Slovenska gledališka in filmska igralka, pisateljica, televizijska voditeljica Zvezdana Mlakar: »Sem samorastnica!«

0
1577

Zvezdana je čistega duha in svetlega srca. Zanosna in optimistična. Močna in ranljiva. Zazrta v dušno sebstvo slehernika in človek zemlje. Z njo smo se pogovarjali o njeni življenjski poti, o tem, kako usklajuje delo igralke in kmetice, o njenih manj veselih bivanjskih izkušnjah in o tem ali si bolj želi biti ljubljena ali ljubiti.

Na spletu vidimo, da sta zapisana dva vaša rojstna podatka, 5. maj 1958 in 5. maj 1960. Zakaj tako?
Ne vem, mislim, da smo datum že popravljali, poglejte še enkrat. Če sta še vedno dva datuma, pa vzemite vse skupaj kot šalo, očitno je na delu kakšen vesoljski škrat, ki vam prišepetava, da so leta le številke, ki v resnici ne povedo nič o človeku.

Že v osnovni in srednji šoli ste bili dejavni v gledališču, nato ste se vpisali na igralsko akademijo. Vam je bila ljubezen do igre položena v zibko, ste od nekdaj čutili, da je to vaša pot?
Ne, rodila sem se v družini, kjer ni bilo ne duha in sluha, ne govora o umetnosti, kaj šele gledališču. Nobene možnosti ne bi imela stopiti na to pot, če me ne bi že v prvem razredu “ zagledala” moja učiteljica Ela Divjak in mi zaupala mojo prvo vlogo, igrala sem Čebelico znane Zupančičeve otroške pesmi. Stati na odru in biti nekdo drug me je popolnoma prevzelo, moja domišljija je končno našla dom. Tako sem že zelo zgodaj vedela, kaj bi rada počela. Biti igralka je moj sanjski poklic, neskončno težak, a tudi neskončno bogat, iz meseca v mesec se srečujem z novimi vsebinami, novimi znanji, raziskujem širna polja človekove duše in to je zame bogastvo. Priznam, da je bila pot do sem, kjer sem zdaj, ko sem zrela igralka, neskončno težka, a bilo je vredno!

Ali ste razmišljali tudi o drugih možnostih za študij ali vas je pritegovala le igra?
Spomnim se, da je bila igra moja prva in edina izbira. Dobro sem tudi slikala in sem se spogledovala tudi z Likovno akademijo. Vsake toliko me je tudi uščipnilo, da bi študirala medicino, biti zdravnik je še danes zame res velika stvar. A niti za trenutek v svojem življenju nisem obžalovala svoje odločitve biti igralka.

Kaj je bila tema vašega diplomskega dela pri študiju igre?
Ha, ha, zanimivo vprašanje. Iz igre sem diplomirala v vlogi gospe Alvingove iz Ibsenovih Strahov, takoj po študiju na Akademiji. Zagovor pa sem pisala skoraj dvajset let pozneje in sem se v njem ukvarjala z Energijo v gledališču in vlogo mame iz igre Vicent River.

Ste svoje strahove že presegli?
Spomnim se tistega študija, bila sem mlado dekle, ki strahov zrele in razočarane starejše ženske, ki ji sin umira na rokah, res nisem razumela. Vem, da sem takrat shujšala deset kg, trudila sem se vstopiti v svet zrelih izkušenj, razočaranih in trohnečih razmerij, nikoli odpuščenih zamer, kakor sem vedela in znala. Vso bedo svoje gospe Alvingove in njenih strahov sem samo slutila, vlogo sem delala intuitivno, vihravo. Mnogo let pozneje sem jo spet igrala in to je bilo srečanje dveh duš, ena ranjena od nekdaj in ena sveže razdejana. Strahove sem končno razumela in se z njimi borila še dolgo po tem. Prišel je čas, ko sem jih prerasla. Dolgo sem delala na tem, dolgo sem se pogovarjala s sabo in množico oseb, ki so mi prečile življenje in mi pomagale, da se opolnomočim in se dokončno otresem teh nepotrebnih nahrbtnikov, saj mi je že mama nekoč, ko sem bila majhna, rekla, da je strah “ nič in okrog njega še večji nič”!

Že mnogo let ste zaposleni pri SNG Drama.
Ja, pri SNG Drami delam že od leta 1988! Drama je najboljši slovenski teater, njeni igralci so moji prijatelji, nenadomestljivi sopotniki na poti naših igralskih raziskovanj. Res dobro delamo skupaj in se navdihujemo. Veliko izletov zunaj nje sem si na svoji poti tudi privoščila, a sem se vedno neskončno rada vrnila nazaj. Biti članica Drame je velika čast! Je tudi velika svoboda in velika odgovornost, saj je to hiša, ki služi vsem, prav vsem Slovencem!

Se spominjate kakšnega neljubega dogodka iz študijskega obdobja, menda ste bili celo žrtev, če temu lahko tako rečemo, spolnega nadlegovanja?
Ja, res je, profesorji v mojih časih so bili, ah, kako naj temu rečem? Bili so kruti, preveč osebni in takrat otipavati, namigovati in zahtevati drobne intimnosti, ni bilo prepovedano. Smo kar požirale igralke, pa tudi igralci. Mene je to zelo prizadelo, dolgo sem predelovala te opolzkosti, a nikoli nisem šla v te odnose, kar me je stalo kakšnih dobrih vlog. A to je bilo že zdavnaj in o mrtvih vse dobro! Pomemben je danes in danes se to ne sme in se, upam, ne dogaja več!

V medijih ste povedali, da ste bili žrtev nasilja tudi v partnerskih odnosih. Ste storilca in svojo žrtev že pustili za sabo?
Seveda sem odpustila, a pozabila ne bom nikoli. Prijavila sem ga in potem me je nekoč, ko so ga skoraj obsodili na zapor, ker ni hotel plačati kazni, izsiljeval, naj umaknem prijavo. Rekla sem mu, da je ne bom!  “Plačaj za vse tepene ženske, ki niso zbrale poguma, da gredo na policijo in svoje rablje prijavijo.” In je plačal. Jaz sicer tudi nisem šla na policijo, so policaji prišli kar na urgenco, kjer so mi krpali zlomljen nos. In spomnim se zdravnika, ki je skoraj zajokal, ko se je sklanjal nad mano:  “ O Bog, kdo ti je to naredil Zvezdana? “ je hlipal.

Vaši igralski uspehi so znatni, aktivni pa ste tudi kot raziskovalka duhovnih krajin. Kako bi opisali duhovno sceno v Sloveniji in uspehe zdravilstva?
Po začetnem navdušenju nad duhovnostjo sem danes, kar se tiče vseh samozvanih prerokov in duhovnih učiteljev, surovo prizemljena. Gre za velik biznis in to mi postaja mrzko. Na raznih instant delavnicah ljudje dobivajo kvazi znanja in potem “ delajo” z energijami, polagajo roke, kanalizirajo razne angele, opletajo z Akaškimi zapisi, kristali, astrološkimi branji….Gre za velike in grde manipulacije z nesrečnimi, iščočimi ljudmi, ki plačujejo razne tretmaje in delavnice, da bi našli sebe, svoj smisel. Jaz jih danes takoj prepoznam, vsi po vrsti so neizobraženi in se vrtijo v enih in istih vsebinah, ki se jih na hitro izučijo na nekih internetnih kanalih. Družba je polna stavkov, kako se moramo imeti radi. Tudi jaz sem kar nekaj let iskala odgovor na to vprašanje v vseh svojih pogovorih na televiziji, dokler nisem spoznala, da velika večina ljudi dojema stavek, da se moraš imeti rad, samo na površini. To v bistvu še bolj krepi našo sodobno narcisoidno življenjsko filozofijo, da sem pomemben samo jaz in še enkrat samo jaz! Prava duhovnost se skriva v preprostem vsakdanjem življenju, ki ga živiš iz trenutka v trenutek zavestno, odgovorno, hvaležno, spoštljivo do vsega živega okrog sebe!  Seveda obstajajo ljudje, mojstri, ki vidijo več in dalje, so pa redki. So pošteni in nikoli, nikoli ne delijo ljudi na prav in ne prav, ki nikoli ne strašijo in ne nastopajo iz piedestala, v smislu “ jaz vem več kot ti”!

Sami se menda šolate za učiteljico kundalini joge, kakšne vrste joga je to?
Ooo, Kundalini joga me je osvojila! To je tisočletja stara vadba, ki temelji na dihu in notranji koncentraciji. Niz vaj ali kriy je natančno določen, namenjen določenim problemom v telesu ali duši. V osnovi poživlja naš steber, našo hrbtenico, moč telesa, ki jo razumem kot našo življenjsko energijo. Je intenzivna vadba telesa, duše in duha. Pokrije vse moje “ potrebe”, vedno se konča z meditacijo. V moje življenje je ta vadba prinesla mir in harmonijo, telesa in duha. Zato sem se odločila, da se izučim tudi za učiteljico, kar me je popeljalo še globlje v njene modrosti in znanja. S Kundalini jogo torej hodim po poti, ki me z rednim delom na sebi, disciplino duha, pelje v zrela leta s pokončno hrbtenico in z jasnim pogledom na svet. Iskreno priporočam.

Po šestih letih so vam pred približno dvema letoma ukinili oddajo Zvezdana, s katero ste podirali tabuje. Kako gledate na to odločitev danes?
Kratka bom. Že spet se je potrdil pregovor, da je vse za nekaj dobro. Seveda moramo biti pazljivi, kdaj ga uporabimo, z njim se da tudi odlično manipulirati. Ko so mi vzeli oddajo, sem jasno in glasno povedala, kaj si o tem mislim in striktno, jasno in glasno tudi povedala, da je navadna laž izgovor, da moja oddaja ni bila gledana in, da je bila predraga. A vzela sem si čas za razmislek, dobro mi dene ta premor. Vem, da so se vrata zaprla, da se odprejo druga, da se odprejo mnoga okna in naredijo dobrodejen prepih v življenju!

Napisali ste knjigo Pogovori, ki so mi spremenili življenje, kaj je rdeča nit tega dela?
Knjiga je nastala iz iskrene potrebe po analizi. Mojega življenja, mojega dela in čudeža, ki se je s to oddajo zgodil vsem nam. Ali navadni, iskreni in ljubeči pogovori res lahko spreminjajo naša življenja? Ker so jih, niso spreminjali samo moje doživljajske pokrajine, vsi, skupaj z gledalci, smo se kar naenkrat brez sramu spraševali vprašanja, ki jih pred leti nismo upali niti na glas spregovoriti! Postali smo skupnost, povezali smo se v iskreni radovednosti in spoštovanju različnosti. Skozi naše pogovore smo kar naenkrat razumeli drug drugega. Ali pa vsaj poskušali razumeti! Zato knjiga! Kot razmislek!

Dvakrat ste bili nominirani za Slovenko leta, prejeli pa ste tudi nekaj igralskih nagrad. Vas to poganja naprej?
Nagrade in nominacije so lepa stvar, a v mojem življenju štejejo iskreni odnosi, globoka raziskovanja, ustvarjalnost, umetnost telesa in duha, širina, znanje, užitek, ljubezen do zemlje in vsega živega štejejo mnogo, mnogo več! To me poganja naprej…

Z enim od svojih sinov vodite zanimiv podkast z imenom AKT podkast.  Od kod navdih?
Navdih je moj sin Maj. On mi je predstavil koncept podkastov, on me na veliko uči o novih izraznih kanalih, on je tisti, ki venomer nekaj kritizira in hoče več. Ker se dobro razumeva, mi je to v veselje. Poleg tega nekako nisem nehala svet gledati skozi oči gostiteljice, vsak dan srečam najmanj deset ljudi, ki bi jih z veseljem delila z vami. Delila bi njihove zgodbe, njihove modrosti, njihovo moč, ranljivost, njihove poglede na svet….Velik navdih smo lahko drug drugemu!

Ste mati treh sinov, igrate v SNG Drama, ste pa tudi kmetica. Kako zmorete vse vloge? Kako poteka vaš vsakdan?
To me vsi sprašujete. Ne vem.  Zmorem, znam, želim, sicer pa se meni moj način življenja ne zdi nič posebnega. Rada delam na zemlji, z zemljo imam močan ljubezenski odnos, vedno me pomiri, napolni z jasnostjo, močjo. Fizično me izmuči in to je dragocena utrujenost, ko misli postanejo enostavne, slike se mi izrišejo v jasnosti modrega neba, preko katerega sem povezana z življenjem. Včasih živim po strogem urniku, včasih se preprosto prepustim. Nič ne “ moram “ in vse zmorem, tako nekako to gre. Narava je zdravilo za vsako dušo, delo krepi človeka in tu nekje plešem svoje življenje jaz.

Kako vidite odnos aktualne vlade do kulture?
Hja, če gledam po Drami, ki se bo očitno začela prenavljati že naslednje leto, potem sem zadovoljna. A do dobre kulturne politike je očitno še dolga pot. Zavedam se, v kakšni družbi živimo in dvomim, da se bo na področju kulture kaj spremenilo na boljše. A je veliko prostora za izboljšanje v obstoječem sistemu. Za velike in prelomne stvari pa bi bil potreben družbeni dogovor, veliko več pozornosti in zavedanja potrebuje osnovna kultura, kultura jezika, oblike, spoštovanje ustvarjalnosti, to je narodovo bogastvo, ki se ga večina ne zaveda. Zato sem velika zagovornica filozofije,v kateri umetnost sestopa s svojega piedestala med ljudi!

Kaj si bolj želite, biti ljubljeni ali ljubiti?
Jaz ljubim. In to ne spada pod vprašaj. Odgovor se ponudi sam od sebe. Ljubezen me najde, me bo in me je! Ker ljubim.

Vas je v otroštvu bolj oblikovalo socialno programiranje ali izkušnja?
Oboje je vplivalo name. Zelo. Močno. Vem, da sem bila rojena v čas, ki mi je lahko ponudil šolanje in vstop v družbo brez lomastenja po družbeni lestvici. A ruralno okolje me je zaznamovalo z občutkom, da nisem dovolj vredna, da sem nekaj manj. Pa se me je kar prijelo, čeprav sem mislila, da me je zaznamovala samo moja družinska zgodba. Celo življenje se v visoki družbi počutim kot slon, da bom že kaj preprostega butnila in razbila kakšen dragocen kozarec. Pač nisem zrastla z njim, ha, ha… A moja duša je zaradi vseh teh izpraševanj in mavrice občutkov, ki se igrajo od malega v meni, dovolj bogata, da se danes tega bogastva samozavestno zavedam. Hvaležna sem za vse, kar sem preživela, za svojo pot, za vse strele in povodnji, v katerih sem se kdaj pa kdaj utapljala v svojem življenju! Sem pač samorastnica!

Kako se soočate s tragičnimi življenjskimi danostmi? Jih vidite kot izzive?
Ne razmišljam o tem, kaj me čaka. Lepo, tragično, grdo, veselo, ljubeče, sovražno, vse to je življenje. Gledam tja, kjer je lepo, sprejmem grdo, znam počakati, da dež mine in sem vsak trenutek hvaležna, ponižna, potrpežljiva sem s tem življenjem. Ko mi kaj ne gre, na primer na vajah in postajam jezna, potem si rečem ( rada se pogovarjam sama s sabo ): “ Kaj pa, če bi zdaj, draga Zvezdana, to jezo nalepila na lik, ki ga igraš? A to gre, se to da? “ Iskreno povem, da se je do zdaj še vedno dalo in mi prineslo veliko ustvarjalnih užitkov. Pa ne gre samo za jezo, gre za celo paleto čustev, s katerimi se srečujem.

Ste srečni ali mirni? Je mogoče biti trajno srečen?
Ah, ne, sreča pa res ni nekaj, kar bi lahko bilo trajno. Ja, vsi si jo želimo, trajno in neminljivo. A to so pravljice za otroke. Odrasel človek pa res ne more hrepeneti po trajni sreči. Ki bi bila, če bi bila trajna, čisti dolgčas. Mirna sem, včasih celo srečna. Ko pogledam svojo lončnico in me razveseli z drobnimi pomladnimi nastavki, zaradi katerih vem, da je pomlad že tu.  Da sem srečna, je dovolj že dobro kosilo, to, da sem zdaj na toplem, da se mi nikamor ne mudi…

Si v domišljiji slikate svojo prihodnost ali preprosto sprejmete, kar vam prinese življenje?
Včasih si kaj slikam, naslikam in se mi takoj uresniči. Imam sanje in načrte, ampak nanje nisem navezana. Bom vesela, če bo šlo v želeni smeri, ne bom pa nesrečna, če se bo zgodilo kaj drugega. V bistvu uživam, ko ne vem, kaj me čaka. Malo pa tudi že vem, od znotraj mi šepeta, da je to moja pot in, da je to TO! Obožujem minljivost, čeprav je včasih celo strašljiva. Hočem jo popolnoma sprejeti in dojeti! Ko bom en dan odhajala, jo bom zagotovo dojela in sprejela!

Saša Bešter
Foto: Saša Kovačič

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here