Televizija kot simbol državnosti

0
315

Ko nastaja tale zapis, že dva dni poteka predčasno glasovanje, kjer se ljudstvo odloča ZA ali PROTI. Poteka tudi javno »soočanje mnenj« na tej isti televiziji, kjer je še tako nerazgledanemu gledalcu jasno, da je vodenje tega javnega mnenja naravnano v prid opcije, ki zagovarja trenutno stanje – beri zanič program, nedorasli voditelji, navijaško vodenje oddaj, propagandistični vložki in pazljivo izbrani sogovorniki, za katere že vnaprej vemo, kaj bodo povedali. To je stanje, kakršnega ponuja trenutna uredniška politika nacionalne televizije.

Ko prebiramo različne FB komentatorje, pa je naravnost zastrašujoče dejstvo, da je mnogim, ki se proglašajo za domoljube, čisto vseeno, da je ta nacionalno izjemno pomembna institucija padla na nivo barantanja za tistih 12.75 eura, ki jih vsaka družina (ne posameznik) prispeva kot mesečno naročnino. Žal smo pristali na televizijo, ki jo številni jemljejo le kot sredstvo za ubijanje dolgočasja, za  spremljanje bedastih tv žajfnic  in maloumnih propagandnih prodaj raznih čudežnih maž in čajev. Za tak program je res vseeno, na katerem gumbu ga spremljaš in res ni potrebe po dodatnem plačevanju.

Nacionalna televizija je in mora biti vse kaj drugega: poleg novic iz sveta politike, kulture in družbenega utripa ponuja tudi kvalitetni otroški program, kar pomeni  likovno kvalitetne in vzgojne risanke in pravljice, kar pomeni mladinski program, ki je opremljen z dobrimi in lektoriranimi teksti, pomeni izbor filmov, ki so uvrščeni med  bolje ocenjene vsebine, pomeni izbor dobre glasbe, za katero se odločajo uredniki po strokovnih kriterijih. Vsi, ki zagovarjajo slovenstvo in svoje domoljubje, bi morali zahtevati  govorne vsebine na vrhunskem jezikovnem nivoju.  Tako pa to enačijo z najnižjimi vsebinami  raznih propagandnih medijev, ki jim je slovenščina španska vas, ki jim je kvaliteta nekaj tako zateženega, da bi izgubljali svoje gledalce, če bi jo prakticirali. Zato menijo, da je nacionalka nekaj, kar »navaden folk« ne potrebuje, nekakšno leglo snobov in intelektualcev, ki so sami sebi namen.  Skratka – lenuhov.

Zelo radi si pripenjamo oznake ponosa na svojo državnost, ki jo mnogi razumejo kot nekakšno trofejo, v resnici pa je treba to državnost negovati z lepim jezikom, s poznavanjem svoje literature in s spoštovanjem do svojih umetnikov. Tega žal ne premoremo, znamo le očitati tistih dobrih dvanajst evrov na gospodinjstvo in se zadovoljiti z najnižjo kvaliteto  komercialnih tv postaj, kjer ‘voditelji’ svinjajo  z nepoznavanjem jezika, z nemogočimi narečnimi naglasi, kjer muzikanti nabijajo kvazi narodno glasbo s tako slabimi besedili, da se človeku obrača želodec. Ampak televizija ostaja kot slasten zrezek, za katerega se je treba boriti do zadnjega diha, saj omogoča  razširjanje »naših informacij«.

Gledalce pa bi lahko poimenovali, kot je nekoč zapisal rajnki Pavliha: TELE-V-I-ZIJA. Ne bodimo teleta, ki zijamo v vse, kar se sveti in miga, ampak bodimo zahtevni gledalci, ki so se pripravljeni tudi izobraževati, ne samo zijati v migljajoči ekran.

D.Šraj

Oglasno sporočilo