Televizija in zvočni zid

0
827

»Prebili smo zvočni zid, velika zmaga, zbrali smo neverjetno število podpisov,« so ponosno sporočili iz stranke SDS in del javnosti jim je zaploskal, drugi del pa se je prizanesljivo nasmehnil, kot da jim ne bi hoteli kvariti veselja ob preboju metaforičnega zvočnega zidu. Pri vsej evforiji in reklamiranju svojih uspehov pa vsi pozabljajo na edini odločilni faktor, to je javnost. Volivci (in volivke, seveda). Te pa sestavljamo mi, običajni ljudje, ki živimo svoja običajna, mala življenja, hodimo v službo, nakupujemo v trgovinah, pazimo otroke in počnemo kup nepomembnih stvari. Politiki nas prepričujejo, da se svet vrti zaradi njih, nenehno dvigajo prah in servirajo »probleme«, ki jih brez njih sploh ne bi bilo.

Problem številka ena je nacionalna televizija; jo potrebujemo ali ne, jo kdo gleda ali nihče, o tem tečejo prepiri in javne ankete. V zadnjih letih je vzniknilo enormno število zasebnih, majhnih, lokalnih televizij, ki gledalcem servirajo program po njihovih željah: lokalne opravljive novičke, narodno zabavne viže, preproste skeče vaških gledališč in novice o tem, kateri vodovod ali pločnik bodo popravljali. Videti je, da je to tisto, kar ljudi zanima in kar prinaša tako želeno gledanost, ki je merilo za uspešnost. Nacionalna televizija mora seveda ponuditi več, zadovoljiti tudi potrebe po kulturnih doživetjih, po  dnevnih informacijah, iz katerih ne bodejo strankarsko nabrušene osti, bogatijo nas dokumentarne oddaje, sodobni filmski dosežki, dobra glasba za različne okuse, vse do mladinskih in otroških oddaj. Ne nazadnje, tudi skrb za lep in pravilen slovenski jezik, ki se vse bolj izgublja in ga večina uporablja površno. O vsem tem se krešejo mnenja na internetnih omrežjih, kjer pridno komentirajo tudi upokojenci.

Dvakrat sem prebrala tale komentar na FB:

»Na TV itak gledam samo šport in filme in še to ne na javni TV. Koliko bo ministrstev? Pa ta vlada bi jih rabila vsaj 50, pa še to dvomim, da bi kaj pomagalo. Zakon o dolgotrajni oskrbi?  Midva z ženo sva v življenju toliko ustvarila in tudi  penzije imava takšne, da si bova na starost vse sama financirala. Ta zakon nama bo prej škodoval, kot pa koristil

Tisti, ki takole razmišljajo, mirne vesti oddajo podpis za referendum, mirno prepustijo propadanje javne televizije, ker ne čutijo prav nobene prikrajšanosti, če bodo gledali samo Tv Golico ali NovoTV.  So sami sebi všeč, od države vzamejo samo tisto, kar jim koristi, seveda pa vneto kritizirajo in preračunavajo, kaj se jim splača in kaj ne.

Problem številka dve je prebijanje zvočnega zidu, seveda metaforično. Ljudi, ki razmišljajo tako, kot je navedeno v citatu, ni težko prepričati, da je nacionalna televizija nepotrebna, zakon o dolgotrajni oskrbi je brez veze, ker se tiče samo tistih revežev, ki  životarijo z bednimi pokojninami, ki se v življenju nikoli niso znašli. A sedaj naj bi pa pridni in iznajdljivi delali zanje?

Prebijanje zvočnega zidu je treba razumeti  ‘enkrat za trikrat’, saj je vsak posameznik oddal tri podpise naenkrat.  Če vse to natanko premislimo, morda ne gre več za zvočni zid, ampak navadne lesene planke.

D. Šraj

Oglasno sporočilo