Vsak čas ima ženske, ki oblikujejo ozemlje duha povsem drugače. Takšna je zagotovo Anita Ogulin. Je bitje, ki zrcali družbene rane, opozarja nanje in jih skuša zaceliti. Neizmerno požrtvovalna, človeška in z instinktivno psiho, ki se odziva na različne zlorabe. Rojena v skromni družini, slepemu očetu in slabovidni materi, izpolnjuje svoje poslanstvo že od otroštva. Mati, babica, humanitarka, človek z veliko začetnico. Z njo smo se pogovarjali o njenem zdravstvenem stanju, delu v človekoljubni organizaciji Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje in problematiki revščine.
Trenutno okrevate po zahtevnem operativnem posegu. Kako se počutite?
Priznam, da je težko. Nikakor ne zmorem sprejeti trenutne večje odvisnosti od tuje pomoči, pa četudi svojcev. Sem pa že povsem sprejela, da bolezen prinaša vzpone in padce in da je boj z njo neizprosen in terja zares precejšnjo psihično kot fizično moč. In še vedno verjamem, da ga bom izbojevala vsaj do umiritve, če že ozdravitev ni mogoča.
Prostovoljka ste skoraj že pol stoletja in delujete v človekoljubni organizaciji Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, kjer se ukvarjate z ranljivimi skupinami. Kaj vas je nagovorilo k temu delovanju, saj ste po izobrazbi novinarka?
V delovanje ZPM Ljubljana Moste-Polje sem vpeta praktično že od otroštva. Moja mama Ana Srša-Petek je bila začetnica Društva prijateljev mladine v Šmartnem, ki je predel Most. Ob tem je opravljala terensko delo socialne delavke in ob meni in bratu skrbela tudi za rejniške otroke. V svoj aktivizem, ki ga je uresničevala ob svojem rednem delu, naju je z bratom vključevala že od samega začetka. Ker pa je bil oče slep, sva oba z bratom bila ob tem še vodnika slepih in slabovidnih. Še kot mlada mamica pa sem se ob poklicu in delu, ki sem ga opravljala, močno posvetila tudi prostovoljstvu v Zvezi prijateljev mladine. Glede na tegobe in potrebe, ki sem jih zaznala pri otrocih, sem tako sama, kot skupaj s prijateljicami in znankami – prostovoljkami in strokovnimi sodelavci, vzpostavljala programe, s katerimi je bilo mogoče učinkovito izpolnjevati potrebe otrok in mladostnikov in jim zagotavljati bolj zdrav razvoj.
Brez strahu pokažete na tiste, ki so odgovorni za človeka nevreden položaj. Katere izmed inštitucij bi najprej izpostavili?
Opozorila bi predvsem na popuščajočo sistemsko varovalko – šolo. Šola bi morala biti tudi socialni korektiv, pa vemo, da temu ni tako. Manj premožni otroci, otroci iz socialno šibkejših okolij, so enostavno manj uspešni (tudi, ko pogledamo uspešnost otrok po Sloveniji, v revnejših predelih dosegajo slabše rezultate). Kar potrjuje dejstvo, da družinsko okolje, v katerem otrok odrašča, močno vpliva tako nanj kot na njegov šolski uspeh. Sicer imamo nekatere stvari v teoriji dobro urejene. Recimo šolsko prehrano. (No, pa tudi v tej zgodbi so prve pričetke otroke šolske prehrane beležile prav prostovoljke Društev prijateljev mladine). Imamo organizirano dodatno strokovno pomoč, obravnave pri šolskih psihologih, sistematske preglede. V praksi pa se, po naših izkušnjah, tega ne izvaja v tako velikem obsegu kot bi se glede na potrebe otrok moralo. To pomeni, da lahko otrok, ki doma doživlja zlorabe, zanemarjanja, živi v hudem pomanjkanju…, to izraža z nasiljem, samo poškodovanjem, slabimi ocenami, lenobo, pa tega v velikih primerih nihče ne bo opazil.
Je revščina v današnji družbi še vedno zelo stigmatizirana in stereotipizirana?
Revščina je v današnji družbi še vedno zelo stigmatizirana in stereotipizirana. Marsikdo si verjetno še vedno predstavlja, da revne osebe hodijo naokrog v strganih oblačilih, ponošenih čevljih, nimajo nobenega dohodka, nočejo delati … Medtem, ko je resnična situacija povsem drugačna.
Zakaj je v družbi toliko revščine in brezpravja?
Vzrokov za revščino in brezpravje je veliko. Hkrati pa so zelo kompleksni in večplastni. Revščino lahko povzročijo dejavniki, kot so pomanjkanje dostopa do izobraževanja, zdravstvenega varstva in zaposlitvenih možnosti, pa tudi sistemske neenakosti, diskriminacija in korupcija. Brezpravje pa lahko izvira iz dejavnikov, kot so neučinkovit kazenski pregon, socialna in ekonomska neenakost, politična nestabilnost, družbena nestrpnost in izključevanje…, ki jo proizvajajo vidni politični pripadniki, ipd.
Koliko zaposlenih je v odstotkih med revnimi, ki ne zmorejo čez mesec?
V humanitarnem programu Veriga dobrih ljudi, ki ga izvajamo na ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer zares celostno pomagamo družinam v stiskah po vsej Sloveniji, podatki kažejo, da je več kot 70 % družin je takšnih, kjer sta eden ali oba starša delovno aktivna. Več kot polovica družin se je prvič znašla v takšni stiski, da so morali zaprositi za humanitarno pomoč. Večina družin v našem humanitarnem programu je torej zaposlenih, pa s svojim dohodkom ne zmorejo preživeti, preostali del prejemnikov pomoči pa v veliki večini ni zmožen opravljati dela zaradi upravičenih razlogov – najpogosteje zaradi bolezni, nezgod, problema z varstvom otrok in drugih opravičljivih dejavnikov.
Bi lahko dejali, da je denarja na svetu dovolj, le da ni pravilno razporejen?
Seveda je dovolj denarja za rešitev številnih vprašanj, a je nepravično porazdeljen zaradi sistemskih neenakosti in pomanjkljivega gospodarskega sistema. Potrebujemo bolj pravične politike in sisteme, da bi zmogli zagotoviti pravičnejšo porazdelitev bogastva in ustvarjanje priložnosti vsem ali večini prebivalstva.
Revščina je družbeni problem, današnja neoliberalna in kapitalistična družba pa ga verjetno percepira drugače?
Postali smo zmes neoliberalizma in kapitalizma. Postali smo družba, v kateri vsak skrbi le zase. Sebična, vase zazrta, materialistična in večrazredna družba. Vesna V. Godina bi dejala, da postajamo družba brez vesti. Kako je mogoče, da človek, ki dela vse dni po mnogo več kot osem ur, s plačo ne more preživeti? Kako je mogoče, da smo ustvarili razmere, v katerih morajo mladi sprejemati vbogajme prekarna dela? Kako je mogoče, da ljudje, ki so postavili temelje današnje družbe, ostajajo pozabljeni od ljudi in boga? In kako je mogoče, da otroci z izjemnim potencialom, a v revščini – ne razmišljajo več o svojem življenju, izobrazbi, poklicu, ampak le o tem, kako pomagati staršem in preživeti družino? Ob vključevanju Slovenije v Evropsko skupnost smo bili zelo zgledna socialna država, čeprav smo že reševali zdrse političnih odločitev. Od tedaj do danes pa se je stanje na mnogih področjih močno poslabšalo.
Politika sprejema nove in nove zakone, ki jim ni videti konca. Se s tem kaže njena nemoč?
O tem pa resnično težko govorim. Vprašali boste, zakaj. Vsi se zavedamo, da je revščina izbira politik! In če so jo izbrali, potem vedo tudi za rešitve. Ni jih na vidiku. In mi že desetletja prizadevno in odgovorno ter celostno pomagamo družinam in otrokom v stiski vseh koncev Slovenije. To res počnemo ker nam je mar… Ampak ob tem, zadnjih več kot deset let, skozi vseslovenske programe Botrstvo in Veriga dobrih ljudi in druge, ki jih uresničujemo na ZPM Moste Polje, tudi predlagamo sistemske rešitve, kako ublažiti revščino. Kajti do obisti poznamo razmere revščine, saj družine obiskujemo po domovih, smo na terenu po vseh koncih naše dežele. Skozi Manifeste smo vsem pristojnim že večkrat posredovali predloge sistemskih sprememb. Pa so bile v večini spregledane.
Pravite, da je revščina izbira politike.
Trdno verjamem, da je revščina izbira politike. Država ima namreč vse vzvode za njeno preprečevanje, reguliranje in nadzor tudi nad tistimi, ki izkoriščajo sistem. Vse prevečkrat pa se mi zdi, da pristojnih ne zanima izboljšanje stanja ljudi. Zavedam se, da so sistemske zadeve zahtevne, a uvajati jih je treba premišljeno, ne zgolj za nabiranje političnih točk. Sistemskih izboljšav v zadnjih nekaj letih na tem področju praktično ni bilo, čeprav nas je več nevladnih, humanitarnih organizacij, ki opozarjamo, kaj vse je potrebno nujno spremeniti. Ne bom jih naštevala, ker imajo pristojni prav vse zbrane v Manifestih in drugih predlogih sprememb. Marsikatera od možnih izboljšav niti ne zahteva sprememb zakona, to pomeni, da bi lahko bile uvedene dokaj hitro. Zaenkrat, žal, še kar govorimo v prazno.
Kakšni so vzroki za nastanek revščine?
Zelo različni. Od večgeneracijske revščine, nizkih osebnih dohodkov, različnih bolezni, invalidnosti, nezgod, elementarnih nesreč, skrivanja poslovnih in življenjskih zdrsov, izključevanja, izločanja, sodb in etiketiranj. Pa seveda tragedije, smrti, družinski nesporazumi in razhajanja… Tega je zares veliko.
Se mnogi ljudje sramujejo svoje stiske, zakaj bi bila revščina sramota?
Mirno lahko povem, da se skoraj vsakdo svoje stiske močno sramuje, čeprav ni kriv zanjo. In prav zato jo pogosto prikrivajo pred drugimi in se z njo soočajo sami, se izključujejo, osamevajo, obolevajo, dokler ne postane situacija res brezizhodna. Ti ljudje zares delujejo avtodestruktivno in silno skrivajo nemoč in stisko, tako da je navzven vse težje »oceniti«, kdo je reven. Lahko je to tudi naš sosed, sodelavec, sorodnik. Zato je tako zelo pomembno, da smo na terenu, da jo neposredno odkrivamo in rešujemo. Kajti pogosto se zgodi, da se mnogi niti ne zavedajo, da so v resni stiski. Starši, ki pri nas zaprosijo za humanitarno pomoč, se pogosto najprej opravičijo, ker so se obrnili na nas, saj je veliko oseb, »ki jim je še slabše«, in ki »bolj potrebujejo pomoč«, pravijo. Sploh zaposlene osebe si izredno težko priznajo, da hodijo v službo in trdo delajo vsak dan, pa potrebujejo humanitarno pomoč. Pri šibkem socialnem položaju ne gre le za to, da ljudje nimajo denarja za položnice ali osnovne življenjske potrebščine, ampak se kaže tudi v izključenosti iz družbenega življenja in socialnih stikov.
Je v Sloveniji in svetu revščine vedno več?
Revščina se je v času epidemije covid-19 močno poglobila in zajela nov (srednji ) razred prebivalstva. Ukrepi so prizadeli zares mnogo družin in posameznikov, ki se s temi pogubnimi okoliščinami, niso zmogli, niti znali spoprijeti. Starši so ostajali brez dela ali na čakanju na delo ali so zmogli delati skrajšan delovni čas. Ostali s prihodki, s katerimi niso zmogli pokrivati obveznosti, ogromno pa celo povsem brez vseh prihodkov. Iskreno povem, da se močno bojim, da se bo stanje, kot ga spremljamo in rešujemo danes, še poslabšalo in revščina še poglobila. Ni dneva, da se ne bi soočali s kriki na pomoč, kajti sprostitve moratorijev na dolgove ljudem vse več in bolj odmikajo tudi strehe nad glavo.
Bi lahko dejali, da je Slovenija socialna država?
Bila so obdobja, ko smo se resno vprašali – če smo sploh še socialna država, recimo v letu 2010 do 2012, ob spremembi socialne zakonodaje, ki je drastično zmanjšala pravice in potisnila v pogubo otroke in starostnike. Mirno pa lahko podam našo ugotovitev, da se je to po letu 2018 začelo počasi izboljševati. Ukvarjali smo se z drugačnimi problemi. Gospodarska rast je bila visoka, ljudje, ki so delali, so lahko nekaj privarčevali. Potem je prišel covid, ki je začel vse to rušiti in lomiti. Sedaj pa se zdrs ljudi v ekonomske, s tem pa življenjske stiske, zares intenzivno nadaljuje.
Kdo je v najslabšem položaju?
Vselej so najbolj ranljivi otroci. Razumeti moramo, da so mnogi otroci prikrajšani za zdrav razvoj, za neobhodne dobrine, da se neenakost med njimi res močno povečuje. Tu je še ujetost v stiske in probleme staršev, ki jih dodatno stigmatizirajo in nalagajo probleme. Otroci pa še svojih ne znajo in ne zmorejo reševati. In če nimajo sogovornika, če se ne počutijo več varne, krivdo tudi za padec družinskih odnosov prevzemajo nase. Sploh pa se izjemno povečuje socialna izločenost in izključevanje, pa tudi možnost izobraževanja.
Menite, da smo Slovenci dobrodelni?
Slovenci smo izjemno solidaren narod. In ne vem, če še v kateri deželi izražamo toliko sočutja in ljubezni do sočloveka kot prav pri nas. Vendar le, če vemo, komu pomagamo in kam gredo vsa zbrana sredstva. Je pa res, da je političen diskurz dobesedno izključujoč in prav nič solidaren. Zato zares ves čas poudarjam, da nikar ne sodimo, če ne poznamo ozadja posamičnih zgodb in predvsem – da je meja med imeti in pasti pod rob preživetja izjemno tanka. Le en nenaden dogodek lahko pokoplje večletni ali pa tudi več generacijski trud. In verjamem, da so vrednote kot je odgovornost, zdravje, družina, solidarnost,… kar skupne vrednote večini Slovencev.
Koliko žalostnih zgodb dnevno slišite, koliko klicev na pomoč prejmete?
Preveč. Že pred izbruhom covida smo opažali, da so se po pomoč vedno bolj obračale tudi delovno aktivne osebe, ki kljub delu s svojimi prihodki niso zmogle poravnati vseh mesečnih stroškov. V zadnjem letu pa se je število takšnih oseb izrazito povečalo. Trenutno bolj kot izrazito večje število prošenj za pomoč v našem programu zaznavamo zelo velike spremembe pri sami strukturi prosilcev. In resnično nas skrbi – velik porast krikov na pomoč, ko gre za družinsko, partnersko, medvrstniško nasilje, ki ga povzročajo tudi nepredstavljive duševne stiske tako otrok, mladih, kot tudi staršev. Zato, zato je tako pomembno, da ljudem v stiskah nudimo celostno podporo in pomoč, pa naj si gre za materialno, finančno, pravno, psihosocialno (s terapevtskimi obravnavami in mediacijami, teh je vedno več), z usposabljanjem za ravnanje s financami, starševstvom, z gospodinjstvom, s socialnim mreženjem in drugim. Prav vsak klic na pomoč – terja več oblik pomoči, ki jih resnično, odgovorno in učinkovito nudimo. Moram priznati, da sem zares ponosna na izjemno srčno in učinkovito ekipo strokovnih sodelavcev ZPM Lj. Moste Polje.
Bi lahko dejali, da imajo ljudje, ki jih pesti revščina, psihične probleme, so ti posledica revščine ali je obrnjeno?
Brez kančka dvoma je to res. Najbolj se seveda odraža pri otrocih in mladostnikih. Nepredstavljivo število otrok in mladostnikov potrebuje pomoč in podporo za svoje duševno stanje, ki ga izražajo v samopoškodovanju, popolnem umikanju vase, prehranskih motnjah, celo poskusih samomorov. Seveda pa se odraža znotraj družin, znotraj partnerskih odnosov, ki so porušena, znotraj razhodov staršev, nestrpnosti, nasilja, zlorab… Večino teh težkih duševnih stanj pa je povzročila nezmožnost zaslužka in poravnave tekočih življenjskih stroškov. Pa tudi dejstvo, da je kar precej družin, ki sploh niso več vajene biti skupaj. Nenehno je kdo od staršev odsoten, otroci pa imajo ves prosti čas obveznosti do dejavnosti, ki jih obiskujejo. Odnos pa se ohranja – če smo drug z drugim… Absolutno se strinjamo, da ni bilo dovolj pozornosti namenjene duševnemu zdravju, ne samo otrok, ampak tudi odraslih. Tudi po naših opažanjih je pot do strokovne pomoči nedopustno dolga in za premnoge predolga. Otroci in mladi se vmes izgubijo v svojih stiskah, pogosto so v duševne težave otrok ujete celotne družine. Želeli bi si boljšo dostopnost do pomoči in da bi bile ustrezne vsebine uvedene tudi v učne načrte, kar bi omogočalo destigmatiziranje duševnih težav in normaliziranje govora o tem v družbi. In zares sem hvaležno ponosna, da imamo kar 17 strokovnih sodelavcev, ki nudijo učinkovito terapevtsko pomoč otrokom, mladostnikom in staršem.
Mislite, da država noče ali ne more preprečiti stisk?
Dokler ne bodo cenjeni in zanje dobro poskrbljeno, otroci in mladi pa ljudje, ki so bolni, trajni invalidi, upokojenci in podobne ranljive skupine prebivalstva, ki z dodeljenimi sredstvi in odnosom do njih dobesedno životarijo leta in leta. Pa dokler bodo tudi delavci v javni upravi morali prejemati dodatek za delovno aktivnost, da bodo dosegli vsaj minimalno plačo in zaposleni s polnim in več delovnim časom, s plačami ne bodo zmogli preživeti ne sebe ne svoje družine, ne moremo reči, da obstaja hrepeneča želja po drugačni socialni ureditvi. Smo družba, ki daje prednost kapitalu pred človekom, zato lahko trdimo, da je temu res tako.
Zavedati se moramo, da so, kolikor klišejsko se že sliši – otroci res naša prihodnost. Svet bo takšen, kakršne vzore bomo dajali našim otrokom. Skrajni čas je, da si vsak od nas zada za cilj, da bo prispeval k temu, da bomo vsi živeli dostojno. Ne samo v Sloveniji, tudi na drugem koncu sveta. Politika mora nehati s sovražnim diskurzom do drugih, drugačnih, drugače mislečih, drugačnih barv, narodnosti, veroizpovedi … Če bi zares želeli odpraviti revščino, bi morali biti pripravljeni spremeniti miselnost in pomiriti svoj ego in se medsebojno povezovati v skupno dobro – tudi s civilno družbenimi in humanitarnimi organizacijami.
Je vsaka družba toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen?
To je res, prav vsaka družba je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Že mnogo let politika, s tem pa tudi družba, žal, na to pozablja in se usmerja na tiste, ki zmorejo, znajo, so zdravi, sposobni. Na vse druge pa je bistveno premalo pozorna in se bojim, da bi jih najraje kar izbrisala.
Kako preživite, saj ste prostovoljka?
V to poslanstvo sem, kot sem povedala, vpeta že od otroštva in ga preprosto živim. Sem se pa aktivneje vključila tudi v odgovorne funkcije ZPM Lj. Moste Polje kot prostovoljka in se ob otrocih v stiskah in prostočasnih dejavnostih, vključevala tudi v družine v stiskah, ko sem postala upokojenka. Tako, da sem se ves čas preživljala z rednim delom in zaslužkom zunaj ZPM in naprej s pokojnino. V ZPM Lj. Moste Polje nisem bila nikoli redno zaposlena in iz tega naslova prejela plačo.
Kako skrbite za duhovno polnilo?
Hoja. Sprehod. Redne dejavnosti, branje, gospodinjstvo, moja otroka, vnuka…. Pa moja Sava. Kjer sem desetletja odlagala probleme in tegobe, ki jih nisem mogla deliti z drugimi in kjer so nastajale ideje za programe in projekte, ki jih s strokovnimi sodelavci uresničujemo… Potrebujem naravo, hojo in zrak, tako se čutim svobodno. Z energijo pa me polnijo tudi najbližji in ljudje, ki jih imam rada. Seveda mi je najlepše, ko lahko objamem vnuka, ki živita v tujini. Nismo pogosto skupaj, a nenehno komuniciramo. Lep je tudi dan, ko od nas odhajajo uporabniki, ki smo jim pomagali, jih toliko opremili z znanjem in veščinami, da sami nadaljujejo dostojno življenje. Lepo mi je, ko izvem, da je otrokom, ki smo jim pomagali, uspelo končati šolo, pridobiti želeni poklic, uspeti na različnih področjih, ustvariti čudovito družino in dobre odnose. Čudoviti so dnevi med veselimi in srečnimi otroki v naših počitniških domovih. Verjamem, da se bom – ko tole težje obdobje bolezni mine – znova fizično vrnila mednje, ne zgolj na daljavo.
Saša Bešter
Foto: Aleksandra Saša Podlesnik
