Miha Kos je doktor fizike. Je edinstven, radoveden, povezan s svojim razumom in z instinktivnim umom. Na vsa vprašanja nima odgovorov, ima pa idejo zdrave demokracije, ki jo uresničuje s svojo Hišo eksperimentov. In to že sedemindvajset let. V morda toge ume naše dežele vnaša divje, ustvarjalno mišljenje, razbija praznoverja in nas sili k razmišljanju z lastno glavo. Ne želi živeti idealov, zanj je ideal tvorna partnerska zveza, ustvarjalno delo in stik z naravo. Entropija, nazadovanje in težavni trenutki ga ne presenečajo. Z njim smo se pogovarjali o Hiši eksperimentov, njenemu namenu, učenju na napakah, študijskih izbirah in o večnem življenju prek lastnih otrok.
Doktorirali ste iz fizike. Kaj ste si še želeli študirati poleg tega?
Ko sem končal srednjo šolo, še nisem vedel, kaj bi študiral. Naravoslovje mi je bilo blizu, tudi elektronika, tako nekako sem nihal med fiziko, matematiko in elektroniko. Bili pa smo prva generacija, ki smo morali iti po srednji šoli v vojsko, tako, da sem imel čas za premislek. Potem pa mi je profesor pri fiziki dejal, da me bodo tam takoj obravnavali kot človeka, na elektrotehniki pa je preveč študentov in boš tam številka. Meni je bila ta misel všeč, tako, da sem se potem odločil za fiziko.
Bili ste v ZDA na postdoktorskem študiju in izpopolnjevanju. Kakšne ideje so se vam rojevale tam?
Pod mentorstvom prof. dr. Janeza Stepišnika sem v Sloveniji zagovoril doktorat iz slikanja z magnetno resonanco. Razvili smo nove metode slikanja v zemeljskem magnetnem polju, se pravi, da ne daš človeka v tisti velik supraprevodni magnet. Naredili smo novo fizikalno metodo, pri kateri se kot referenčno uporablja zemeljsko magnetno polje. V ideji in izvedbi smo bili prvi na svetu. Potem sem šel v Novo Mehiko in tudi tam smo delali z magnetno resonanco, in sicer, gledali smo, kako se obnašajo sipke snovi, recimo zrnje v silosu, kako se mešajo zdravila, da so enakomerno zmešana v vsaki tableti v enakem razmerju in podobno. Na tem področju so torej padale ideje. Tresti sem moral posodo s prosom. Moral sem najti način, kako tresti stvar v nekem močnem magnetu. Delati sem moral z lesom.itd.
Kako je vzniknila ideja za Hišo eksperimentov?
Ravno v Ameriki. Tam so mi kolegi v laboratoriju dejali, da moram glede na to, kaj me zanima, torej razni poskusi, ki jih lahko sam narediš, iti v San Franciscov Exploratorium. In res smo se kasneje tjakaj odpravili z družino. Ko sem vstopil vanj, sem videl, da je to tisto, kar imam v glavi, ampak nisem vedel, da taka stvar že obstaja. Potem sem se vrnil in začel.
Kako je bilo z realizacijo?
Začetki so bili težki kot vsaki. Pravzaprav pa je vedno težko in lepo, vse stvari imajo dobro in slabo plat. Najtežje je bilo ljudem dopovedati, kaj je tisto, kar bi želel, da se v tem okolju postavi, ker še nihče ni nič takšnega doživel. Govorimo sedaj o času izpred osemindvajsetih let. Tako je bilo treba zbrati dovolj znanstvenikov, ki te bodo podprli, dovolj politikov, ki te bodo podprli, podjetnikov. In to je bilo tisto začetno delo. Najteže je bilo najti prvega. Je pa bila prednost, da smo bili prvi in edini. Konkurence sicer nimamo, mnogi pa kopirajo naše ideje. Značilno za nas pa je, da smo raziskovalno razvojna institucija, tudi registrirana na Arisu. Mi razvijamo nove eksperimente, kar pa sploh ni enostavno, saj to zahteva veliko truda pa tudi napak. Na napakah se učimo. Te pa zahtevajo svoj čas, denar in energijo. Enostavno vzeti idejo od nekoga in jo kopirati je seveda enostavneje. Kar se tiče idej, nimamo konkurence, kar se tiče ostalega pa, denar je tisto, kar lahko poruši ravnotežje med kreativnostjo in profitom.
Domujete na petsto kvadratnih metrih. Se vam zdi ta prostor premajhen?
Jasno. Ko smo dobili te prostore od Mestne občine Ljubljana, tedaj je bila županja Vika Potočnik, ki nam je zelo pomagala, nam je bilo jasno, da je petsto kvadratnih metrov le izložbeno okno tega, kar naj bi Hiša eksperimentov bila. Tako, da sem se ves čas trudil, da bi Hiša dobila ustrezne prostore in financiranje. Ves čas pravim: Mi imamo ideje, potrebujemo samo prostore in denar. Zaenkrat so ušesa gluha.
Koliko zaposlenih imate?
Vsega skupaj deset in množica študentov vseh področij študija, ki jim nudimo izobraževanje o komuniciranju znanosti ter psihologiji pristopa do obiskovalcev. Pridobijo ogromno stvari in so velika podpora, vmesnik med nami in obiskovalci.
Kaj vse lahko počnemo v vaši hiši?
Hiša eksperimentov počne ogromno stvari. Aktivnosti, ki jih doživijo ljudje na Znanstivalu in v Hiši. Ljudje nas lahko obiščejo, lahko pridemo do šol, klubov ali vrtcev z mobilno Hišo Eksperimentov, tako imenovano Hiško eksperimentov. Ustvarjamo razne znanstvene delavnice, na katerih lahko ljudje iz enostavnih predmetov zgradijo zanimive znanstvene fenomene. Imamo tekmovanja za osnovnošolce v elastomobilih. Ti morajo zgraditi vozilo z edinim pogonskim sredstvom – elastiko in vzmetjo. Potem sledi finale na Kongresnem trgu, tekmovanje v vožnji s temi vozili. Imamo tudi tekmovanje za srednješolce v odpiranju fizikalnih sefov, mednarodno šolo za druge znanstvenike, ki se pridejo k nam učit, kako narediti znanstveni šov. Imamo tudi izobraževanje učiteljev. Ljudje lahko doživijo vse to in še marsikaj.
Koliko časa torej že obstajate?
Že sedemindvajset let, prostore na Trubarjevi pa imamo od leta 2000.
Kako vam pomaga država?
Prostori so last Mestne občine Ljubljana, rednih sredstev pa ne dobimo od nikogar. Preživimo pa tako, da se prijavljamo na razne projekte in programe, bodisi državne, bodisi evropske, pa s sponzorji in z vstopnino.
Kaj je namen obstoja takšne hiše?
Naša vizija je zdrava demokracija, izrazita večina ljudi, ki kritično razmišlja in je aktivna. Z drugo besedo, ljudje, ki znajo dejansko kritično razmišljati, znajo tudi sprejemati drugačnost in preverjati stvari, ustvarjati model, priznati, da se motijo. Vsak iskren znanstvenik doživi ogromno nekih zmot v svojem delovanju. Vsako idejo moraš preveriti, čeprav se zmotiš, se nekaj naučiš. Znanstveno delo je stalno postavljanje modelov in njihovo preverjanje. Model je dober dokler drži. Newtonov model je bil krasen, dokler nismo začeli razmišljati o hitrejših in manjših stvareh.
Kakšne so po vašem mnenju vrednote opolnomočenja družbe?
To kar počne Hiša, je opolnomočenje družbe, kritično razmišljanje, da se ljudje znajo lotiti problemov. Zelo rad rečem, da je življenje zaporedje problemov. Zdaj je važno, da se ti lotiš problemov, da te njihovo reševanje veseli, ker te potem življenje veseli. Kaj je torej bistvo opolnomočenja družbe? Jaz bi rekel to, da ljudje omogočijo drugim, da delajo napake. Na napake ne smemo gledati negativno, so poligon za učenje. Tako pridobivamo nove izkušnje. Otroke pa za napake kaznujejo in s tem zatirajo njihovo radovednost. Starši in šola bi morali ustvariti varno okolje za delanje napak. Enako bi moralo biti na delovnem mestu. Torej, da narediš napako, a da ni usodna. Starši ne smemo preprečiti napake otrok, ampak jih omogočiti. Nad otrokom moramo bedeti kot angel varuh. Denimo, otrok mora začutiti, da je neka stvar vroča, ni treba, da pri tem dobi opekline, ampak mogoče počasi dovoliti izkušnjo, ki se vtke v človeka. Če se malo zazremo vase, moramo vedeti, da nam izkušnje drugih prav malo pomenijo. Velika napaka je tudi v tem, da učitelji mislijo, da morajo učiti. Učitelji morajo navduševati, da otrok sam raziskuje. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Foto: Karin Kanc
Mnenja ste, da prek otroka posameznik živi večno.
Seveda, preko svojega otroka. Že Anton Aškerc je rekel, da v delih svojih živel boš večno. V tem, kar si naredil, boš živel. Mark Twain pa je dejal: Slava je minljiva, zanesljiva je samo pozaba. Twain mi je zelo všeč. Kaj je hotel s tem povedati? Ljudje, ki so znani, bodo zbledeli. Če si sam zadovoljen s tem načinom življenja, ki ga živiš, če si bil zadovoljen s svojo vzgojo, potem bodo otroci tebe nosili naprej in tako vzgajali svoje otroke in tako boš živel večno.
Ste sin ilustratorja in karikaturista Boža Kosa. Kakšno nematerialno dediščino vam je zapustil?
Tako oče in mama ogromno. Dala sta mi varno okolje za raziskovanje. Nisem bil kaznovan, če sem kaj razbil, če sem v šoli dobil slabo oceno, če sem kaj eksperimentiral v banji s kakšnimi šamponi. Če sem dobil cvek, mi je oče rekel: Kaj si se iz tega naučil? Jaz sem se potem zamislil. Kot otroku mi je tudi dal čas za razmišljanje. Drugič potem ni bilo več cveka.
Očetu ste posvetili Znanstival …
Marsikaj sem mu še želel posvetiti. Nosim ga v sebi, ponotranjil sem ga. Bil je zares velik človek, genialen um. Kaj vse je narisal, kaj vse je vtkal v svoja dela, v katerih bo živel večno…
Mama vašega očeta je bila Judinja v času nacizma. Kako je preživela?
Ha. Vsekakor tako, da ni na glas govorila, da je Judinja, ker tako ne bi preživela. Oče in mama in pravzaprav cela družina so bili prvi transport, ki so ga Nemci izgnali iz Maribora v Srbijo, ker so izseljevali Slovence, da so Nemce naseljevali v Maribor. Bili so blizu Valjeva. Če bi izvedeli, da je bila stara mama Judinja, bi verjetno vlak skrenil v drugo smer in bi končali v Auschwitzu, kjer je končalo ogromno njenih sorodnikov.
Katere življenjske lekcije so vam najbolj ostale v spominu?
Ta o napakah, da se razpravlja o njih. Nikoli otroku reči, tako moraš to narediti, ali boš to tako naredil. Otroku moramo reči: Jaz mislim, da bi bilo prav tako. Razmisli, pa se bova jutri o tem pogovorila. Otroku je treba dati dan časa, da premelje, prežuli in pretuhta. To je dosti boljša komunikacija kot posiljevanje s hitrostjo. Starejši se moramo zavedati, da smo na svetu bistveno dlje kot naši otroci in zaradi tega imamo neke izkušnje, ne smemo pa pričakovati, da zanje otroci vedo. Dajmo jim čas za premislek.
Mislite, da obstaja Bog ali bog? Ste nemara kozmični vernik kot Einstein, ki ni potreboval posrednika med sabo in Presežnim?
To je tako pomembna tema za nekatere ljudi, a zame ne. O tem ne razmišljam. Zdi se mi nepomembno. Obstaja pa razlika med verovanjem in institucijo Cerkve. Tudi ideje komunizma so bile na začetku krasne. Nisem človek, ki potrebuje nekoga, da bi me vodil in mi povedal, kako naj jaz mislim ali me prepričeval o »resnici«. Do nje se hočem sam dokopati. To resnico hočem preveriti kot znanstvenik. Če to ni mogoče, ne morem verjeti.
Kaj neko družbo povzdigne nad drugo, čeprav je primerjanje gotovo odveč?
Težko vprašanje. Ne smemo reči, da je neka družba povzdignjena nad drugo, ker to že meri na nek nacionalizem. Slovenija je v svetu preživela zaradi svojega jezika. V svetu bo preživela le zaradi znanja. Če se bo vse naše znanje raje dalo tja, kjer so produkti ceneje kupijo, potem bomo Slovenijo izčrpali. Če bodo šli ljudje raje v tujino (takšni, ki želijo razmišljati), potem bomo ostali brez pameti in to je podobno petelinu z odsekano glavo. Večno ne bo tekel.
Katera je največja napaka, ki ste jo naredili?
Napak je bilo pa toliko v mojem življenju, da ne vem, katera bi bila največja. Mislim, da ta, ko sem v osnovni šoli, kjer mi je matematika zelo dobro šla, oddal test pred drugimi sošolci po petnajstih minutah šolske ure, in se potem, ko sem šel ven, spomnil napake, ki sem jo v testu storil. Postavljati se je torej treba pred sabo in ne drugimi, in vzeti si čas. Moje načelo pa je povezano z naslednjo zgodbo: Zelo sem si želel zračne puške in moj oče mi jo je tudi kupil za štirinajsti rojstni dan. Na kopito pa je nalepil napis: Miha, trikrat premisli, enkrat sproži. To ne velja le za streljanje, ampak za življenje. Tudi, ko vzgajamo svoje otroke, moramo tudi do desetkrat premisliti.
V enem izmed intervjujev sem zasledila vašo misel, da je zelo naivno misliti, da boš zadel na lotu. Vi, tako pravite, uživate samo v denarju, ki ga zaslužite sami.
Saj veste tisto: Bog dal, Bog vzel. Do denarja, ki ga zadeneš na loteriji (verjetnost je pravzaprav nič), ne gojiš nobenega odnosa. Tisto, kar si zaslužil s svojim delom, ceniš. Dolgo nismo doma gojili kakih rastlin in z ženo sva pred desetimi leti začela z učenjem s tega področja. Tako sva spoznavala, kako zraste brstični ohrovt, kako buča. Iz cveta nenadoma cela buča! Ko jaz grem na tržnico za kakšno stvar in vidim ljudi, ki najprej primejo v roke en paradižnik in jim ni všeč, enako tudi drugi in tretji ne. Če bi ti ljudje sami pridelovali paradižnik in videli koliko dni, truda, sonca in dežja je potrebnih, da zraste, bi drugače gledali na vse. Spremenili bi svoj odnos.
Ali kdaj uživate v početju ničesar? Tudi razmišljanju ne?
Zagotovo človek potrebuje odklop. Očiščenje. Bodisi da na morju ležeš v visečo mrežo, gledaš vanj in čistiš možganske vijuge, bodisi kaj drugega. Če hočeš intenzivno delati, moraš znati tudi meditirati. Lahko greš plesati, treniral sem tudi taekwondo, neke vrste ples. Vsaka koreografija namreč okupira tvoje možgane, da se koncentriraš na eno stvar. Znati se je treba odklopiti tudi od družabnih omrežij in telefona.
Kakšno je po vašem mnenju bistvo obstoja človeštva?
Če bi pa to vedeli, bi pa dobili več Nobelovih nagrad. Ne vem. Mogoče…hm. Moje bistvo je, da bi bil zadovoljen z življenjem, ki ga imam. Jaz upam, da sem zelo blizu ali pa, da vsaj vem, da več pravzaprav ne potrebujem in da sem lahko zadovoljen. Tisto, kar obljubljajo razne nadaljevanke na televiziji, ni ideal, ta je drugje. Je v nekem lepem partnerskem odnosu, ustvarjalnem delu, uživanju v naravi, več pa človek ne potrebuje. Ni potrebno, da dobiš Nobelovo nagrado v svojem življenju, ni potrebno, da zadeneš na loteriji, ni ideal ležati na plaži s čivavo na straži, kot pravi tista pesem. Nekaj kreativnega moraš početi, imeti mirno vest do samega sebe, ne biti nič dolžan drugim. Razočaranja pa vedno bodo, so del življenja. Del življenjskih problemov, šola za življenje.
Kako vidite prihodnost Slovenije in sveta?
Eno misel sem prebral zadnjič, in sicer, da bo človeštvo izumrlo zaradi tega, ker ne bo ekonomično, da obstane. Jaz mislim, da se moramo vprašati, kaj pravzaprav potrebujemo. Je vic v tem, da smo zadovoljni? Ali je vic človeštva, da je samo peščica zadovoljna, večina pa ne? Jaz mislim, da dokler ne bo človeštvo prevzelo vizije Hiše eksperimentov, da je potrebno imeti večino ljudi, ki kritično razmišlja, ki sklepajo kritično, ki preverjajo ali deluje tudi zanje, ne bo bolje. Če bi dosegli, da je večina človeštva taka, bi se stvari obrnile na bolje. Obrnile bi se na bolje, če bi razporedili hrano, da ne bi bilo lačnih, če bi ljudi vprašali ali želijo vojno ali mir…Ljudje bi se verjetno odločili za mir in tako bi bilo vse drugače. Po mojem bi svet moral slediti Hiši eksperimentov (smeh).
Saša Bešter
Foto: Domen Pal
