Improvizator, ki nas vsako nedeljo zabava s svojimi domiselnimi improvizacijami v Skriti kameri. Košarkar in spiker, ki je popestril še tako predvidljivo košarkarsko tekmo s humornimi vložki. Vernik, ki sliši tudi drugo stran in ni nestrpen. Oboževalec rocka, ki ni poskusil nobene droge niti cigaret. Kreativni režiser. Vse to in še več je Franci Kek. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju, študiju, Rock Otočcu, skriti kameri in njegovi politični karieri, v kateri je vse prej kot le leporečil, kot znajo nekateri politiki.
Po izobrazbi ste socialni delavec. Ste študirali še kaj?
Igral sem košarko, kar je bila takrat prevelika ljubezen, da bi se zanimal še za šolo. Zdaj vem, da to ni bilo prav. Vpisal sem ekonomijo, ker ni bilo sprejemnih, tja sem hodil bolj poredko in v dveh letih naredil pol letnika. Ekonomija me res ni privlačila. Pri 21- tih sem šel v službo, pri 26 – tih pa sem si poškodoval koleno. Takrat sem ob delu vpisal Višjo šolo za socialno delo, do katere sem imel primeren odnos. Hodil sem na vsa predavanja in na vse prve roke izpitov. Vendarle pa v tem poklicu nikoli nisem delal, a mi ni žal, da sem študiral to področje.
Predavali ste tudi o nevarnosti drog?
Leta 2003 do 2005 sem postal popularen s skrito kamero in pred tem tudi že z Rock Otočcem. Ugotovil sem, da imam določen vpliv na mladino. Rekel sem si, če je to res, naj bo ta vpliv pozitiven. Obiskoval sem zadnje razrede osnovne šole in prve srednje šole ter z učenci in dijaki preko skritih kamerah in Rock Otočca prihajal do pomembnejših tem. Mlade sem vprašal, katere asociacije se jim porodijo ob Rock Otočcu. Poleg glasbe, blata, Krke, piva, druženja …, je kdo omenil tudi droge. Drog na našem festivalu v resnici ni bilo. Morda nekaj trave. Vedno so bili namreč prisotni kriminalisti v civilu in obiskovalci so to vedeli. Sicer so nam nekateri očitali, da smo policijski festival, vendar nam je več od te opazke pomenilo to, da imamo varen festival. Mladostnikom sem v razredu želel predati predvsem sporočilo, da se bodo sami odločali, kaj bodo počeli v življenju, vendar bo imelo vse, kar bodo počeli, svoje posledice. Dejanja imajo namreč posledice. In da tudi ni nujno, da vse preizkusijo. Ni nujno, da veš, kako je, če skočiš iz drugega nadstropja. Obenem sem izpostavil tudi lasten odnos do drog. Nikoli v življenju nisem ničesar poizkusil. Tudi marihuane ne in tudi kadil nisem. Danes ne bi bil več primeren za to poslanstvo v šolah, saj me mladina ne pozna. Lahko pa bi bil na ta način dejaven v domovih za starejše, vendar kolikor vem, tam težav z drogami nimajo, ha-ha.
Kakšna je kronologija Rock Otočca?
Prvi Rock Otočec je bil organiziran leta 1976, drugi leta 1983. S tema dvema jaz nisem imel nič, v zraku pa je bila stalna želja po ponovni izvedbi. S prijateljem Marjanom Pirnarjem sva se od leta 1995 ukvarjala z ozvočevanjem in leta 1996 ozvočila Zgaga festival pri Litiji. Dejala sva si, če lahko oni organizirajo open-air festival, ga bova midva še lažje, saj imava ozvočenje, ki ga ne bo potrebno najeti in plačati. In tako se je začelo, od leta 1997 do leta 2013 je Rock Otočec potekal vsako leto. V letih okrog 2000 je bil tudi največji na področju nekdanje Jugoslavije.
Posneli ste štiri celovečerne filme. Katere in od kod ideja?
V Novem mestu je leta 1990 Marjan Moškon ustanovil lokalno televizijo. Tam sem bil najprej v vlogi snemalca, kmalu pa so študentje začeli s svojo oddajo. Občasno sem zanjo naredil kakšno smešnico, duhovit prispevek. Ti mladinci so z leti postali starejši in se jim tega ni več dalo početi. Leta 1995 sem oddajo, ki se je imenovala MKC TV (mladinski kulturni center), preimenoval v Malo Kliniko Cinizma in zakupljeni termin pokrival s pridobljenimi sponzorji. Kritično smo obravnavali aktualne dogodke lokalnega pomena, tudi gospodarske in politične, vmes smo imeli nekaj glasbe in humorja. V prvi sezoni smo posneli za vsak teden triminutno smešnico. In to smo potem povezali v enourni film Klinika. Naslednje leto smo posneli Spomine mame Manke, leto kasneje Milice in leta 2000 Na svoji Vesni. Od filmov, pri katerih sem sodeloval kot igralec, soscenarist in producent, naj omenim še Golo resnico iz leta 2007 in Milice 2 iz leta 2017. Glede na to, da smo Milice 2 posneli 20 let za prvo izvedbo, računamo, da bomo Milice 3 posneli leta 2037.
V času vojne za Slovenijo ste bili med drugim tudi snemalec novomeške televizije Vaš kanal. Kako se spominjate tega obdobja in kako je potekalo vaše delo?
To je bil čas, ko sem imel kamero vedno pri sebi. Kot prvi izven obzidja vojašnice sem se v času desetdnevne vojne tudi dogovoril za obisk novomeške kasarne, kamor sva šla z novinarko. Pogovarjala sva se s komandantom Bogičevićem, ki si je le želel, da bi se vse skupaj končalo brez žrtev. Obenem je tudi po telefonu več dni miril oficirja JLA, ki je bdel nad skladišči v Mokronogu. Na vprašanje, ali bo zapustil Novo mesto, je odgovoril: »Kam naj grem? Tukaj imam družino, hčerka hodi v gimnazijo, na Trški gori imam zidanico.« Žal je kmalu odšel v Srbijo, žena in hčerka pa sta ostali doma. Med oficirji JLA je bilo mnogo takih, ki so nam pomagali oziroma poskrbeli, da ni prišlo do večje eskalacije. Do teh bi morala imeti Slovenija drugačen odnos.
Ukvarjali ste se tudi s politiko.
Počel sem mnogo različnih stvari. Do leta 1998 sem bil zaposlen pri Zavarovalnici Tilia, zadnjih nekaj let kot vodja tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi. Istočasno sem takrat honorarno sklepal zavarovanja, imel redno tedensko oddajo na lokalni televiziji, se ukvarjal z ozvočevanjem prireditev in organiziral Rock Otočec. Leta 1998 sem zapustil redno službo in istega leta smo z nekaj prijatelji kandidirali na lokalnih volitvah. Z nami je bil tudi sedanji župan Gregor Macedoni. Od vseh možnih predvolilnih komunikacijskih sredstev smo imeli le en jumbo pano z napisom »Ne obljubljamo, naredimo!« Slogan je bil učinkovit, saj smo res že kaj naredili in prišli smo v občinski svet. Naslednji mandat smo bili že druga najmočnejša skupina. Leta 2000 je skupina študentov k sodelovanju pritegnila mlade občinske svetnike z vse Slovenije in kot Stranka mladih Slovenije kandidirala na državnozborskih volitvah in uspela proti v parlament. Sčasoma je stranka postajala vse bolj interesno združenje predsednika Dominika Černjaka in nekaj njegovih somišljenikov. Nezadovoljstvo je naraščalo in del članov se je odločilo ustanoviti novo stranko. Povabili so me k sodelovanju in postal sem predsednik Aktivne Slovenije. V parlament se nam ni uspelo uvrstiti. Namesto potrebnih 4 %, smo prejeli okrog 3 %. Sicer več kot SMS, kar pa je bila slaba tolažba. Z delovanjem smo nadaljevali, vendar neparlamentarnim strankam je javni medijski prostor slabo odmerjen in navdušenje je začelo upadati. Obenem je leta 2007 nastala nova stranka Zares. Videli smo, da je najbolje, da se jim pridružimo. Predsedniku Zaresa Gregorju Golobiču sem napisal elektronsko sporočilo z eno besedo ‘zAreS?’ in AS je po pridružitvenem kongresu postal del Zaresa. Ob tem bi rad povedal, da mi je neizmerno žal, da Golobič ni v poziciji, da bi postal predsednik vlade. Razen potrebnih sposobnosti in izkušenj je tudi izjemno poštena oseba, a žal večina meni drugače. Ko je kot prvi nasprotoval netransparentni, neekološki in neekonomični gradnji TEŠ 6, si je nakopal sovražnike tako na levici kot na desnici in z Matejem Lahovnikom tudi znotraj stranke. Golobiču so očitali tudi zamolčanje deleža v podjetju Ultra. Res o tem deležu ni povedal dnevniku Finance, kar bi bilo sicer prav, vendar je še pred tem delež prijavil tako davkariji, kot Komisiji za preprečevanje korupcije.
Za kaj vse ste zaslužni v času, ko ste bili član parlamenta?
Seveda se da kaj storiti. Meni je denimo uspelo, da sem zbral dovolj podpore za ukinitev podvajanja funkcije župana in poslanca. Pred tem je bilo šest neuspešnih poskusov. Dosegel sem tudi, da sta ameriška in kitajska ambasada začeli vabila pošiljati v slovenskem jeziku, kar do takrat ni bila praksa. Ko sem od njih prejel vabilo v angleškem jeziku, sem odpisal: “Kot poslancu DZ RS ste mi poslali nekaj v angleškem jeziku. Je kaj nujnega?” Prvo leto se ni nič zgodilo, ko sem to ponovil naslednje leto in je bila moja reakcija opisana v enem izmed medijev, me je po telefonu poklical ameriški ambasador in v okorni slovenščini, s pomočjo prišepetovalke, ki sem jo slišal v ozadju, dejal, da se opravičuje in da bodo od zdaj vabili tudi v slovenskem jeziku. Je pa v politiki žal veliko manipulacij, podtikanj, laži, veliko je populizma in poudarka na všečnosti za volivce.
Ste zadovoljni z delom aktualne vlade?
Soočeni so s težko situacijo, prizadela nas je naravna katastrofa enormnih razsežnosti. Potrebno bo najti vire za kritje le-te in vsak raje vidi, da se jih najde ‘nekje drugje’. Menim, da na nekaterih področjih delajo dobro, na nekaterih slabše. Naj navedem primer s področja, ki ga poznam. Enajst županov JV Slovenije je v državni zbor poslalo predlog za reševanje težav na področju ranljivih skupin. Ni skrivnost, da bi se ti ukrepi najbolj dotaknili romske populacije, veljajo pa seveda za vse. Na področju občine Novo mesto konča osnovno šolo 3 % otrok, ob dejstvu, da je obiskovanje osnovne šole obvezno. Predlog županov je bil, da bi v primeru neupravičenih izostankov del socialnega transferja bil izplačan v naravi. Torej, niti ni šlo za to, da se jim del socialnih transferjev odtegne, le delno bi ga dobili v materialnih dobrinah… Vendar ta ideja pri stranki Levica, ki obvladuje ta resor, žal ni padla na plodna tla. In to je slabo. Učinek tega ukrepa bi bil, da bi otroci bolj redno obiskovali šolo, ker pač njihovi starši sledijo denarju. Dejstvo je, da je največ, kar lahko družba in starši dajo otroku, poleg ljubezni, izobrazba. In prav izobrazba je tisti nujen pogoj za zaposljivost. Poleg tega ukrepa, bi seveda morali postoriti še marsikaj. Na primer pripraviti otroke za vstop v šolski proces. Zaenkrat je sistem tak, da so starši otroka, ki ne hodi v vrtec, celo finančno stimulirani. Obenem bi morali tudi romski pomočniki, ki pomagajo učiteljem v šolskem procesu, biti del šolskega sistema, kot je na primer socialni delavec, ne pa da to delajo kratkoročno na osnovi razpisov. Na ta način so žal premalo kakovostni in učiteljem bore malo v pomoč. Aktivni pa bi morali biti tudi v romskem naselju.
Devet let ste ministrirali pri novomeških frančiškanih. Ste verni?
Sem veren, tudi praktični kristjan. En teden grem k maši v Dobu, en teden v ljubljansko stolnico, kjer se z nekaj starejšimi prijatelji po maši pogovorimo o aktualnostih. Ta pogovor se mi zdi zelo koristen. Sem levičar, oni pa so bolj desno usmerjeni. Prav je, da slišimo drug drugega in se poskušamo razumeti.
Kako je bilo videti vaše udejstvovanje v košarki?
Igral sem v novomeškem klubu Novoles, ki se sedaj imenuje Krka. Tam sem bil od najmlajših selekcij do članske vrste, za katero sem igral od leta 1979 do 1995. Bil sem tudi član pionirske, kadetske in mladinske reprezentance Slovenije.
Sloveniji ste, kot ste že omenili, znani tudi po skriti kameri.
Prve skrite kamere so bile na RTV Slovenija predvajane med leti 2003 in 2005. Po tem, ko sem bil poslanec v Državnem zboru, sem imel težave z vračanjem na male zaslone zaradi okuženosti s politiko. Najprej sem tri leta po tem, ko je prenehala moja poslanska funkcija, začel s Skrito kamero na televiziji Planet TV, kjer sem jim prodal 20 skritih kamer za ceno, s katero sem le pokril stroške snemalca in montažerja. Leta 2017 mi je uspelo priti na POP TV in zatem so se me ‘upali vzeti’ tudi na RTV Slovenija. Zdaj bo v oddaji Nedeljsko popoldne do novega leta na sporedu vsak teden nova skrita kamera.
Kako bi opisali odzive publike na skrito kamero?
Najlepše mi je, ko začutim, da sem nekoga vpletel v svojo zgodbo, ki jo potem skupaj razvijava. Ljudi postavljam v relativno bizarne situacije in odzivi so različni. V vseh teh letih sem ‘obdelal’ že okoli 20.000 ljudi in dodobra spoznal zelo različne karakterje.
Ali vsakega vprašate za dovoljenje za objavo posnetka?
Po končani ‘obdelavi’ vsakemu povem, da smo snemali, in če nekdo ne dovoli objave, je pač ni. Takšnih je približno 10 %.
Ste imeli pri snemanju te oddaje kakšne težave s policijo?
Trikrat. Enkrat sem na pločniku nekaj opletal s kovčkom in nekateri so mislili, da je notri eksploziv. To je bilo še pred terorističnimi akcijami. Danes tovrstne skrite kamere ne bi šel več snemat. Prišli so policisti, najprej z osebnim avtom, takoj zatem še z marico. Zagrabili so me, legitimirali, tri ure smo bili v proceduri.
Koliko oddaj ste posneli do sedaj?
Vključno s temi, ki bodo predvajane do novega leta, jih je 164.
Koliko časa porabite za ustvarjanje ene?
Štiri ure za štiri minute.
Vaše delovno mesto je ulica. Kako se počutite pri tem?
Kraljevsko.
Kje ste se učili igralske improvizacije?
Nikjer. Človek se mora učiti igralstva, improvizacije ne.
Kdo je po vašem mnenju poleg vas najboljši improvizator v Sloveniji?
Sašo Đukić. In ni poleg, je nad mano.
Kateri je vaš najbolj neljub dogodek vašega življenja?
Ko sem si pri 26 – tih strgal prednjo križno kolensko vez in mi je zdravnik omenil, kaj, če bi se namesto s košarko, raje ukvarjal s plavanjem. Leto dni nisem mogel igrati košarke. In ko so me prejšnji mesec odslovili z mesta košarkarskega spikerja na košarkarskih tekmah v Novem mestu. Gledalcem so bili moji občasni humorni vložki všeč, za upravo kluba pa so bile to neustrezne opazke.
In najlepši dogodek?
Rojstvo treh otrok.
Kako vidite svojo prihodnost?
Z ženo in hčerko živimo v Dobu. Kupili smo Detelovo domačijo, kjer imamo v 220 let starem stanovanjskem objektu štiri enote za potrebe turizma. V gospodarskem objektu pa smo si uredili dom. Vse to po zamisli žene Mateje Panter, ki je arhitektka. Na letošnjem Mesecu oblikovanja, ki je potekal v začetku oktobra, je prejela dve nagradi za naš turistični objekt: slovensko – ‘Interier leta’ in prvo nagrado mednarodne žirije za turistično arhitekturo. Do upokojitve imam sicer le še dve leti, a si bom zagotovo še kaj zamislil.
Kako vas je sprejela nova okolica?
Z vsemi se lepo razumemo. In dobro je, da v tem domžalskem obrtniškem bazenu zna skoraj vsak neke spretnosti. Jaz sem namreč tehnično precej neiznajdljiv in mi tovrstna pomoč prav pride. Ob 800 letnici Doba sem krajevni skupnosti tudi pisno predstavil svoj koncept nekajdnevne obeležitve tega visokega jubileja, ki sicer ni bil sprejet, a sem tudi sam v nadaljevanju ugotovil, da sem ga zastavil nekoliko preveč ambiciozno glede na utečene zamisli. Sem pa zato 5. junija, dan po slavnostni akademiji, sprevodu, gasilski veselici in slovesni sveti maši, sam organiziral srečanje v naši Hiši 1797, kamor sem povabil zelo različne ljudi. V teh časih, ko se vse bolj zapiramo v mehurčke in se naelektreno ozračje v družbi kaže v jezi in izključevanju ter celo v odkriti sovražnosti, so osebna srečanja tista, kjer spoznamo, da so ljudje mnogo boljši, kot se nam morda zdijo, če jih spremljamo le na družbenih omrežjih ali preko medijev. Pogovor o vrednotah, ki so nam kljub vsem razlikam skupne, čeprav jih razlagamo in živimo v različnih duhovnih in filozofskih kontekstih, so lahko primerno seme za boljšo skupnost. Srečanja so se udeležili: predsednica države Nataša Pirc Musar, katoliška duhovnika Milan Knep in p. Branko Cestnik, član Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji dr. Samed Bajrić, imam Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana Nevres Mustafić, starešina pravoslavne cerkve v Ljubljani protojerej Borislav Livopoljac, filozofi Katarina Kocijančič, dr. Matic Kocijančič, Gorazd Kocijančič in Gregor Golobič. Svoja stališča so posredovali tudi dr. Dušan Plut, dr. Renata Salecl in dr. Igor Bahovec.
Saša Bešter
