Tine Orel se je rodil 9. februarja 1913 v Trzinu št. 137, p. d. pri Mežnarjevih. Tako oče, Janez Orel, kot mati Rozalija, roj. Žankar, sta izhajala iz starih trzinskih družin. Oče Janez Orel se je izučil za zidarja, po prvi svetovni vojni se je zaposlil pri železnici. Mati Rozalija je skrbela za dom in za manjšo posest. V zakonu so se jima rodili otroci: Ivan (1910–1933), Valentin – Tine (1913–1985) in Jerca (1915–1995), kasneje poročena Rebolj. Tine Orel se je leta 1941 poročil z Zoro, roj. Požar, in v zakonu sta se jima rodila hči Tanja (1941) in sin Boris (1943).
Tine je po končani osnovni šoli, nadaljeval šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Leta 1936 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine jugoslovanske književnosti, slovenskega jezika s staroslovenskim in iz narodne zgodovine ter iz ruskega in francoskega jezika. Leta 1941 je z odliko opravil tudi strokovni izpit za profesorja.
Začetek njegove pedagoške poti je prekinila druga svetovna vojna. Po koncu vojne je ponovno dobil zaposlitev kot profesor na celjski realni gimnaziji. Leta 1949 je postal ravnatelj I. celjske gimnazije, ki jo je vodil vse do leta 1963. Tudi njegovo nadaljnje poklicno delo v Ljubljani je bilo namenjeno plemenitemu delu – vzgoji in poučevanju mladine. Po krajšem službovanju v Turistični zvezi Slovenije je leta 1965 dobil zaposlitev kot pedagoški svetovalec na Zavodu za prosvetno pedagoško službo in tam vodil oddelek za učbenike in priročnike. Od leta 1972 do upokojitve leta 1977 je bil profesor na oddelku za slovenščino Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in na oddelku te fakultete v Novi Gorici.
Tine Orel je bil z vsem srcem planinec. Od svojega 12. leta je zahajal v bližnje Kamniške Alpe. Z 19 leti je postal član Slovenskega planinskega društva, pri 20 je postal aktiven alpinist, ki je opravil nekatere klasične alpinistične vzpone od III. do VI. stopnje. Tik pred drugo svetovno vojno je postal odbornik celjske podružnice Slovenskega planinskega društva, po letu 1946 pa je kar 17 let vodil Planinsko društvo Celje. V času njegovega predsedovanja so na novo zgradili ali obnovili kar nekaj planinskih domov in koč.
Tine Orel je bil poznan tudi kot dolgoletni urednik Planinskega vestnika, najstarejše revije za ljubitelje gora, ki izhaja že od leta 1895 dalje. Urejal ga je skoraj 30 let, od leta 1950 do leta 1979. Prof. Tine Orel je s svojo razgledanostjo, tenkočutno jezikovno kulturo, človeško odprtostjo, odlično izobrazbo in vztrajnostjo kot urednik poudarjal kulturno, duhovno in idejno plat gorništva. V urednikovanje revije je vpeljal številne novosti: nove rubrike, avtorske prispevke znanih pisateljev in pesnikov pa tudi mladih piscev. Bil pa je tudi pisec člankov, prevajalec, dopisnik, lektor.
Poleg rednih službenih obveznosti je opravljal še mnoge druge naloge. Kot publicist in urednik je napisal vrsto samostojnih publikacij, prevodov, spremnih besedil, poljudnih in strokovnih člankov s področja slovenske literarne zgodovine in planinstva. Bil je član časopisnih in založniških svetov, član sveta pri celjskem gledališču, pisec gledaliških kritik. Kot družbeni delavec je bil član številnih občinskih in državnih komisij v šolstvu, kulturi, planinstvu in turizmu.
Za svoje izredno plodno delo je prof. Tine Orel prejel visoka priznanja države in organizacij, v katerih je deloval: leta 1968 red dela z zlatim vencem, 1971 Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje Republike Slovenije na področju športa, 1980 red republike s srebrnim vencem, odlikovan je bil z zlatim znakom PZS in PSJ, prav tako je bil odlikovan z zlatim znakom Turistične zveze Slovenije, postal je prvi častni član PD Onger Trzin 1984. Ob obletnicah je bilo Orlovo življenje in delo predstavljeno na razstavah v krajih, kjer je deloval, od Trzina, Kočevja, Celja do Mojstrane. Po njem se je leta 2004 poimenovala nova krajevna knjižnica Trzin v sklopu Knjižnice Domžale.
Še kaj več o Tinetu Orla pa lahko izveste na novi stalni razstavi Medobčinskega muzeja Kamnik v Centru Ivana Hribarja v Trzinu, ki je odprta od 23. marca 2023.
Zora Torkar, Medobčinski muzej