V petek 21.10.2022 je v Domu kulture Kamnik potekala osrednja slovesnost ob dnevu suverenosti s podelitvijo priznanj. Prireditev so odprli praporščaki, sledila je Zdravljica v pevski izvedbi, ki so jo zapele dijakinje iz Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra. Proslavo je vodil edinstveni Tone Ftičar, ki je s karizmatično noto dodal svoj posebni pečat sami prireditvi.
Kot prvi govorec je nastopil Dimitrij Perčič – podpredsednik območnega združenja veteranov boja za Slovenijo Kamnik – Komenda in v uvodnem nagovoru pozdravil vse zbrane: »Lepo pozdravljeni, zahvaljujem se Ministru za obrambo gospodu Marjanu Šarcu za udeležbo na slovesnosti in da bo sodeloval tudi pri podelitvi spominskih medalj. Odlok o spominski medalji ob 30-letnici samostojnosti in neodvisnosti je v lanskem letu sprejela Vlada Republike Slovenije. Ob okrogli obletnici razglasitve samostojnosti naj bi prejeli vsi živi veterani vojne za Slovenijo, ki imajo izkaznico vojnega veterana izjemoma tudi drugi posamezniki in organizacije, tako je bilo javljeno lani 19. maja. Same izvedbe pa ni bilo, tako da bomo člani območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda in policijskega veteranskega društva sever Ljubljana odbor Kamnik medalje prejeli danes. Odločili smo se da združimo današnje podeljevanje medalj in dan suverenosti, ki bo v torek, kot spomin na dan, ko je zadnji vojak JLA zapustil ozemlje Republike Slovenije in je Republika Slovenija postala suverena država. V ta spomin smo že leta 2015, pred prav tem Domom kulture skupaj z veterani sever, postavili tudi spominsko obeležje, ki nas spominja na čase, ko smo bili enotni, ko smo se borili za samostojnost in neodvisnost za vrednote demokracije in oblikovanje pravne in socialne države. Jesen bo volilno obarvana in upamo, da bodo izvoljeni kandidati na vseh ravneh svoje obljube uresničili in nam omogočali uresničevanje demokracije in ustvarili pogoje za blaginjo vseh nas. Naj ta pozdravni nagovor končam z besedami Otona Zupančiča »Domovina je ena sama, vsem nam dodeljena.«
Župan Matej Slapar je z besedami strnil svoje misli: »Življenje pod Kamniško-Savinjskimi Alpami je na začetku leta 1991 potekalo dokaj mirno, a to stanje je bilo zgolj navidezno. Država se je spreminjala v gojišče nacionalizma, interesov agresivne politike z juga bivše skupne države, popolnoma odkritih groženj in prezira, usmerjenega v Slovenijo, in to zato, ker je Slovenija izbrala svojo demokratično pot in ker se ni podredila nacionalistični politiki. Naši odločevalci so ob podpori prebivalcev Slovenije sprejeli odločitev, da po svoji začrtani poti za vsako ceno odidemo v samostojnost. Slovenija je imela kadrovski in operativni potencial, da zaščiti svoje interese, na svoji strani pa je imela tudi celotno prebivalstvo. Danes obeležujemo dan suverenosti. V procesu osamosvojitve države je bil eden ključnih dejavnikov, ko je 25. oktobra 1991 zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade po osamosvojitveni vojni zapustil slovensko ozemlje, s čimer je Republika Slovenija ne le pravnoformalno, temveč tudi dejansko postala suverena država. Slovenski narod je znal v ključnih trenutkih stopiti skupaj. Bodimo hvaležni vsem, ki so se žrtvovali za našo samostojnost, hvaležni za njihovo domoljubnost, pogum in ljubezen do domovine, ki so omogočili, da živimo kot svoboden in suveren narod. Vsem Slovenkam in Slovencem, dragim Kamničankam in Kamničanom iskreno čestitam ob dnevu suverenosti in želim ponosno praznovanje.«
Sledila je skladba z naslovom Po jezeru, v izvedbi kvarteta Tuba.
Nato je na oder stopil slavnostni govorec, Minister za obrambo g. Marjan Šarec, ki pa je dodal: » Spoštovani visoki gostje, spoštovane veteranke, spoštovani veterani, gospe in gospodje. Danes bomo podelili spominske medalje in se spomnili dogodkov leta 1991, ko je zadnji vojak Jugoslovanske armade zapustil slovensko ozemlje. Država je suverena šele takrat, ko na njenih tleh ni tujih vojakov, ko sama brani svoje ozemlje in ko sama odloča o svoji usodi. Slovenija je v preteklosti v 20. stoletju zlasti bila mnoge bitke. Vedno se spomnimo na podobnih priložnostih, najprej našega rojaka Rudolfa Maistra, ki je bil prvi slovenski General , prvi, ki je imel pogum, ki se je tudi oklical za Generala in se zavedal, da samo s peresom ne bo možno pridobiti ozemlja, ampak bo potrebna, tudi vojaška sila. To mu je tudi uspelo in priključil nam je Severovzhodno Slovenijo, brez katere, bi danes ne mogli praznovati svoje državnosti, niti ne imeti svoje države. Ječa narodov, kot so imenovali Avstro-Ogrsko, je propadla in s tem je omogočilo, to zgodovinsko okno, ki ga je Rudolf Maister do dobra izkoristil. Potem so prišla leta, ko smo bili pod kraljevino Jugoslavijo in leta 1941 je bila Slovenija okupirana s treh strani. Že takrat smo imeli vizijo in tisti, ki so šli v borbo med meneč se za njen izid, ki so šli v borbo za iskrenimi nameni, zato da osvobodijo svojo deželo, da živi slovenski narod lahko tako kot sam hoče in ta borba se je 1945 tudi zaključila. Danes lahko govorimo tako ali drugače o narodnem osvobodilnem boju. Vsak ima svoje mnenje, zlasti ga imamo tudi tisti, ki se nam še sanja ne, kaj je vojna kaj so ti ljudje pretrpeli, ki so vojno doživeli in se včasih zaradi tega tudi prepiramo. Ampak neizpodbitno dejstvo je, da če nebi bilo podporniškega gibanja, če bi pustili, da nas osvobajajo drugi, bi po vsej verjetnosti osvobodila Sovjetska zveza in bi delili usodo Vzhodnoevropskih narodov, ki so dolga leta ječali pod škornjem Moskve. Leta 1991 pa se je spet pokazala edinstvena priložnost, da pridobimo svojo državo. Ta proces se seveda ni začel z razglasitvijo samostojnosti ampak se je začel že davno prej. Vedno omenim in tudi danes ga bom, našega rojaka Franceta Tomšiča, ki je organiziral prvi štrajk, že decembra 1987, ko smo bili še globoko v zimi takratne Jugoslavije in takratnega sistema, potem se je nadaljevalo tudi leta 1988 s četverico in potem ključno dejanje, sprejetje amandmajev k republiški ustavi 1989 in pa seveda preprečitev tako imenovanega mitinga resnice. Vse to se je zgodilo že zdavnaj, preden smo imeli prve demokratične volitve, aprila 1990. Z demokratičnimi volitvami je aprila 1990, pa so se začele aktivnosti za samostojno in neodvisno državo. In danes se noben ne more lastiti teh zaslug, kajti to je zasluga naroda, to je zasluga vseh Slovenk in Slovencev, ki so nenazadnje s skoraj 90% izjasninim DA za svojo državo stopili skupaj in rekli, da nam je dovolj tujih idej, tujih vojaških škornjev in da bi še kdaj umirali za tuje ideale. Slovenska osamosvojitev je potekala veličastno, kljub temu, da govorimo, da je bila politika enotna .Politika ni bila enotna, enoten pa je bil narod, še kako enoten in veteranke in veterani, ki ste takrat aktivno sodelovali ste ključno pripomogli k temu, da smo se lahko osamosvojili in da imamo lahko danes svojo svobodno, končno po tisočletnih sanjah, državo, v kateri živimo, v kateri se družimo in v kateri skušamo izpolniti vsak svoje ideale. Ni vse krasno, ni vse lepo, kajti tudi okolica kjer prebivamo je nemirna in danes od 24. februarja naprej se še kako kaže, kako pomembno je imeti lastno silo, kako pomembno je imeti lastno vojsko in lastne usposobljene ljudi, ki se znajo braniti. Spet smo priča vojni, spet smo priča narodu, ki drugemu narodu ne pusti živeti tako kot želi, spet smo priča razseljenim družinam, beguncem, šolarjem brez šole, ljudem, ki pustijo vse za seboj in gredo negotovi usodi naproti, ljudem ki bežijo pred raketami, ki bežijo pred uničevanjem kritične infrastrukture, kot strokovno rečemo, elektrarnam in drugim objektom za oskrbo. Ne nazadnje bežijo v zaklonišča, ki so napadeni z raketami, ki ne izbirajo, med civilnimi in vojaškimi cilji. Kar se dogaja je zagotovo vojni zločin, kajti kdor napade civiliste, ne dolžne ne krive, zagotovo izvaja vojni zločin. Spet gledamo tragedije za katere smo mislili, da jih nikoli ne bo, a žal je človeška zgodovina, zgodovina vojn ne zgodovina miru. To nam govori zgodovina, koliko pa smo se pripravljeni iz nje naučiti, je pa drugo vprašanje. Prav zato bodo danes podeljene medalje še kako zaslužene in bodo skromen spomin na tiste čase, kjer ste šli tudi vi veteranke in veterani obeh združenj, v boj za samostojno Slovenijo, v boj žal proti tistim, ki smo jim nekoč rekli bratje, zato da bi slovenski. narod še naprej sanjal svoje sanje in da bi naši otroci imeli prihodnost. Danes se zdi leto 1991 oddaljeno in nepomembno in da nam je bilo vse podarjeno. Nič nam ni bilo podarjeno in tako nam tudi danes ni nič podarjeno. Ni nam bil podarjen vstop v Evropsko unijo, ni nam bil podarjen vstop v zvezo Nato, ampak danes smo člani teh dveh integracij in smo partnerji tudi večjim državam in smo enakopravni partnerji obeh zvez. Brez teh zvez vprašanje kakšna bi bila zgodovina, lahko bi se povsod dogajalo tako kot se dogaja v Ukrajini. Zato spoštovane gospe, spoštovani gospodje, drage veteranke, dragi veterani iskrena zahvala za to kar ste storili takrat, iskrena zahvala, da še vedno tvorno prispevate k naši družbi, iskrena zahvala, da tudi kdaj delite kakšne spomine z nami, predvsem pa da bomo kot družba rasli in se razvijali in vedno vedeli kje je naše mesto in vsaka državljanka in vsak državljan je poklican k domoljubju, k spoštovanju svoje države, to ni samo pravica, ene politične strani, ampak je dolžnost vseh. In to smo dolžni vsem, ki so dali življenje zato, da živimo danes v svobodi. Hvala lepa.«
Na vrsti je bil paradni odhod praporščakov, nato druga in tretja skladba v izvedbi skupine Tuba – evfonij.
Sledil je nepozaben in izjemno čuteč recital, edinstvene Lane Bučevec.
Nato so sledile tri skladbe v izvedbi pevk GSŠRM ob spremljavi kitarista Matica Smolnikarja.
Na koncu pa so ob spremljavi koračnice, ki jo je igrala Kamniška godba, podeljevalci podelili častna priznanja.
Fotografija: Občina Kamnik
Občina Kamnik
