24. januarja 2023 je prisegel kot minister za solidarno prihodnost. Zavzema se za solidarno družbo, v kateri bodo razlike spoštovane in vsak glas slišan. Zavzema se za strpnost, sočutje in sodelovanje. In prihodnost mladih ter preseganje generacijskih razlik. Leta 2012 je diplomiral na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. V času študija in pozneje je deloval v komunikacijskem inženiringu Directa ter v Društvu kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra. V času njegovega vodenja je društvo preraslo v največjo nevladno organizacijo LGBT-skupnosti v Sloveniji, v okviru katere je vodil številne nacionalne in mednarodne projekte. Vodil pa je tudi razvojni projekt Evropske komisije na Kosovu. Pri raziskovalnih, preventivnih in aktivističnih projektih je sodeloval z Ministrstvom za zdravje Republike Slovenije, Mirovnim inštitutom ter Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije. V tem obdobju je bil tudi odgovorni urednik revije Narobe. Leta 2006 je postal predstavnik Slovenije v skupini EU Network mednarodne organizacije ILGA Europe, v letih 2007–2009 pa je bil tudi predsednik mednarodne mladinske organizacije IGLYO. V letih 2017 in 2018 je opravljal naloge vodje oddelka za spremljanje, ozaveščanje in preventivo pri Zagovorniku načela enakosti Republike Slovenije. Od leta 2018 do nastopa funkcije državnega sekretarja leta 2022 je bil generalni sekretar Levice. V času delovanja v nevladnem sektorju je sodeloval tudi na akademskem področju in v soavtorstvu izdal nekaj znanstvenih člankov v domačih in tujih znanstvenih revijah ter znanstveno monografijo »Obrazi homofobije«. Opravljal je tudi funkcijo državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije.
Po izobrazbi ste diplomirani sociolog. Kaj je bila tema vašega diplomskega dela?
Tema mojega diplomskega dela je bila homofobija, področje, s katerim sem se prej v civilni družbi zelo veliko ukvarjal.
Na katero delovanje ste najbolj ponosni?
Bil sem predsednik društva Informacijski center Legebitra in to enajst let. Tam sem aktivno deloval na področju človekovih pravic in enakosti na področju spolne usmerjenosti. Bil sem tudi soustanovitelj Inštituta 8. marec, aktiven pa sem bil še v marsikateri mednarodni organizaciji.
Kaj vas je gnalo v institucionalno politiko?
Dejal bi, da se že ves čas politično udejstvujem, ampak na različne načine. Civilna družba in politika sta med seboj zelo povezani. Izkušnje, ki sem jih pridobil v aktivizmu, so veliko prispevale k mojemu političnemu delu. Da sem aktivist, je identiteta, ki se ji ne odrekam. Bi pa rekel, da se je vse odvilo dokaj spontano, brez nekega vnaprejšnjega načrta.
Kako boste zagotovili stabilnost novega stebra socialne države?
Kot je znano, smo letos sprejeli Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki nudi nov steber socialne države. V njem je opredeljeno, kako bomo skrbeli za naše najbolj ranljive državljane, za starejše. Dobra stran zakona je to, da je v njem urejeno tudi financiranje, in sicer bomo poleg proračuna za dolgotrajno oskrbo prispevali vsi: delodajalci, zaposleni in upokojenci, vsak po en odstotek.
Ko bomo potrebovali dolgotrajno oskrbo, se bomo najprej obrnili na center za socialno delo. Na podlagi intervjuja, ki ga bo socialni delavec opravil z nami na našem domu, bo opravljena presoja, do katerih storitev v okviru dolgotrajne oskrbe smo upravičeni. Zakon predvideva pet kategorij in za upravičence med drugim prinaša novost neplačevanja socialne oskrbe v domovih za starejše, medtem ko plačevanje nastanitve in prehrane še vedno ostane.
Prisegate na dolgoživo družbo.
Takšna družba predpostavlja generacijsko sodelovanje. Verjamem, da so starejši vir znanja, ki ga lahko vsi skupaj izkoristimo. Življenjska doba se namreč daljša, smo starajoča se družba; temu se moramo temu prilagoditi z vseh vidikov.
Na kaj vse ste ciljali pri pripravi Zakona o dolgotrajni oskrbi?
Pravic, ki izvirajo iz tega zakona, je mnogo. Od e-oskrbe, oskrbovalca družinskega člana in institucionalnega varstva do dolgotrajne oskrbe na domu, ki ni enaka pomoči na domu. V dolgotrajno oskrbo na domu bodo vključene vse storitve, ki so zdaj na voljo stanovalcem v domovih za starejše, med drugim tudi fizioterapija in delovna terapija.
Z zakonom smo hoteli predvsem nasloviti situacijo, v kateri živimo danes, in v ospredje postaviti vsakega posameznika in posameznico. Vsakemu ponudimo paleto storitev, sam pa potem izbere tisto, ki mu najbolj ustreza.
Kaj bomo s tem zakonom pridobili kot družba?
Spoštovanje starejših, občutek varnosti, tako za nas mlade kot tudi naše bližnje.
Na katerih točkah so morebitna razhajanja s socialnimi partnerji, predstavniki skupnosti socialnih zavodov, centri za socialno delo, z društvom Srebrna nit, Zvezo društva upokojencev, Varuhom človekovih pravic?
Zavedati se moramo, da ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, govorimo o zelo kompleksnem sistemu. Konec koncev o njej teče beseda že več kot dvajset let. Vedno poudarjam, da mora ta zakon ostati živ sistem, torej da se bo lahko tudi spreminjal, prilagajal. V fazi priprave smo imeli zelo veliko diskusij, nismo bili vedno enakega mnenja, smo pa našli skupni jezik v marsikateri točki. Pogovori se še nadaljujejo, v procesu izvajanja zakona, ki ga bomo tudi evalvirali, pa bomo videli, ali so še kakšna odprta vprašanja.
Z novimi dajatvami, kot so 1 % za dolgotrajno oskrbo in dopolnilno zavarovanje, se bodo pokojnine zmanjšale.
Za dolgotrajno oskrbo bo vsak upokojenec dal en odstotek mesečno od svoje neto pokojnine. S tem mu bodo pripadale vse pravice, ki so bile naštete prej. Tudi sam bom že sedaj z veseljem prispeval odstotek iz svoje plače, ker vem, da bo zame poskrbljeno, ko bom to potreboval.
Iz Nove Slovenije prihajajo opozorila, da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi prizadel tako delodajalce kot zaposlene, še posebej kmete in samostojne podjetnike. Kako komentirate?
Ta strah je prisoten, ampak vseeno verjamem, da je vsak pripravljen prispevati ta odstotek, ker ve, kaj bo za to dobil. Zakon prinaša nov steber socialne države in vsi bomo z njim pridobili.
Bodo dostopne kakšne posebne storitve na domu?
Oskrbovalec družinskega člana je družinski član, ki bo lahko ostal doma in za oskrbo svojca prejemal nadomestilo plače. Dodatno smo uredili tudi področje dopusta, saj zakon predvideva enaindvajset dni nadomestne oskrbe, ko bo oskrbovana oseba lahko na primer v domu, njen oskrbovalec pa bo ta čas imel zase. Ta storitev je bila prej predvidena predvsem za invalide, sedaj pa jo širimo tudi na starejše.
Druga točka je institucionalno varstvo v domovih za starejše, tretja pa je dolgotrajna oskrba na domu. Kot rečeno, bo upravičenec do oskrbe na domu lahko prejel storitve, ki so bile sedaj na voljo samo v domovih za starejše, od terapije, fizioterapije, delovne terapije in podobnega. Razreši se lahko, na primer, vprašanje, kako premagati pet stopnic, ki jih ima oseba v svojem domu. Imamo tudi e-oskrbo in storitve za ohranjanje samostojnosti. Slednje so dobrodošle, ker razbremenjujejo zdravstveni sistem. Cilj pa je, da so starejši čim dlje doma, v poznanem okolju.
Dotakniva se še stanovanje politike. Koliko stanovanj nameravate zgraditi?
V začetku mandata smo na Stanovanjskem skladu RS in na lokalnih stanovanjskih skladih preverili podatke in verjamemo, da lahko do konca mandata začnemo z gradnjo pet tisoč stanovanj. Stanovanjsko politiko delimo v dve fazi. Do leta 2026 govorimo o projektni fazi, od leta 2026 dalje pa o predvidljivem stabilnem sistemu stanovanjske politike, ki bi omogočal gradnjo tri tisoč stanovanj letno.
Samo v Ljubljani je menda enajst tisoč praznih stanovanj.
Prazna stanovanja so zagotovo problem in iščemo načine, kako aktivirati ta fond, ampak se pri tem soočamo z nekaterimi izzivi. Podatkov, v kakšnem stanju so ta stanovanja, nimamo, lahko so že dlje časa zapuščena. Vedno pogosteje govorimo tudi o špekulativni rabi stanovanj, saj različna, predvsem tuja podjetja kupujejo večje število stanovanj, ki nato ostajajo prazna. Možna rešitev je dodatna obdavčitev praznih stanovanj, saj bi se tako lastniku bolj splačalo oddajati stanovanje, kot pa da ga ima praznega.
Menda naj bi bil sistem gradnje stanovanj osnovan na dunajskem modelu. Povejte kaj več o tem.
Dunajski model je zelo dober in ima dolgo tradicijo. Lahko povem, da je na Dunaju okrog 40 odstotkov stanovanj v javni lasti, to je zelo visok odstotek. Razlika je v tem, da je biti v najemu na Dunaju legitimna izbira, za katero se odloči veliko ljudi. Tam so uveljavljeni dolgoročni najemi, saj se podpisujejo pogodbe tudi za deset let ali več. Skratka, na ta način se konkretno rešuje stanovanjska problematika posameznika. Verjamem, da se bo marsikdo, če bomo imeli nekoč v Sloveniji podoben sistem, odločil za to pot namesto dvajsetletnega kredita za nakup lastnega stanovanja. S tega vidika je to dober model, v smeri katerega moramo graditi. Zato naša politika v prvi vrsti dela na povečanju fonda javnih najemnih stanovanj.
Usmerjeni ste torej predvsem v najemna in manj v lastniška stanovanja?
Da.
Koliko denarja nameravate nameniti za gradnjo teh novih stanovanj?
Ko govorimo o stanovanjski politiki in načrtih ministrstva, govorimo o dveh fazah. O projektni, ki bo trajala do leta 2026, in v kateri imamo namen zgraditi oziroma začeti gradnjo pet tisoč stanovanj. V letošnjem letu smo dokapitalizirali stanovanjski sklad v višini 25,5 milijona evrov, kar je najvišja dokapitalizacija v zadnjih tridesetih letih. To je tisto, kar omogoča gradnjo prvega sklopa stanovanj. Sredstva so predvidena tudi v letih 2024 in 2025, in sicer na podlagi tega, koliko projektov bo izvedljivih. Načrt pa je, da do leta 2026 vzpostavimo sistem, ki bo nato financiran s strani države v znesku 100 milijonov evrov letno.
Kako boste prišli do zemljišč?
Aktivno sodelujemo z občinami; v zadnjih mesecih sem bil zelo veliko na terenu in to je bila ena glavnih tem, o katerih smo se pogovarjali z župani in županjami. Lahko povem, da z marsikatero občino iščemo skupne rešitve, torej, katera zemljišča dati na razpolago. Tu je predvsem pomembno aktivno sodelovanje vseh. Na področje stanovanjske politike želimo vnesti predvidljivost. Če bo, na primer, neka občina danes vedela, kje bo leta 2026 lahko dobila denar za gradnjo stanovanj, bo lahko danes začela postopek pridobivanja primernega zemljišča. Predvidljivost sistema je tisto, kar nam je manjkalo.
Kako bo z davkom na nepremičnine?
Davek na nepremičnine je stvar pogovorov na ravni celotne koalicije, ni v pristojnosti našega ministrstva.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost stanovanjske politike v Sloveniji?
Mora biti jasna in predvidljiva. To je tisto, kar nam je manjkalo. Postaviti moramo jasen, delujoč sistem. Z drugega vidika upam, da bo omogočal tudi to, da se bomo vse manjkrat znašli v stiski – to velja predvsem za mlade, ki rešujejo svoj stanovanjski problem.
Kaj vse se bo v Sloveniji spremenilo zaradi ujme?
Veseli me, da smo kot vlada aktivno pristopili k sanaciji po poplavah, s svojim delom pa še vedno nadaljujemo. Načrti, ki smo jih na ministrstvu zastavili pred ujmo, se ne spreminjajo. Vsi se zavedamo, da so to področja, ki so pomembna.
Ali zavoljo ujme odpadejo kakšni projekti?
Ne, vsi projekti, vsaj v okviru našega ministrstva, se nadaljujejo. Pri nekaterih projektih se bo v določeni meri spremenila le časovnica. Na primer pri gradnji nove enote mežiškega doma za starejše, ker je to zemljišče odneslo. Z občino iščemo nove rešitve. Lahko pa rečemo, da dobro, da je voda odnesla samo zemljišče, do te katastrofe namreč dom še ni bil zgrajen.
Kakšne strategije boste oblikovali na področju problematike nasilja nad starejšimi v domovih za starejše, spomnimo se nedavnega dogodka nasilja v enem izmed domov. Takoj po dogodku v enem od domov za starejše smo sklicali posebno delovno skupino in se zavezali, da bomo pripravili strategijo, konkreten dokument z ukrepi. Zdaj smo imeli dve srečanje te skupine, v novembru bo sledilo še tretje. Kmalu bomo predstavili rezultate dela skupine; ponudili bomo tudi različna izobraževanja.
Zavzemate se tudi za pravice istospolno usmerjenih. Se udeležite vsake Parade ponosa?
Čisto vsake ne, bil pa sem na marsikateri.
Kakšen je, po vašem mnenju, družbeni prispevek tega dogodka k družbi kot taki?
Prispeva predvsem k vidnosti. Mislim, da moramo govoriti o vidnosti, in sicer pri vseh manjšinah, saj je ravno to tisto, kar nas bogati kot družbo in vanjo vnaša raznolikost. Različnost nas tudi bogati. Menim, da imamo v Sloveniji tendenco potiskanja tistega, česar ne želimo videti, na obrobje, na margino.
Tudi na področju dolgotrajne oskrbe, na primer pri skrbi za osebe z oviranostmi, se mi zdi pomembno področje deinstitucionalizacije in vpenjanja v skupnost.
Skupaj z Ministrstvom za zdravje, Študentsko organizacijo in Mestno občino Ljubljana ste izdali tudi Publikacijo za mlade. Nam lahko kaj več poveste o vsebini?
V svoji karieri sem sodeloval pri nastajanju marsikatere publikacije, tudi kar se tiče mladih. Izdal sem tudi dve knjigi s področja homofobije. To je ena izmed takih publikacij.
Vsebuje tudi navedek o spolnosti pod vplivom drog.
V okviru Legebitre smo vzpostavili tudi program spodbujanja varne spolnosti za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, kjer smo poskušali, tudi na plastičen način, opisati spolne prakse in to, kako k njim pristopiti na varen način. Dejstvo, ki se dogaja, je tudi spolnost pod vplivom drog. Preventiva je, da naslavljamo tudi to problematiko, saj moramo kot družba govoriti o vsem in ne smemo imeti tabu tem. Le tako namreč ne prihaja do izključevanja.
Morda bi bilo zanimivo, da bi v publikaciji poudarili tudi, kaj je odvisnost od seksualnosti?
Tudi to. To je bila serija publikacij, pri katerih sem bil odgovorna oseba izdajatelja. Tudi o spolnosti se moramo pogovarjati; ko na tem področju nastajajo tabu teme, naletimo na več težav.
Bi lahko dejali, da imamo Slovenci socialni čut? Kaj je po vašem mnenju znamenje le – tega?
Zagotovo ga imamo. Tudi če se kdaj glede česa ne strinjamo, smo pripravljeni na dialog. V vseh humanitarnih akcijah, ki jih imamo v državi, vidimo, da je solidarnost zelo visoko na lestvici vrednot. To je bilo videti tudi v primeru ujme. To je ena izmed vrednot, ki jo kot država zagotovo imamo, Slovenci smo solidarni.
Kakšne vrednote in načela zagovarjate?
Solidarnost, dolgoživo družbo in spoštovanje različnosti. In strpnost.
Kaj je za vas smisel bivanja?
Smisel bivanja je, da vsak lahko živi svoj najboljši potencial. Naloga države pa je, da mu pri tem pomaga.
Saša Bešter
