Zadnja kolumna Leona Magdelanca v Dnevniku je bila sijajna odslikava dejanskega stanja v naši mali državici, ki si jo lahko predstavljamo kot hišo, ki smo jo zgradili v modi izpred trideset let, po takratnih zmožnostih in po takratnem znanju. Če je bila hišica bolj vegasta, nič hudega; bomo dograjevali, popravljali, zaljšali in krasili, da bo kot se šika, taka kot jih vidimo v Avstriji, Nemčiji in Italiji. In res, kot pravi Magdelanc, smo Slovenci dodajali balkončke in frčade, nadstreške in stolpiče, pozabili pa na statiko.
Prav to lahko preslikamo tudi v naše lokalno območje, v našo občino, na katere nekdanji in sedanji sloves smo tako ponosni. Nekdanji veliki in uspešni občini je evforija ustanavljanja malih občin odščipnila Mengeš, Moravče in Lukovico, po tehtnem premisleku oz. premišljenih špekulacijah in računicah je bil amputiran še Trzin in ostalo je, kar je pač ostalo, vse v cilju približevanja demokracije slehernemu občanu! Tako se pač reče, tako je ukazovala ali bolje omogočala slovenska hišna politika.
Tako okleščeno in amputirano občino je vsakokratna občinska oblast krasila in dograjevala, kakor je pač vedela in znala: kot nasprotje domžalski sodobni veduti, ki sta jo v sedemdesetih letih predstavljal kompleks SPB in za tisti čas moderen dom za upokojence je ostal ogromen dimnik na dvorišču knjižnice in lupina prostorov propadlega Univerzala. Začelo se je tudi v Domžalah, kot pravi Martelanc za Slovenijo, dodajanje in krašenje v stilu vsakokratne oblasti: dobili smo »najboljšega soseda«, dobili smo lepo sodobno knjižnico in še lepši stadion, po katerem slovimo daleč naokoli. Ja, dobili smo tudi lepo tržnico, potem pa so vsakokratni avtorji dodajali: veliko javno garažo, ki kljub parkirni stiski ni znala (mogla) zaživeti in zeva kot posmeh porabi javnega denarja. Dodali so »rostfrei« mestno opremo in solarno avtobusno postajo, dodali tlakovce v vzorcu slamnatih kit, ki so ostale neopažene, sredi občine na makadamskem prostoru ostaja ogromna luža, ki služi kot parkirišče, v centru, ki naj bi bilo središče dogajanja pa se razteza prazna in pusta betonska ploščad. Trenutno se ureja železniška postaja, ki pa ne bo odpravila osnovnega problema: železniških zapornic. Zakaj ne? Trenutni urejevalci so se pač tako odločili in več pozornosti namenili ‘krašenju’ kot je urejanje videza železniške postaje. Enkrat v prihodnosti bo tudi avtobusna postaja, urejeno parkiranje pod ali nad zemljo, pa prizidek k zdravstvenemu domu, pa nov kulturni dom, nov center za mlade in nov dom za starejše. Le enotne ‘statike’ še niso določili, smeri, kako naj mesto v prihodnje sploh izgleda. Vsakokratni umetniki dodajajo balkončke in frčade po trenutnem navdihu, celostna rešitev pa ostaja v meglici prihodnosti kot material za prihodnje obljube prihodnjih občinskih oblasti. Do takrat pa je urejanje in videz naše občine prepuščen moči raznih gradbenih in finančnih lobijev, vplivanjem na občinske odločevalce in apetitom ter vezam nepremičninarjev in vsem zainteresiranim, ki bi radi zaslužili. Naša občinska hišica postaja nespodobno skropucalo, kjer vsakokratni oblastniki lahko pustijo svoje prstne odtise. Pa večkrat slišimo, kako Domžale nenehno iščejo dušo.
Upam, da Magdelanc ne bo zameril uporabe prispodobe njegove kolumne , ki je, kot vse njegove, sijajna.
D. Šraj
Šušlja se …
… da bo prenova županjine pisarne davkoplačevalce stala 50.000 €, čeprav je bila pred nedavnim v celoti prenovljena (pisarna, ne županja, da ne bo pomote). Gre torej za razkošno preureditev iz prejšnjega »moškega« stila v subtilno žensko urejanje prostora, s pridihom nežnih dodatkov tančic, brokata in okrasnih blazinic, ročno izdelanih čipk in svilenih pregrinjal. Ob takem znesku si je namreč težko predstavljati kaj drugega ob, ne dolgo nazaj, že prenovljeni pisarni.
