Volitve z veliko pompa, propagande in plakatnega posiljevanja občanov so minile, dobili smo, kar je večina želela in s tem se je treba v demokraciji sprijazniti. Pričakovanja so velika, za dejanske rezultate bo treba počakati vsaj leto ali dve, med tem pa bo potekal boj med koalicijo in opozicijo znotraj občinskega sveta za projekte, ki nas bodo peljali v svetlo prihodnost. Razmerja moči se bodo kmalu pokazala, o vsem pa bomo obveščeni iz občinskega časopisa.
V tem grmu pa tiči zajec. Občinski časopis, ki je prvenstveno namenjen informiranju občanov o pomembnih odločitvah ter gibanju finančnega stanja v občini in kar je še pomembnih dogodkov, gre pa v resnici za plasiranje propagandnih besedil, ki zamegljujejo pogled nad dejanskim dogajanjem. Kot doslej bo tudi v prihodnje občinski časopis poln prijaznih fotografij, rutinskih zapisov in brbljavih tekstov o dosežkih in uspehih, o vseh spečenih poticah in podobnih tekmovalnih dosežkih, malo manj pa o konkretnih številkah nepotrebnega trošenja denarja, ki ga nihče ne nadzira. Tako časopisno nabiranje rožic je namenjeno predvsem vzdrževanju vladajoče občinske oblasti in dokazovanju njenih uspehov. Pa še občani tako radi preberejo kaj prijaznega, lepo zvenečega, saj so siti političnega modrovanja in predvolilnih obljub. Za fasado tega leporečja in prijaznostjo občinskega glasila pa se bo odvijalo resnično življenje občine, bolj ali manj zgrešeni projekti, boj za prevlado med egoizmi in snobizmi, merjenjem moči med posamezniki, ki imajo moč, da bodo odločali o našem življenju.
Že nekajkrat je bilo slišati v javnosti, da bi morali občinske časopise ukiniti, saj so v večini primerov zgolj propaganda za vladajoče, vendar je ta kolač preveč mamljiv in sladek za vse, ki jih volitve naplavijo na površje. Če že nič drugega, se zelo radi gledajo na fotografijah. Kot smo lahko poslušali in gledali zaslišanja na komisiji, ki na državnem nivoju raziskuje politično odgovornost za trošenje javnega denarja, so prav mediji, še posebno tisti, ki so jih ustanavljale stranke, leglo korupcije in odtekanja javnih sredstev brez nadzora. O nadzornih svetih, ki naj bi bili nadzorni organ, pa je škoda izgubljati besed. Prav vsi se bodo še naprej trudili, da ostane vse tako, kot je bilo. V tem ribniku je prostora za vse ribe in ščuke, za debele krape in tolste žabe, zato počakajmo na leto ali dve, ko se bodo pokazali prvi obrisi možnih sprememb. Do takrat pa veliko potrpljenja!
D.Šraj
