Slovenski pisatelj in alpinist Tadej Golob: »Nihče noče brati dolgočasnih kriminalk!«

0
1138

S Tadejem Golobom, včasih novinarjem revije Playboj, danes plodovitim pisateljem in alpinistom, smo se pogovarjali o sestavinah njemu ljubega žanra – kriminalke, o tem, kje dobi navdih za pisanje, o glavnem junaku njegovih del Tarasu Birsi, ter, kaj mu pomenijo gore in kako najraje ustvarja, ko je zunaj megla. Dobitnik kresnika, kolesar, alpinist, vsestranski športnik in ustvarjalec meni, da brez erotike ne bi bilo življenja, pove pa še, da so tisto, kar daje vrednost sleherni knjigi, odnosi in, da se boji gora že vso svojo alpinistično kariero.

Včasih ste bili novinar, danes ste pisatelj. Kje ste študirali in kako to, da ste spremenili svojo poklicno pot?
Študiral sem novinarstvo na FSPN, ki se je med mojim študijem preimenovala v FDV in pravzaprav nisem spremenil svoje poklicne poti, ampak jo nadgradil. Prve knjige, ki sem jih napisal, so bile biografije, in to ljudi, ki sem jih kot novinar najprej intervjuval (Peter Vilfan, Zoran Predin). Novinarstvu, temu, da sem moral dolga leta napisati velikanske količine intervjujev, člankov, reportaž …, se lahko zahvalim, da sem se naučil pisanja. Pa branju, seveda.

Za svoj prvi roman Svinjske nogice ste dobili kresnika. Ste pa tudi prejemnik drugih nagrad. Katerih?
Pravzaprav ne. Sem bil še nekajkrat nominiran za kresnika, ampak tisti iz leta 2010, ostaja moja edina nagrada.

Ste najprepoznavnejše ime slovenske kriminalke. Kako in kdaj se je v vas rodila ljubezen do tega žanra?
Mislim, da je bila zmeraj v meni, je pa nisem upal izraziti do leta 2016, ko sem se lotil pisanja Jezera. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da sem storil prav, ko sem odlašal. Vem, da vsak cigan svojega konja hvali, ampak meni se zdi kriminalka izredno zahteven pisateljski žanr, navsezadnje tudi zaradi vse številnejše konkurence. Večkrat se pošalim, da če si pisatelj privošči nekaj, česar bralec ne razume, se zmeraj lahko izgovarja na umetnost, razen v kriminalki – tam je to napaka.

Osnovno in srednjo šolo ste menda preživeli ob Agathi Christie in Sherlocku Holmesu. Sta še vaša vzornika?
Sherlock Holmes in Hercule Poirot sta bila detektivska junaka mojega otroštva, pa še zdaj vzamem zelo rad v roke knjige, v katerih nastopata. Sicer se pa trudim, da ne bi imel vzornikov. Zmeraj se da kaj narediti (napisati) bolje in z vzorniki v glavi bi bil obsojen na ponavljanje in posnemanje.

Kateri od slovenskih piscev kriminalk vam je posebej pri srcu? Morda Maja Novak? Franček Rudolf?
Priznam, da se zdaj nahajam v bralskem obdobju, ko ne berem kriminalk, pač pa spet klasike. Tiste, ki jih še nisem prebral, pa tiste, ki sem jih že pred leti, desetletji. Pred kratkim spet Zločin in kazen, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in presenečen sem ugotovil, da je to kriminalka. Drugačna, izvirna, ampak vendarle kriminalka.

Kaj so najpomembnejše sestavine le – te?
Truplo in morilec, ki se razkrije skozi knjigo. Sicer pa tisto, kar daje vrednost vsakršnemu knjižnemu delu, ne glede na žanr, in to so odnosi, konflikti med ljudmi. Med pisanjem si predstavljam tudi bralce, ki niso ljubitelji kriminalk in bi jim klasična detektivka ponudila premalo.

Katero pa je ključno načelo omenjenega žanra?
Ne vem, najbrž uganka, ki je pa lahko različna. Najbolj klasična – kdo je storilec, se da pa tudi drugače, kot sem to storil v Komi, kjer se bolj na koncu šele razkrije, kdo je v resnici žrtev.

Je napetost edina pomembna sestavina kriminalke?
Seveda ne, je pa skoraj nujni element. Nihče noče brati dolgočasnih kriminalk.

Kje dobivate navdih za pisanje?
Iz življenja, iz časopisov, s televizije in po nenehnem razmišljanju. To, ideje, so pravzaprav edini del ustvarjanja kriminalk, s katerim po navadi nimam težav. Vsaj do zdaj jih nisem imel. Ko končam knjigo, se skoraj čudežno zgodi kaj takega, kar mi ponudi snov za naslednjo.

Se liki v vaših delih kdaj prepoznajo?
Se. Nekateri upravičeno, mnogi pa, ki mislijo, da sem jih imel v glavi, ko sem pisal o Tarasu, Brajcu in Ostercu ali celo katerem od morilcev, pa tudi ne. Vsak posameznik je sicer res oseba zase, presej naših lastnosti je pa univerzalnih. Vsak lik, o katerem pišem, je skupek značajev, nikoli ena sama konkretna oseba.

Spregovoriva še o gorah. Pred leti ste se hudo poškodovali na pobočju Krnice. Kaj vam je sporočil ta dogodek na duhovni ravni?
Mislim, da nič revolucionarno novega. Še zmeraj sem tak, kot sem bil prej, drugačen pač toliko, kot se ljudje nenehno spreminjamo. Tako kot se že nekaj časa trudim, da se ne bi pretirano postaral v svoji glavi. Sem pač v teh letih, ko se večina ljudi utrudi in ne loti ničesar več novega. To bi rad še za kakšno leto odložil.

Se sedaj bojite gora?
Živ sem samo zaradi tega, ker sem se jih bal že vso svojo alpinistično kariero. Je pa res, da zdaj mogoče še malo bolj. Mi je pa jasno, da sem svoje najboljše vzpone v športnem smislu že opravil, bi jim pa kljub temu rad dodal še kakšnega. Neki tuji alpinist, pozabil sem ime, mogoče Walter Bonatti, je rekel nekaj, kar mi je zelo blizu, in sicer, da v gore hodimo zato, ker se jih bojimo.

Kaj vam pomenijo gore? Umik vase, kontemplacijo, tišino?
Več stvari, še najbližja bi bila ta, da mi pomenijo izziv. Pa, seveda, veselje, zadovoljstvo, ki ga dajo ob uresničitvi ciljev, za katere si porabil veliko časa, vanje vložil veliko energije in ki so se ti zdeli sprva neuresničljivi. Mnogi govorijo o alpinistih kot o potencialnih, skritih samomorilcih, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Ne poznam ljudi, ki bi imeli raje življenje kot moji kolegi. Je pa res, da mnogih ni več med nami.

Kje vse ste že plezali?
V slovenskih Alpah, v Centralnih in Zahodnih Alpah, v Dolomitih, pa v Grčiji, na Siciliji in na Hrvaškem, v Andih, v Himalaji – Nepalu in v Kirgiziji.

Peta knjiga v seriji vaših kriminalk nosi naslov Koma. Ste navdih za to delo črpali iz svoje nesreče?
Ja. Škoda bi bilo, ko bi popolnoma uporabna nesreča šla v nič.

Poleg plezanja radi tudi tečete in kolesarite. Menda ste napisali tudi kolesarski vodnik?
Odpeljal vseh 65 krogov, ki sestavljajo bodoči vodnik, od Šavrinskega gričevja slovenske Istre do Goričkega, že tudi opisal, zdaj se trudim najti način, kako jih predstaviti cestnim kolesarjem. Na srečo je šla tudi satelitska navigacija na tem področju že tako daleč, da to ne bi smela biti prehuda težava. Če jo znam uporabljati jaz, ki sem tehnofob, jo bodo tudi drugi.

Katere svoje osebnostne lastnosti bi se radi znebili?
Jih je kar nekaj, ampak naj ostanejo skrivnost. Itak pišem o njih.

Imate kakšno neuresničeno željo?
Veliko, na srečo. Bojim se dneva, ko bodo vse uresničene, ampak ta dan tako ali tako ne bo nikoli nastopil. Neuresničene želje te ohranjajo mladega.

Menite, da je vsak zmožen umoriti drugega?
V pravih okoliščinah, da. Mislim, pravih za umor. Kaj je pa vojna drugega, ko umor postane celo legaliziran? Na srečo nas večina teh okoliščin ne bo deležna. Vsaj upam.

Kaj bi bili, če ne bi bili pisatelj?
Ne vem. Za zdaj mi to, da lahko živim od pisateljevanja, popolnoma zadostuje in ne mine dan, da se ne bi zahvalil usodi, da lahko živim od dela, ki je izjemno zanimivo in ustvarjalno. Če bi lahko še enkrat izbiral, in bi mi nekdo zagotovil tak razplet, bi se odločil enako.

V knjigi Z Everesta ste popisali smučanje Dava Karničarja z najvišje gore sveta, na kateri ste bili tudi sami. Kako je potekal vzpon in kako pisanje knjige?
Vzpon sem opisal v knjigi, ki sem jo nekaj časa pisal sproti, že na odpravi. Nehal sem, ko smo prišli v bazni tabor, ker je bila tista gmota nad nami prevelika, da bi jo še izzival s pisanjem. Sem pa nadaljeval takoj, ko smo se vrnili domov. Izšla je dva meseca kasneje.

Napisali ste že mnogo biografij, tudi Zorana Predina. Kako je potekalo njihovo pisanje? Nekoč ste dejali, da so biografije hibridni žanr, pol novinarski pol literarni. Vam to ustreza? Ste kdaj oklevali pri pisanju knjige o nekom, ki ni preveč priljubljen v javnosti?
Pisanje biografij je zelo podobno intervjuvanju, le da je obsežnejše in traja dlje časa, ampak podobno kot pri intervjuju mora bralec tudi pri prebiranju biografije dobiti občutek, da pripoveduje zgodbo biografiranec. Z Božom Dimnikom, s katerim sva ustvarila mojo zadnjo biografijo, sva najprej naredila intervju za Playboy, potem je pa trajalo več kot deset let, da se je vdal mojim prepričevanjem in pristal na knjigo, pa še tri leta dela, da je bil zadovoljen z njo. In da sem bil tudi sam zadovoljen z njo.

Napisali ste tudi dva romana za mladino….
Ja, Kam je izginila Brina in Zlati zob. Ko sta bila otroka manjša, sem v kolumnah za revijo Elle, ki sem jih pisal, nekoč uporabil otroški sleng in način razmišljanja, pa sem pomislil, da bi lahko iz tega nastalo kaj več. Zlati zob je pa nastal kot nekakšen poklon prvi knjigi, ki sem jo v življenju prebral – Bratovščini Sinjega galeba. Preden sem se lotil Zlatega zoba, sem jo po mnogih letih še enkrat vzel v roke, da bi videl, ali je res tako dobra, kot sem jo ohranil v svojem spominu. Je.

Nekoč ste dejali, da je v megleni Ljubljani lažje pisati, ker nimate občutka, da kaj zamujate. Je še tako?
Težje pišem, če skozi okno sije sonce in vem, da bi lahko plezal, tekel, kolesaril. Če dežuje in je megleno, se mi ob pisanju ne zdi, da bi zapravljal svojega življenja. Prav zato sta moja dva najbolj delovna meseca november in december.

Koliko kriminalk ste napisali doslej in pri pisanju katere ste najbolj uživali?
Pet. Težko bi rekel, da sem pri pisanju katere užival, ker gre vendarle za naporno delo, nenehno prebiranje že napisanega in obupavanje nad njim, zakaj ni boljše. Zdi se mi, da sem tovrstno najmanj trpel pri Jezeru, ampak mogoče zato, ker je bila prva in se delovnega procesa najmanj spomnim.

Zakaj je Taras Birsa kot glavni junak toliko vaših kriminalk? Od kod ste dobili navdih za ime?
Ko sem iskal ime, sem vedel, da ne sme biti običajno, ker tudi, recimo, Hercul Poirot ni najbolj običajno angleško ime. Janez Novak je torej odpadel. Potem sem se spomnil imena Taras, ki mi je bilo že od nekdaj všeč in obstaja tudi v Sloveniji, čeprav je izvorno ukrajinsko. Dodal sem mu še priimek Birsa (vedel sem za nogometaša Birso) in že v Jezeru namignil, da to morebiti ni pravo Tarasovo ime. Ko sem bil nekaj let za izidom Jezera v Ukrajini, sem opazil kipe nekega Tarasa Ševčenka, njihovega nacionalnega pesnika. Zanimivo, da se Ševčenko piše tudi njihov najslovitejši nogometaš.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Lepo. V majhnem kraju z veliko prijatelji, tekanja po travnikih in gozdovih, pa smučanja pozimi na lokalnem smučišču, ko je bil še sneg. Kasneje igranja nogometa in še kasneje druženja v disku, ki smo ga samo pobarvali in opremili, pa skrbeli zanj.

Kako se počutite, ko pišete, ustvarjate?
Kot bi se vsakič lotil nečesa novega, lepega, ker iz nič nastane nekaj po eni strani, po drugi pa nenehnega tuhtanja in razbijanja glave, zakaj tisto, kar nastane, ni boljše.

Koliko vaših kriminalk je doživelo ekranizacijo?
Tri. Jezero v šestih delih, Leninov park in Dolina rož pa vsak roman v treh.

Ste bili navzoči pri snemanjih?
Ni mi uspelo. Vsakič, ko so snemali novo serijo, sem bil zaposlen s pisanjem novega romana in čeprav so me vabili, naj si pridem ogledat, kako poteka snemanje, nisem utegnil. Ko sem končal pisanje Leninovega parka, sem poklical režiserja Matevža Luzarja in rekel, da zdaj pa lahko, pa so že končali. Sem šel pa na žur po koncu snemanja.

Nekoč ste dejali, da niste idealist, da so idealisti nevarni ljudje.
Aja, a to sem rekel? Ne vem, ampak vam verjamem. Sicer sem pa v življenju rekel marsikaj, s čimer se zdaj ne bi več strinjal.

V svojih kriminalkah uporabljate filmski način pisanja, v mislih imate prizore, ne poglavja. Je to teže?
Mislim, da sem do zdaj napisal eno samo knjigo, pri kateri nisem imel v mislih filmske uprizoritve, in to so bile Svinjske nogice. Me je pa po njenem izidu poklical Sebastian Cavazza in vprašal, ali bi bil za to, da po njej posname film. Seveda sem bil za, ampak mislim, da potem to ni dobilo blagoslova različnih komisij Filmskega sklada ali kakšne podobne organizacije.

Katera kriminalna nadaljevanka vam je najbolj pri srcu?
Jezero, ker je bila prebojna in dokazala, da so ljudje lačni domačih nadaljevank, pa tudi zaradi tega, ker je bila razdeljena na šest delov. Leninov park in Dolina rož sta bila stisnjena v tri in je šlo vse kar nekako prehitro.

V svojem predzadnjem kriminalnem romanu Leninov park kritizirate fašizem. Zakaj?
Zakaj fašizem ali zakaj nastajajoči slovenski fašizem? Če prvo, potem zato, ker je fašizem nekaj najbolj gnusnega, kar je doslej dala od sebe človeška civilizacija (ob hudi konkurenci), če drugo, pa zato, ker se mi zdi, da tudi Slovenci nismo dokončno opravili s to temno platjo naših duš. Smo kot zdravljeni alkoholiki, ki si nikoli več ne smejo privoščiti kozarca vina, piva …, ker ne bi ostalo samo pri enem.

Zakaj ravno kriminalke?
Že kot otroku so se mi pisci kriminalk zdeli največji frajerji (poleg onih, ki so pisali prav za mladino), ne tisti, recimo, ki so za pisanje dobivali Nobelove nagrade za literaturo. Pač pa avtorji, ki so po mojih merilih znali pisati, temu so dodali pa še zanimivost. V življenju sem prebral kar nekaj knjig, ko njihovim avtorjem ne bi mogel očitati neveščosti, pa so bile kljub temu dolgočasne.

Menda vam pri njihovem nastajanju pomagajo kriminalisti. Kako je videti vaše sodelovanje?
Pri mojih kriminalkah mi pomaga kar nekaj ljudi. Vsakič, ko se lotim pisanja o temi, o kateri sam ne vem dovolj, in ko Taras kot kriminalist pri raziskovanju zločina naleti na to isto težavo, pokličem na pomoč strokovnjake. Moram reči, da sem imel pri tem srečo že pri Jezeru, ko sem s pomočjo založbe prišel v stik z dr. Dorijanom Keržanom, ki je bil takrat direktor forenzičnega laboratorija v Ljubljani in ki je kasneje z menoj gostoval v zaporu v Celju, kamor sem ga povabil na delavnice pisanja, ki sem jih eno leto tam vodil, pa z dr. Jožetom Balažicem, takrat vodjo Inštituta za patologijo, pa še z mnogimi drugimi. Preveč, da bi našteval. Brez njih bi bile moje knjige pol slabše.

Bili ste novinar revije Playboj, kakšen je vaš odnos do erotike? Od vas se pričakuje, da bi prej pisali erotične romane,…
Moj odnos do erotike je … Iščem besedo. Ja, všeč mi je zato, ker je vznemirljiva in poganja ne samo naših življenj, pač pa tudi dogajanje tako v knjigah kot v drugih oblikah pripovedne umetnosti. Ko sem se lotil Jezera, sem vedel, da brez erotike ne bo šlo, pa sem vpeljal lik Tine, kar so mi mnoge bralke tudi zamerile, češ da ji nisem dodelil druge vloge kot to, da je lepa in zapelje Tarasa. Sam mislim, da je nisem zreduciral samo na to. Nekoč sem bil na neki predstavitvi svojih del na gradu v Novem mestu, ko je pristopila neka starejša bralka in rekla: »To, da je Taras prevaral ženo s Tino, vam pa zelo zamerim!« In potem dodala: »Ampak komaj čakam, da vidim, kako se bo razpletlo med njima.« Mislim, da mi mnogi avtorji zavidajo ta ‘komaj čakam’ in da prav zaradi tega pravzaprav pišem.

Mislite, da bi bilo, kot se je enkrat izrekel pokojni dr. Janez Rugelj, brez nje življenje dolgočasno?
Predvsem brez nje ne bi bilo življenja.

Je v Sloveniji mogoče preživeti od pisanja?
Jaz lahko, pa ne delam drugega kot pišem, čeprav pri tem nisem izbirčen. Že nekaj časa bi sicer lahko živel samo od pisanja kriminalk, dokler je vsaka naslednja uspešnica, ampak ker ne upam, potem sprejmem tudi naročila, ki so največkrat biografije. Pa ne samo zaradi bojazni, da bi se vrnil v čase pred Jezerom, ko je meni in moji družini šlo nekaj let zelo slabo. Tudi zaradi tega, ker na ta način spoznam zanimive ljudi, širim svoja obzorja in kot pisatelj treniram. Je pa tempo res hud. Trenutno delam na petih knjigah, od stripov do biografij in kriminalke.

Želite ugajati ali provocirati, šokirati?
Želim vsakič od sebe dati dobro knjigo, pa tudi če bi zaradi tega moral ugajati, provocirati ali šokirati. S tem, da mislim, da bi bilo najtežje napisati dobro knjigo, kakršno koli, samo z željo po ugajanju, provociranju ali šokiranju.

Kateri slovenski avtor je vaš vzornik?
Nimam vzornikov ne doma ne na tujem. Obstajajo pisatelji, ki jih cenim, ampak odkar sam pišem, sem ugotovil, da kot bralec plačujem davek svojemu pisateljevanju: ko berem, iščem napake. V svojih besedilih in tudi v tujih. To pa ni sproščujoče branje. Mogoče zaradi tega berem manj kot sem v mladosti.

Kaj menite o odnosu države in aktualne vlade do kulture?
Ne vem, kaj bi odgovoril na to. Menda nam bodo espejevcem, pavšalistom dvignili … Ne vem, kaj, že nekaj, davek, najbrž? Drugih stikov s politiko, tudi kulturno politikov tej državi, pa nimam.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Končati to, na čemer zdaj delam in potem živeti srečno in zadovoljno do konca svojih dni. In še dlje, če bo šlo.

Saša Bešter

 

 

 

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here