Ob zadnjih poplavah smo bili priča neverjetni človeški solidarnosti. Tudi tisti, ko so morali postrgati zadnje evre v denarnici, so prispevali. Slovenci imamo pač široko srce in znamo prisluhniti človeški stiski. Ampak samo kot posamezniki, kot zgroženi državljani doma na kavču ob gledanju pretresljivih prizorov, ki jih posreduje televizija. Ta neverjetna solidarnost, odprtost in sočutnost pa izgine, ko se posamezniki oglasijo kot predstavniki raznih institucij, na primer banke.
Pred kratkim smo pri Odmevih lahko poslušali predsednika uprave NLB, ki je sicer najavil znesek, ki naj bi ga njegova banka prispevala poplavljencem, vendar je ta znesek skoraj sramoten v primerjavi z dobički, ki jih ta in druge banke kujejo na račun obresti oziroma razlike med obrestnimi merami za posojila in tistimi od depozitov. Z drugimi besedami: dobički, ki jih ustvarjajo njihovi komitenti, so stvar bančne politike in izkoriščanja trenutnega stanja na bančnem trgu, so skratka rezultat iznajdljivosti bank, prispevki za poplavljence pa gredo iz njihovega čistega dobička in prevelika radodarnost lahko zamaje stabilnost banke, je bilo razbrati iz pogovora. No, da smo državljani financirali zapolnitev bančne luknje v višini 5 milijard, se nista spomnila niti novinarka niti sogovornik.
Podobno se obnaša Pošta Slovenije. Zaradi optimizacije in doseganja čim večjega profita smo že nekaj let priča čudni preobrazbi poštnih poslovalnic, tistih, ki še poslujejo. Mnoge so ukinili zaradi premajhnega donosa, mnoge so zmanjšali in jim spremenili čas poslovanja ne glede na dejstvo, da tja gravitirajo mnoge oddaljene vas in zaselki z večino starejšim prebivalstvom, od katerih mnogi nimajo niti prevoza. Poštni uradi prodajajo vse drugo, še najmanj poštne storitve; tam lahko najdete skoraj vse tisto, kar ponujajo razni trgovci: igrače, sladkarije, sveče, spominke…kmalu bodo ponujali še klobase. Kje je solidarnost institucij? Kje je posluh za državljane? Kje je sočutje do starejših, bolnih, tistih na berglah ali vozičkih? Takrat je v ospredju zgolj hlepenje po dobičku, ki mora rasti iz leta v leto, edino merilo uspešnosti.
Solidarni, sočutni in odprtih rok smo Slovenci samo kot posamezniki, doma, v prostem času, ko ne zasedamo kakšne pomembne funkcije v kakšni ustanovi, banki, podjetju. Kot funkcionarji pa, razen v politiki za poziranje na fotografijah, postanemo škrti in skopušni, če poslušamo funkcionarje obrtne ali trgovske zbornice, če prisluhnemo najbogatejšim podjetnikom, ki po njihovih besedah komaj zvežejo kraj s krajem in jih ogrožajo požrešna država in strašni davki. Prispevajo le takrat, ko to lahko objavijo v javnosti kot donacijo, ki jim bo prinesla reklamo in posreden finančni učinek.
Narava je glasno zarenčala in nam pokazala svoje strašne zobe. Nenehno iskanje dobička se je pokazalo kot nezanesljiv faktor, saj vodi v slabše in nezanesljive gradnje, v pozidave na poplavnih površinah, v poceni in na hitro zgrajene mostove brez prave statike in še mnoge takšne napake, ki jih narava drago zaračuna. Pehanje za dobičkom in nenehno rastjo bruto proizvoda vodi samo v začaran krog samouničenja, pa to priznamo ali ne. Naš domžalski raziskovalec okolja Komat je nekoč zapisal, da je nenehna rast lahko samo rakava rast. Res je tako!
D. Šraj
