medicinske etike ne more usmerjati raziskav na drugih zdravstvenih področjih.
Nekje sem prebrala, da je psihiatrija prej politika in ekonomija kot medicina. Kako menite?
Potrebe ljudi po krepitvi duševnega zdravja v družbi so vedno večje. Spremenil se je način življenja, dostopnost informacij, vse preveč smo potrošniška družba, družba blagovnih znamk, instant prehrane in izletov v nakupovalne centre. Ker smo stanje duševnega zdravja v preteklosti vse preveč naslanjali na psihiatre in nismo razvijali drugih podpornih kadrov, ki sestavljajo tim za preprečevanje in obravnavo duševnih bolezni, kot so klinični psihologi, psihoterapevti, diplomirane medicinske sestre s podiplomskim izobraževanjem iz psihiatrije, podiplomsko izobraženi socialni delavci, idr., danes nimamo kadrov, ki bi ljudem z duševnimi boleznimi lahko pomagali. Imamo enega od največjih deležev po predpisovanju antipsihotikov in smo drugi v EU po številu samomorov, pred nami je le Litva (podatki OECD statistike za 2021). Področje duševnega zdravja je tudi močno povezano s stigmo in ljudje ne gredo radi k zdravniku zaradi tega problema. Stigmo lahko premagamo, če povečamo zdravstveno pismenost državljanov v vseh starostnih obdobjih o duševnih boleznih. Veliko bi naredili, če bi zakonsko uredili psihoterapijo kot del zdravstvene obravnave duševnih obolenj. Danes deluje psihoterapevtska podpora v večini primerov kot privatna praksa. Psihiatri jo priporočajo, ni pa zagotovljena v zdravstvenem sistemu in nima sistemskega nadzora.
Ste članica združenja za dostojno starost Srebrna nit. Kakšne so vaše delovne naloge v tem društvu?
Sem članica izvršnega odbora združenja. Največ prostega časa posvečam Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki smo ga napisali v skupini petih strokovnjakov različnih področij. Oktobra 2021 smo ga predstavili in do poletja 2022 smo se udeležili večih predstavitev različnim strokovnim javnostim. Sedaj pripravljamo dopolnitve, sledi zbiranje podpisov za vložitev zakona v Državni zbor. Po raziskavah javnega mnenja državljani zakon podpirajo. Iz razprav s strokovnjaki v zdravstvu je pa zaznati, kako močno nam manjka pogovor o koncu življenja in da o tem koncu odloča pacient in ne zdravnik. Delujem tudi na drugih aktualnih področjih, ki se tičejo starejših. Izvedla sem kvalitativno analizo izpovedi svojcev, ki niso imeli dostopa do svojih staršev v času prvega vala epidemije. Raziskava je zelo opozorila, da je v naši družbi in politiki veliko starizma.
Leta 2018 ste se politično angažirali v SD. Kako pa je z vašim angažmajem danes?
Tako kot mnogi profesorji in raziskovalci v visokem šolstvu sem tudi jaz ponudila svoje znanje in izkušnje za vzpostavitev bolj dostopnega in v dolgoživo družbo usmerjenega zdravstva, prav tako zelo dobro poznam področje dolgotrajne in paliativne oskrbe in potrebe ranljivih skupin. Vendar politika ne potrebuje toliko tistih, ki bi radi kaj naredili, v ospredju so druge kvalitete. Očitno sem to morala doživeti na lastni koži. Po tej izkušnji nisem več politično aktivna. Pomagam, če me kdo prosi pri kakšni razpravi o aktualnih problemih in rešitvah.
Pred časom ste delili poziv na enega izmed petkovih protestov. Kako, da ste se odločili za to potezo?
Izražati nestrinjanje s političnimi odločitvami je državljanska pravica. Tudi sama sem šla večkrat na petkove proteste, ker se nisem strinjala z nekaterimi ukrepi v času epidemije, saj je znano, da so ukrepi bili mnogokrat bolj politični, kot strokovni. Problematično je bilo tudi komuniciranje vlade z državljani. Podrobneje sem poznala razmere v domovih za starejše preko Srebrne niti in sem bila nasprotnica tako drastičnega zapiranja starejših pred svojci in zadrževanja obolelih v domovih, saj tam ni pogojev za tako zahtevno zdravstveno obravnavo in oblikovanje različnih con delovanja. Poznala sem tudi stiske študentov in sem nasprotovala tako drastičnemu zapiranju šol in fakultet. Poziv na petkove proteste sem večkrat delila, bila sem tudi govornica v studiu Glas ljudstva. Vendar je enega od pozivov izrabil takratni predsednik vlade, ga povezal s takratnimi aktivnostmi stranke SD in mene omenil kot njihov vodilni kader, ki vabi na proteste in s tem ruši ukrepe vlade. Kar seveda ni bilo res, ker nisem nikoli imela nobene funkcije v stranki in zaradi protestov na prostem ni bilo več okužb. Odzivi na komentar Janeza Janše so bili grozni, na mene so se vsule številne žalitve in laži na spletnih omrežjih, v medijih, prihajala so grozilna pisma na fakulteto in na moj dom. Skratka pogrom. Spoznala sem, kaj lahko politika naredi človeku, če se ga loti.
V duhu katere politične opcije delujete danes?
V duhu krepitve demokracije, socialne države, človekovih pravic in pravic pacientov. Menim, da neoliberalizem, ki se je naselil v vse pore razvitih družb, državljanom ne prinaša nič dobrega, posameznikom prinaša velike dobičke, našim potomcem pa veliko negotovosti. Tega si nismo želeli, ko smo hrepeneli po samostojnosti in neodvisnosti. Politiki so nas popolnoma razočarali.
Kaj menite o prihajajočih lokalnih volitvah?
Ni nujno, da se bo rezultat parlamentarnih volitev preselil na lokalno raven. Opažam, da politiki živijo za geslo »enkrat politik, vedno politik«. Menim, da to za razvoj družbe ni dobro in da bi morali imeti določene omejitve pri kandidiranju za državni zbor in občinske svete. Menim, da vsak župan v dveh mandatih lahko pokaže tisto, kar zmore, potem se naj vrne na že prej razvito poklicno pot. Enako menim za poslance državnega zbora, saj smo ujetniki istih obrazov, istih misli in istih dejanj. Zato smo razdeljeni in mnogokje na lokalnem nivoju je to tudi prisotno.
Kaj menite o obnovi zdravstvenega doma Domžale?
Mislim, da pri tem projektu ne gre za pomanjkanje denarja, temveč za neke druge vzgibe, ki občanom niso jasni, odtegnjene pa so nam storitve v prostorih, ki jih primarna raven nujno potrebuje. Kako je to mogoče v nekoč najboljši občini v Sloveniji?
Ali menite, da je dosedanje vodstvo občine dovolj naredilo na področju zdravja v naši občini, glede na to, da veliko občanov ostaja brez osebnega zdravnika, ginekologa?
Situacija ni nič kaj drugačna, kot v celi Sloveniji, s spremembo normativov so nekateri občani ostali brez osebnega zdravnika, z upokojitvijo ginekologov ženske brez ginekologa. Vodstvo občine bi zagotovo lahko naredilo več, saj je za privabljanje kadrov pomembno še kaj drugega, kot le upoštevanje nacionalnega normativa. Za zdravstvene delavce so pomembni pogoji dela, prostori, oprema, razvoj strokovnih področij, še sprejemljiva obremenitev izven delovnega časa v obliki dežurstev, razvojni projekti, idr. Vendar kadrovskih normativov in prenosa kompetenc družinskih zdravnikov na podiplomsko izobražene medicinske sestre, ne ureja občina. Tudi večjega mednarodno primerljivega vključevanja diplomiranih babic v preventivne preglede žensk in nosečnic na primarni ravni ne rešuje župan.
Tisto kar je dobro, občani imamo veliko možnosti za rekreativne aktivnosti v naravi, ko govoriva o zdravju. Seveda so v občini številne potrebe, dom starejših občanov potrebuje prenovo, razširitev in pogoje za kakovostno izvajanje domske skrbi za starejše v Domžalah. Veliko je izzivov na področju dolgotrajne oskrbe na domu, saj bi s tem zajezili tako velike potrebe po domskih nastanitvah. V Sloveniji imamo namreč nadpovprečno število postelj v domovih, pa kljub temu to ne zadošča, ker nimamo dovolj razvite dolgotrajne oskrbe in tukaj lahko občina veliko doprinese k razvoju teh storitev, da bodo starejši lahko čim dlje ostali na svojem domu.
Domovi potrebujejo prenovo, zmanjšanje števila postelj v sobah in povečanje standarda udobja in socialne skrbi. Bolni stanovalci naj bodo obravnavani v bolnišnici in negovalnih bolnišnicah. Nesprejemljivo je, da so domovi prevzeli delo negovalnih bolnišnic, za to nimajo dovolj zdravstvenega kadra, ustreznih prostorov in nimajo ustreznega plačila.
Se spominjate kakšnega neljubega dogodka iz vaše kariere?
Seveda so tudi neljubi dogodki del kariere, poskušam se iz njih nekaj naučiti in jih spraviti v del možganov, kjer me ne obremenjujejo. Spoznala sem, da lahko predlagam zelo koristne stvari, ki so mednarodno uveljavljene in bi lahko izboljšale zdravstveno obravnavo in njeno dostopnost, pa je predlog najpogosteje spregledan, če govori v prid med-poklicnega sodelovanja in rahljanja med poklicnih kompetenc. Škoda.
Kako vidite prihodnost Slovenije?
Mlada generacija, ki se je družbeno angažirala, mi daje upanje. Družbo smo spravili na nivo, da se večina mladih preživlja s prekarnim delom, nima možnosti za lasten dom, preveč jih živi pri starših in zato sem vesela njihovih aktivnosti za ponovno obuditev in okrepitev dejstva, da smo po Ustavi demokratična in socialna država in da je politika dolžna spoštovati pravno državo in človekove pravice in biti v službi državljanov in ne kapitala. Na mladih svet stoji!
Saša Bešter
