Ta konec tedna so se spet zbrali traktorji in njih lastniki kot dokaz upora proti oblasti, ki da bo s kopanjem kanala zastrupila vodo Ljubljančanom. Za podkrepitev svojih zahtev so zbor traktoristov opremili z vihrajočimi slovenskimi zastavami, s tem simbolno podkrepiti pripadnost mili slovenski zemljici, za katero da so se pripravljeni boriti z vsemi sredstvi: galamo, zmerjanjem, grožnjami, blatnimi škornji in ogromnimi traktorskimi mrcinami. Tisti najbolj ogorčeni so vzklikali: gnojevke ne smemo polivati po naši kmetijski zemlji, oblast pa lahko koplje kanal in ogroža prihodnje rodove. Borimo se za čisto pitno vodo!! A res?
Napovedan je drugi vseslovenski zbor ogorčenih upokojencev, ki imajo premajhne pokojnine. Ta val nezadovoljstva je spretno zajahal že davno pozabljen in precej kontaminiran Pavle Rupar, ki je izkoristil prazno politično polje, saj je Desus poniknil nekam na obrobje družbe, združenje upokojencev je medlo in mlačno, stranke na oblasti pa imajo z drugimi problemi polne roke dela. Vihrale so slovenske zastave, bliskali so se transparenti, iz megafona je Rupar z zanosnim glasom opozarjal na trpljenje osamljenih kmečkih mamic in ponižanih kmetov, ki imajo sramotno nizke pokojnine in temu bo on napravil konec! Obljubljal je pokojnine v višini najmanj minimalne plače, to da si ljudje zaslužijo, pa naj država vzame kjer hoče. A res?
Eno in drugo dogajanje je samo spretno v zastave ovita politična borba, ki zlorablja kmete, upokojence, invalide in tiste z roba družbe, ki si res zaslužijo kaj bolj poštenega in verodostojnega, kot sta Primc in Rupar, ki zgolj gradita vsak svojo dobro plačano politično prihodnost na plečih lahkovernih, neobveščenih in naščuvanih preprostih ljudi. Kako enostavno je mogoče s praznimi parolami in lažnivimi gesli obrniti ljudske množice v korist tistega, ki v ozadju s političnimi cilji vse skupaj financira, plačuje avtobusne prevoze, sok in sendviče, za šilce kačje sline pa poskrbi vsak sam.
Pomlad bo zvabila na razna zborovanja vse nezadovoljne, užaljene, prikrajšane in vse, ki so vedno in povsod že po svojem značaju ‘proti’. Razni Aleši in Pavleti jih najdejo, sladko nagovorijo in goreče naščuvajo, v roke jim potisnejo transparente in zastave, obljubijo, da jih bodo rešili krivic in bede in že je tu vrtinec, ki zajame množico, ta postaja čedalje bolj besna in čedalje bolj verjame v svoje rešitelje.
Še največ dobička od takih shodov imajo, razen organizatorjev seveda, še prodajalci zastav, šoferji avtobusov in bližnji bifeji, kamor se usipajo trume omaganih protestnikov, ki se odpravijo proti domu s polno glavo pričakovanj, da jim bo nekdo uredil njihovo bedno situacijo, mizerno pokojnino ali beraško invalidnino. Celo zagovorniki svoje svete lastnine ob Nemški cesti verjamejo, da se borijo za Slovenijo, za pravico, da bodo po svoji zmagi lahko zalivali travnike z gnojnico. Saj, če župan lahko koplje, pa tudi oni lahko polivajo, a ne? Saj so na svoji zemlji!
D. Šraj
